Pomagaj GRS Kamnik z SMS , foto: Simon Kurinčič
Kamniški hribi 1, foto: Urban Novak
 

Članki

Avtor/ica: Rajko Zajc, sobota, 28. oktober 2006, ogledov: 2256

Alpinistična šola 2006/07

Plezanje v Jezerskem stogu (Franc Miš, Robert Poličnik, Bojan Pollak...)


Sobotno jutro se je, kot je že v navadi, ponovno začelo prezgodaj, in ko smo se ob vznožju planin in hribov od predolge vožnje nekoliko odreveneli skobacali iz avta, je bilo še nekoliko temno, in zaznati je bilo še nekaj blodečih jutranjih meglic. V pričakovanju toplega ali malo manj toplega dne smo navlekli nase gorski tekstil in v bolj ali manj neurejeni vrsti odkoračili v klanec.

Ta je bil v začetku nekoliko razbrazdan in prav nič lep, a se je vzporedno s prihodom vse toplejših sončnih žarkov razvil v res lepo serpentinasto pot, ta pa še naknadno v z mehko travo porasle in skalnatimi vrhovi obdane planine. Hoja čeznje je bila prava radost, pod nami se je zapazilo še nekaj dolinske oblačnosti, okoli nas pa srebrna in nekoliko vlažna svetloba po zelenih ter že tudi ojesenjeno rjavih in rdečih površinah. Pot smo hitrejši prekinili s počitkom, ki ni skoparil z razgledom, in je bil za povrh oplemeniten s prvo malico tega dne. Še nekaj prekratkih klancev pod jasnim nebom je bilo potrebnih, da smo zapazili ciljno vzpetini, podobno kamnitem mozolju, ki je predrl nežna in mehko ozelenela tla. Jezerski stog skratka, že na daleč privlačen cilj za plezarijo, s svojim povsem kamnitim obrazom, ki ga je nastavljal v našo smer.

Porazdeljeni v skupine smo se začeli pripravljati pod izbranimi smermi, v primeru moje naveze s sicer nekoliko lagodno ti. črnogorsko zagnanostjo. Težavnost smeri, katere so bile preplezane (po dve na navezo) se je večinoma gibala okoli III ter IV težavnostne stopnje, se pravi ne pretežke, a zelo lepe, vsaj kar se tiče moje malenkosti. Lepoti navkljub pa plezanje ni skoparilo s svojo neločljivo družico, nevarnostjo, in krhkost skale je nemilostno pošiljala proti glavam mladih in lepih tečajnikov kamnite kose agresije. Vsi smo jo sicer odnesli živi in zdravi, in vsaj zaenkrat ima letošnja šola žive še vse udeležence : )

Pod že malček manj prijaznim nebom smo nekateri malo pod vrhom, drugi pa na vrhu, zaužili še zadnje ostanke živil, ter porekli nekaj modrih besed, nekaj manj modrih besed ter nekaj kompletnih bedarij, kot se pač utrujenim gornikom spodobi. Na ravnini, do katere se je prispelo še malo kasneje, je sledila analiza ture, kjer smo z variarijočo zgovornostjo podali vtise, pri čemer je po unikatnosti pogleda jasno prednjačil dolgolasi sošolec.

Če povzamem, bilo je fino, vsi smo še živi, in gora še vedno stoji (sicer okrnjena za kak balvan ali dva, katera je pognala proti moji glavi).

Anže Zorman




Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi!
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.
Iskanje med članki