Turni smuk - sedlo Belščica

Turni smuk – sedlo Belščica

Jutro se je začelo običajno … Tekanje sem in tja, lovljenje zadnjih sekund do prevoza …Toliko opreme za na turo pa res še nisem imel. 2x smuči, pancerji, gojzarji, vsa oprema, vrv …

Skratka, po zboru v Kamniku, kjer smo ugotovili, da smo prvič zelenjavarji v precej okrnjenem številu in manjšini (premagali so nas pripravniki!), smo se odpravili proti Jezerskemu in nato proti Železni Kapli, končni cilj vožnje pa je bila koča pod Obirjem. Temperatura je naraščala z višino, obetala se nam je prava spomladanska smuka. Vendar ne gre vse tako hitro. Na poti, 9 km pred kočo, nas je zaustavila zapornica, ki ni pustila nadobudnih smučarjev naprej. Ker smo preveč softiči, da bi hodili 9 km po gozdni cesti do koče, je padla odločitev, da se gremo še malo jutranjega spoznavanja cone A. Po vožnji ob slovenski meji po zaspanih vasicah smo prispeli v Jörgov Bärental. Pri avtomobilih smo pripravili turne smuči, poslušali osnovna navodila, nato pa se podali zmagi naproti. Hoja je bila čudovita, temperature spomladanske. Do koče, ki ima višino malo pod 1700, smo hodili po gozni cesti. S turnimi smučmi sem hodil prvič, hitro sem ugotovi osnovni princip, potem pa sem bil zelo vesel, da sem se odločil pustiti alpske smuči v avtu, saj je napredovanje s turnimi smučmi mnogo lažje in hitrejše, kot pa če bi hodil peš. Pot skozi gozd ni bila naporna, drs,drs, leva, desna … so smuči pele, spremljalo pa nas je pomaldansko žvrgolenje ptic … gozd se prebuja iz zimskega spanja, no važno da so medvedi spali (bärental  ). Tako smo prišli do koče, tu smo si kar nekaj časa vzeli za počitek in predvsem nastavljanje soncu … Res je bilo prijetno. Nato smo se skupinsko odločili, da gremo kolektivno osvojit Sedlo Belščica. Tu se je začel malo bolj zahteven del poti. Bili smo na severni strani, takoj smo si morali na smuči montirati še srenače, saj je bila nad kložo trda skorja, kjer psi odpovejo. Hodili smo v serpentinah – ključih, na začetku se je bilo treba naučiti pravilno obrniti smuči v zavoju, na koncu poti pa smo bili že pravi mojstri. Prišli smo na sedlo, kjer smo prestopili državno mejo, ponovno lenarili na spomladanskem soncu, nato pa se spustili po strmini navzdol nazaj v Avstrijo … . Eni previdno, eni pogumno. Pot smo sklenili v prijazni zakotni krčmi, kjer smo med drugim probali herbstlule, edino vprašanje na preverbi, ki je bila res kratka, pa se je glasilo: Kdaj gremo naslednjič?Tomaž Grilj