Pomagaj GRS Kamnik z SMS , foto: Simon Kurinčič
Kamniški hribi 1, foto: Urban Novak
 

Članki

Avtor/ica: Saša Lindič, petek, 5. september 2008, ogledov: 2709

Po Direktni na Špik

V ranem jutru se počasi vzpenjava proti krnici Pod srcem. Z jutranjim soncem obsijana gora se dviga nad nama, »ena najlepših sten v Alpah«, jo je opisal Tine Mihelič. V meni raste nemir in gloda: bom zmogla?


Tri leta nazaj sem opravila preizkusno turo v Zupanovi. Še malo kondicije rabiš, mi pravi Mark. Potem mi nagaja zdravje, pa vreme ni primerno za resne ture. Letošnje leto sem uspela večino aktivnosti podrediti temu cilju. Ko sva pred kratkim s Franetom preplezala še Dolgo nemško, so se mi vrata odprla.
Na vrhu Zelene glave se naveževa. Marku popolnoma zaupam, vem, da je uspeh odvisen le od mene. Na pas si obesi metulje, kline, trakove, meni zadostuje samo vponka. Nahrbnik je lahek, v njem imam le najnujnejše. Sledi prijetno plezanje po kaminih in žlebovih do Dibonove police. Mark zavije v lažji, originalni del smeri. S skico v roki ogleduje steno in že pleza naprej. Stojim na sidrišču, neobremenjena, edina skrb je ta, da preplezam smer.
Še dva raztežaja imava do zajede, pravi. Naenkrat se zavem: to je to. Težavnost naraste, vrv je napeta, Mark mi sledi od zgoraj. Stena se postavi pokonci. Iščem oprimke in stope, ki so vse manjši. Od zgoraj mi tu in tam pomaga z nasveti. Ko sva spet skupaj, si oddahnem, Mark pa že hiti v naslednji raztežaj. Štiri raztežaje dolga zajeda se počasi izteka, čaka pa me še težaven previs. Roke so rahlo utrujene. Bo šlo? Noge v široki razkorak, sledi previsa se oprimem zanke, ki visi iz klina in hitro sem čez. Zdaj vem, da je najtežje za mano. Še lažji kamin in že sva na mestu, kjer pravi Tine Mihleič, da imaš Direktno praktično v žepu. Mimo okna se vzpneva do vršne piramide, kjer sledi objem, fotografiranje in trenutki velike sreče. Sonce je še visoko na nebu in planinci prihajajo proti vrhu. Privoščiva si malico in že poskakujeva po melišču proti Kačjemu grabnu. Na poti naju čaka presenečenje, saj nama nasproti prihaja Katja, ki sva ji žal prekrižala načrte. Veseli se z mano, saj ve, kako dolgo sem naglas sanjala o tej smeri in koliko truda sem vložila v to, da bi mi uspelo. V hladni senčki se za kratek čas ustavimo in nazdravimo uspehu. Pod do Pišnice se vleče, toda tokrat me to ne moti.

Ko se iz doline še enkrat ozrem proti martuljški lepotici, občudujem izvrstno Miro Marko Debelakovo, ki je kot prva v navezi preplezala to čudovito smer.
Kako rada bi ta dan priklicala nazaj! Hvala Mark!

Saša Lindič

Fotogalerija





 




 




 

Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi!
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.
Iskanje med članki