Pomagaj GRS Kamnik z SMS , foto: Simon Kurinčič
Kamniški hribi 1, foto: Urban Novak
 

Članki

Avtor/ica: Katja Tabernik, torek, 21. april 2009, ogledov: 2215

DURMITOR, 14. do 22. februarja 2009


"Prišel je čas, ko se bo treba malo usesti in bolj konkretno doreči nekaj vprašanj," je sporočilo posredoval Andrej v zvezi z že več kot leto dni staro odločitvijo, da gremo turno smučat v Črno Goro, na Durmitor.

Kako bomo šli, kako in kje bomo nastanjeni, kaj bomo vzeli s seboj in tudi kdaj gremo, vse te odločitve smo enostavno naložili Andreju na ramena, vsi pa smo se veselili dneva odhoda. Matjaž nas je razveselil z odločitvijo, da gre z nami, tako smo imeli tudi idealno rešen problem prevoza.
Kombi smo polno naložili že večer prej. V soboto ob dveh zjutraj je zadaj v prtljažniku dobila svoj prostor tudi psička-reševalka Brina in udeleženci člani Alpinističnega odseka Kamnik Cene, Matjaž, Uroš, Mojca, Aleš, Andrej, Saša, Katja, kriva za tale zapozneli prispevek in Matjaž, ki nas je varno pripeljal do Žabjaka in nazaj.
Dobra družba je hitela preko Zagreba in Slavonskega Broda proti Sarajevu. Dežne kaplje nam niso pokvarile razpoloženja, prav tako ne bosanska policista, ki sta Andreja ujela na radar, na srečo brez posledic. Pred deseto uro dopoldne smo že v Sarajevu na Baščaršiji iskali najboljšo čevapdžinico. Čevapčiči s čebulo in pleskavicami pri »Želju« so bili res izvrstni. Ulice zaradi dežja niso bile polne, a opazila sem velik porast beračenja v Sarajevu in to me žalosti. Nadaljevali smo preko Plevlja, Goražda, opazovali smo žalostno zapuščino zadnje vojne na tem področju in še vedno popolnoma opustošene cele vasi. Mejo med Bosno in Črno Goro smo doživeli na višini cca. 1200 m že v hudo zimskih razmerah. Občudovali smo do tal zasnežene smreke in se vozili po pravih snežnih koridorjih.
Okoli sedme ure zvečer smo prispeli v Žabljak, kjer nas je pričakal naš gostitelj Goran. Nastanili smo se v preprosti visokogorski hiški,v naselju Pitomine, kjer sta nas gostitelja razvajala z bogato in dobro hrano.
Zjutraj smo se zbudili v sončno jutro. Zunaj pa ena sama zimska pravljica. Pred hišo smo si nadeli smuči na noge in se odpravili proti masivu Durmitorja. Cilj je bil Savin Kuk, ki je visok 2313 m. Prek smučišča pod Savinim Kukom nas je severni veter že pošteno premetaval in na Osojnih gredah na višini okoli 2000 m prepričal, da je najboljša odločitev vrnitev v dolino. Pa smo se spustili nazaj na smučišče, se enkrat »pošvercali« na sedežnici, da smo še malo odsmučali in odgovarjali na začudena vprašanja smučarjev: »Ej, kako ti to ideš gore, a da ne kliziš dole?« Pa smo kazali kože in pojasnjevali kako. Kljub temu, da vrha nismo dosegli, smo preživeli na smučeh dobrih osem ur in večerja nam je dobro legla.
Naslednji dan smo šli v jasnem, sončnem dnevu mimo Črnega jezera proti planinskemu zavetišču Lokvice. Ogromne količine snega-pršiča so nas opozarjale na nevarnost snežnih plazov. Prvi v vrsti je garal pri gaženju v globokem sipkem snegu in le trije najmočnejši so uspeli priti na 2160 m visok Čorov Bogaz. Vsi pa smo se zvečer presrečni vrnili v kočo.
Vreme se je poslabšalo, zato smo imeli tretji dan ogled mesta Žabjak. Opazovali smo naselje in se čudili ogromnim popolnoma zapuščenim in opustošenim poslopjem, in na drugi strani neštetim novogradnjam namenjenim turizmu. Stili gradenj pa so vsemogoči, dela se povsem brez nekega sistema, vsakdo si lahko izmisli, kar si hoče. Goran nam je govoril o astronomskih cenah za zemljišče, kar smo kar težko verjeli. Potem pa lahko vsak zida brez vseh dokumentov in sistema. Revščina se vidi povsod, na drugi strani pa so prijazni ljudje, odprti, pripravljeni za pogovor. Doživljali smo priznanje Slovencem, naši delavnosti, napredku in kulturi. Dobro je, da je kdaj tudi slabo vreme, da človek vidi kje sploh biva.
Naslednji dan smo šli na razgledišče Čurovec nad kanjon Tare in občudovali 1000 metrske stene nad reko. Po večerji smo si ogledali preko računalnika fotke preživetega dne. Smeha ni manjkalo.
Štuoc, 1967 m, visok vrh, je bil naš naslednji cilj. Gazili smo mimo zasneženih planin, hiške, večina podrte, so bile globoko zasnežene. Uživali smo in občudovali prekrasne košate smreke, zasnežene in lesketajoče se v snežnih kristalih in smučali po krasnem pršiču.
Vsako noč je zapadel nov sneg. Težko je bilo izbirati cilje. Zadnji dan smo se napotili proti vrhu Pazišta. 2114 metrov visok vrh ima pod sedlom vojaško karavlo z radarjem (po besedah gostitelja so to bile oči in ušesa Balkana), od tu verjetno tudi ime za ta razgledni vrh. Pot nas je vodila pod 10 let starim sistemom dvosedih žičnic, ki niso še nikoli obratovale. Sedeži, založeni s snegom, visijo na jeklenicah. Med njimi so zrasle že tako velike smreke, da pod težo snega padajo preko žic. Seveda Slovenci vemo, kako se naši žičničarji trudijo za zimski turizem in s težkim srcem gledamo, kako se je trošil denar v naši bivši domovini. Črna gora je cela res en sam naravni biser, politiki jo razglašajo za najbolj ekološko državo. Naj jim bo oproščeno, saj ne vedo kaj je to. No, pa saj ne bi politizirali ...
In prehitro je prišla sobota in morali smo se pripraviti za pot domov. Ampak kako, ko so bile vse ceste popolnoma neprevozne in celo neprehodne. V Črni gori pa ne plužijo snega dokler sneži. Nekaj ur kasneje začnejo plužiti. Ob sobotah in nedeljah pa ne delajo. Kaj sedaj, nehalo je snežiti v petek dopoldne. S pomočjo našega gostitelja smo sami in naši sosedje-šest Francozov in trije Slovenci, začeli iskati možnost pluženja. S plačilom nam je to uspelo, cesto do Žabjaka so splužili. Zaradi počenih vzmeti smo se nazaj vračali po boljši cesti, preko Užic, Čačka ter Beograda na Zagreb, naredili več kilometrov, domov smo prišli pa le srečno.
Preživeli smo prelepih osem dni, med potjo pa že sanjali, kako lepo bi bilo obiskati Durmitor tudi v poletnem času. Upanje ostaja.

Spomine sem obujala  Katja Tabernik



Fotogalerija





 




 




 

Fotogalerija





 




 




Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi!
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.
Iskanje med članki