Sončni vzhod na Triglavu, foto: Brane Malus
Himalaja-2 2014, foto: Monika Planinc in Urban Novak
Matterhorn, foto: AO Kamnik
Bivakiranje na Kalškem grebenu (2014), foto: Brane Malus
Lofoti 2, foto: Monika Planinc in Urban Novak
Himalaja-1 2014, foto: Monika Planinc in Urban Novak
Zimske radosti, foto: Branko Ivanek
Lofoti 1, foto: Monika Planinc in Urban Novak
 

Članki

Avtor/ica: Agata Košenina, petek, 22. avgust 2008, ogledov: 3681

ŠIROKA PEČ (10.8.2008)

Dobro se spominjam trenutka, ko me je z doline začarala Martuljška lepotica.
Bilo je davno nazaj, ko sem poznala le Špik v Martuljkovi skupini in spraševala po imenu te široke, mogočne, narebrane gore. »To je Š i r o k a  p e č , ki z Dovškim Križem in Škrnatarico tvori Amfiteater, dostopna le alpinistom«, pravi prijateljica. Torej ne bom nikoli tam gori, nikoli ne bom videla, kakšen svet skriva zadaj. Kukova špica mi je enkrat le ponudila pogled z vrha v ta skrivnostni svet. Še sanjalo se mi ni, da bom nekoč stopila vanj.

Z alpinistično šolo sem si pridobila znanje, zaupanje vase in vstopnico, da so mi dosegljive gore, o katerih sem prej lahko le sanjala. Nedavno tega sem razmišljala na glas. Moje »sanje« je slišala Saša in ko človek najmanj pričakuje, se ti sanje uresničijo. Predlaga Široko peč: prespiva v bivaku Za Akom, zjutraj vstopiva v Amfiteater, nato na vrh Široke peči, prečenje do Dovškega križa in spust v Vrata.
»Koliko imaš vponk, ne pozabi čelade, vrv imam jaz, opis tudi – mi zveni v ušesu«! Torej gre zares: kako lahki so bili koraki po Gozd Martuljku. Tiha, mala skupina italijanov je že sedela okrog ognjišča, ko sva se pridružili. Pravljični bivak ob robu gozda – Za Akom. Naravnost pred sabo gledaš Široko peč, levo Kukovo špico, Škrnatarico, desno Mali Oltar ... Preden sva šli spat, je Široka peč zažarela v večernem soncu. Gledala sem jo toliko časa, dokler ji rdečica ni izginila z »obraza«. Zlezli sva spat. Smrtna tišina.
Zbudila sem se spočita, kot že dolgo ne. V tej samotni krnici naju je za dobro jutro pozdravil prijazen kamniti možic, kjer sva dotočili vodo in že pleševa malo levo, malo desno okrog balvanov. Po grušču sva zavili v samotno grapo, do prvega težjega mesta, kjer sva se že varovali. Nato po mokrih policah, ker je tekla voda. Saša gleda, zakaj se smejem. Ni šlo drugače, kot, da pokleknem – ravno v »skledo« vode – zabavno. Plezali sva počasi in previdno. Po skrotju, melišču, po gruščnatih ploščah in že sva bili bližje pod steno Široke peči. Tu je že občutek višine. Meni se sedaj mudi v Amfiteater, saj so »vrata« od daleč videti odprta. Odprta za samotnega popotnika, v samotni svet. »Vrata« so bila odprta na stežaj in nisem opazila, kdaj sem vstopila. Takrat me je prevzel poseben občutek. S pogledom sem najprej objela »kraljevski zbor« in »kamnito dvorano«. Zaprla sem oči in jih še enkrat odprla. Zares sem v Amfiteatru. Stopila sem globlje v sredino, čas se je ustavil; svet, ki sem ga poznala prej, več ne obstaja. Počutila sem se varno, ograjena s kamnitimi stolpi, ostala bi za vedno ...
A realnost je drugačna, pred nama je še dolga pot in Saša že ve, kam bova zdaj zavili. »Zdaj greva na vrh«, pravi Saša, »po tistih ploščah previdno«, O.K! Vse je bilo naloženo, grapa vedno globlja. Prideva do mesta, kjer ocenjujem, kako čez, a Saša mirno: »tu je klin za spust, a nekateri tu naredijo prestop«. Ocenjujem svojo kratko nogo, a ko z roko podaljšam svoje telo, sem dovolj dolga, da varno stopim. Bila sem prav ponosna, da mi je uspelo. Ko prideva do zagozdenega balvana, ker sva drobni, kar po trebuhu zlezeva pod njim na drugo stran. Grapa je bila vse bolj strma, vse se je valilo pod nogami, čeprav sem pazila na vsak korak. Sami sva, nikogar ni za nama. Hodiva previdno, še malo po poševnih ploščah, še nekaj oprijemkov in že sva bili v naročju Martuljkove lepotice. Zazibala naju je, nama nudila vso razkošje, ki ga premore – veličasten občutek. Čisto sami, med temi samotnimi vrhovi in meglice že plešejo okrog Škrnatarice. Ne, nisva sami! Imava soseda, ki nama mahata z vrha Dovškega Križa. Kako sva ju veseli. Mahava jima, da tudi midve prideva tja. V vpisni knjigi ugotoviva, da je tu obisk res redek.
Okrog Škrnatarice se že nabirajo oblaki, zato bo treba »pot pod noge«. Prečenje do Dovškega Križa je bilo vse bolj divje. Do vrha prvega stolpa je bila skala še čvrsta, vse naprej pa vedno bolj lomljivo. Vse se je drobilo, kot da bo zdaj, zdaj vse razpadlo. Vse, kar si prijel, ti je ostalo v roki in vse je bilo ostro. Iskali sva prehode, tu levo, tu obhod po desni in tako sva prilezli na vrh Dovškega križa. Pogledali sva nazaj na Široko peč, premerili vse stolpe do Široke peči, od koder sva prišli, se objeli in verjemite mi, tega občutka nikoli ne pozabiš. Gledali sva in se čudili, od kod sva prišli. Veliki Oltar in Škrnatarico sem skoraj potipaIa. Rokavi so se mi hudomušno že skrivali za meglicami, saj vedo, da se že spogledujem z njimi. Iz Amfiteatra se je že začelo kaditi, kot, da bi v kotlu kuhali za grajsko gospodo. Zaslužena malica tekne, oči pa se sprehajajo naprej, po najbližjih sosedih: Oltarju, Poncah, Škrnatarici, Rokavih…..
Treba bo v dolino, pot je še dolga. Pa le previdno, saj poti še ni konec in pravi planinec slavi zmago šele v dolini. Do sedla nad Šplevto mimo bivaka II. in ju-hu-hu po melišču mimo malega Materhorna v dolino Vrat. V dolini sva si še enkrat privoščili razkošen pogled na Martuljkovo skupino. Tokrat je bila Široka peč še lepša, smejala se je. Pravijo, da kadar se smeješ, si najlepši – si srečen. Tudi midve sva se ...


Agata Košenina



Fotogalerija


ob možicu

Široka peč iz krnice Za Akom

nad skokom

Amfiteater
 

pod zagozdeno skalo

pod vrhom Široke peči

Široka peč

sestop z vrha
 

prečenje proti Dovškemu križu

stolpi Široke peči

pod vrhom Dovškega križa

greben Široke peči
 

Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi!
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.
Iskanje med članki