Pomagaj GRS Kamnik z SMS , foto: Simon Kurinčič
Kamniški hribi 1, foto: Urban Novak
 

Članki

Avtor/ica: Bojan Pollak, četrtek, 18. junij 2009, ogledov: 2190

Nekaj utrinkov z jubilejne odprave

Ob letošnji 30-ti obletnici prvega slovenskega (takrat še jugoslovanskega) vzpona na Mount Everest je bila organizirana odprava pod najvišji vrh sveta. Sestavljena je bila pravzaprav iz več odprav oz. je bilo načrtovanih več različnih ciljev: treking do baznega tabora, vzpon na trekinška vrhova Mera in Imdža in vzpon na Pumori. Vodil jo je legendarni vodja takratne odprave in še mnogih drugih odprav – Tone Škarja. Kakor je bila leta 1979 odprav organizirana precej po »vojaško«, saj drugače zaradi izrednih razsežnosti območja in zelo komplicirane logistike drugače tudi ni šlo, je bila tokratna odprava precej »svobodna«. Udeležencem je bila prepuščena prosta izbira raznih možnosti. Čeprav je vse skupaj trajalo samo okoli mesec dni, se je na njej dogodilo marsikaj zanimivega.

V tem času sta pod Everestom v okviru različnih odprav bivala še dva pripadnika slovenskega naroda: na severni, tibetanski strani v okviru srbske mednarodne odprave Simona Pogača, na nepalski strani pa poklicni gorski vodnik Tomaž Jakofčič s svojimi gosti v okviru agencije Jagged Globe (20. maja je prišel na vrh).
Vzpon po Zahodnem grebenu v letu 1979 je nedvomno pomenil največji alpinistični dosežek tistega leta. To je bila in še vedno ostaja najtežja samostojna smer, ki vodi na vrh Everesta prav iz doline. Z njo smo Slovenci oz. takrat še Jugoslovani neizbrisno zapisani v svetovno alpinistično zgodovino. Do sedaj jo je uspelo ponoviti samo Bolgarom leta 1984 in Poljakom 1989, pri čemer je umrl en Bolgar in pet Poljakov. Številni drugi poskusi pa so bili neuspešni.

01_Predstavniki_agencije__ki_je_skrbela_za_logistiko__so_nas_pred_letaliscem_pricakali_s_pozdravnim_transparentom.jpg
Slika 01: Predstavniki agencije, ki je skrbela za logistiko, so nas pred letališčem pričakali s pozdravnim transparentom.

Zanimivo je bilo primerjati stanje izpred 30-tih let s sedanjim, posebej še, ker nisem ves ta čas obiskal teh krajev. Prva stvar, ki je bila zelo opazna, je veliko število novih lodžev, to je nekakšnih hotelov oz. »planinskih« koč z omejeno, razmeram prilagojeno ponudbo. Teh je bilo nekdaj zelo malo ali skoraj nič in tudi odprave so na pristopu prebivale večinoma v šotorih. Sedaj pa je to na tem predelu skoraj nepotrebno. Na Gorak Šepu nekoč ni bilo praktično ničesar – štirje kamniti zidovi, ki so v času paše imeli streho spleteno iz bambusa in je med njimi bival pastir. Sedaj pa je tam pravo naselje – okoli 10, večinoma pritličnih stavb, v katerih lahko popotnik ne samo udobno prespi, ampak lahko dobi poleg hrane in pijače še druge usluge, o katerih se je prej samo sanjalo: topel tuš, elektrika, sobe s po dvema posteljama, telefon, internet in podobno. Elektriko v višjih predelih pridobivajo predvsem s pomočjo sončnih celic (fotovoltaike), kjer je pa dovolj vode, pa tudi s hidroelektrarnami.  

02_Mala_hidroelektrarna_v_Toktoku_v_Caurikarki.jpg
Slika 02: Mala hidroelektrarna v Toktoku v Čaurikarki.

03_Soncne_peci_za_gretje_vode.jpg
Slika 03: Sončne peči za gretje vode v Lobučah.

Tudi Namče Bazar, nekakšno središče šerpovske dežele se je močno razvil. Ker je obdelovalne zemlje zelo malo in zanjo skrbijo bolje kot pri nas, se je naselje zelo malo razširilo. Da pa bi zadostili predvsem turističnim potrebam, so stavbe postale višje, tudi več nadstropne.  Žal se e pri tem spremenila tudi arhitektura, tako da tistih pravih, šerpovskih stavb z originalno arhitekturo v Namčeju skoraj ni več. Nadomestili so jih lodži z velikimi okni in s pločevinastimi, pobarvanimi strehami. Poleg tega je tudi polno trgovin, kjer prodajajo razno razne reči – od doma narejenih spominkov, do alpinistične opreme iz Nepala, Kitajske, Koreje in od drugod.

04_Namce_Bazar_je_precej_spremenil_svojo_podobo.jpg
Slika 04: Namče Bazar je precej spremenil svojo podobo.

Tudi poti so precej boljše, kot so bile nekdaj, saj se je bistveno povečalo število turistov. Vendar je letošnja gospodarska kriza vplivala na zmanjšanje obiska. Nekateri ocenjujejo to zmanjšanje celo na več kot 40 %. Na vstopu v narodni park pod Everestom imajo tablo, na kateri vodijo statistiko obiska. Ta je pokazala, da je lani marca obiskalo ta park nekaj čez 3600 turistov, letos pa v istem obdobju samo malo čez 3000. Nekaj na zmanjšanje obiska gotovo vpliva tudi sprememba režima – iz kraljevine v republiko in tudi precej pogoste demonstracije. Maoisti sicer ne pobirajo več posebnega »davka«, saj so v vladi, vendar zato še vedno skrbijo za to, da se razmere povsem ne umirijo. Poskušajo se tudi infiltrirati povsod, kjer bi se lahko pridobilo kaj denarja….V kriznih časih so ljudje bolj sprejemljivi za trši način vladanja… Pri tem pa je potrebno poudariti, da so tujci v Nepalu relativno zelo varni – ena ali druga stran se namreč dobro zaveda, da so turisti pomemben vir dohodka. Nepal samo s pristojbinami za Everest dobi letno čez 2 milijona USD… Po podatkih Nepal Tourism Board (nepalske turistične zbornice) odbora za turizem) je leta 2008 Nepal obiskalo nekaj čez 800.000 turistov. Če je vsakdo plačal za vizo po 30 USD, je to 24 milijonov USD. Pa dovoljenja, pa bivanje in podobno – če je vsak turist bival 20 dni in porabil na dan vsaj 20 USD, je bilo to najmanj 320 milijonov USD. Gledano z našimi, zahodnimi, pohlepnimi očmi sicer to niti ni veliko, vendar je za reven Nepal ogromno.

05_Razvoj_se_kaze_na_vseh_podrocjih._Vrac_v_klasicni_obleki_ze_ima_moderno_obutev__pa_tudi_fotoaparast_mu_ni_neznanka..jpg
Slika 05: Razvoj se kaže na vseh področjih. Vrač v klasični obleki ima že moderno obutev pa tudi fotoaparat mu ni neznanka.

Ko smo leteli iz Katmanduja v Luklo se je iz letala lahko videlo, da se je bistveno povečalo tudi omrežje cest v predelih z nižjimi gorami. Više pa so še vedno osnovna komunikacija pešpoti oz poti, po katerih lahko prenašajo tovore z jaki ali konji oz. mulami. Vendar je transport z nosači še vedno v večini. Helikopter je namreč še vedno predrag oz. je človek še vedno cenejši.

06_Vecino_tovorov_se_vedno_prenesejo_nosaci._Ti_tovori_imajo_maso_tudi_cez_120_kg..jpg
Slika 06: Večino tovorov še vedno prenesejo nosači. Ti tovori imajo maso tudi čez 120 kg.

Ves čas odprave, ko smo bili izven Katmanduja, razen enega večera, smo imeli lepo vreme. To pa je pomenilo tudi zelo prašne poti. In tudi vidljivost je bila zelo slaba, saj je bil v zraku, vsaj na tistih nadmorskih višinah, do katerih smo se povzpeli, nekakšen mrč. Meritve so pokazale, da vetrovi prinašajo tja gor, sicer res da že precej razredčeno, onesnaževanje iz industrijskih predelov Indije. Ker ni bilo dežja, da bi to spral, je bilo podobno kot pri nas v sončnih zimskih dneh, ko je kljub jasnini, razgled zamegljen. Čez dan, ko je sijalo sonce, je bilo vroče, ko se je zvečerilo, ali pa je pihal veter, pa je bilo precej hladno, tudi pod ničlo.

07_Del_denarja_od_vstopnine_v_narodni_park_porabijo_tudi_za_popravilo_poti_in_obnovo_starodavnih_napisov..jpg
Slika 07: Del denarja od vstopnine v narodni park porabijo tudi za popravilo poti in obnovo
starodavnih napisov.

Na Gorak Šepu smo imeli kratko intimno slovesnost ob spominskem obeležju pokojnemu Ang Fuju, v lodžu pa skromno praznovanje z obujanjem spominov in primerjanjem s sedanjim stanjem. Stipe in Viki pa sta posnela tudi nekaj kadrov za svojo oddajo o Nepalu in Everestu.

08_Na_Gorak_Sepu_so_kuharji_pripravili_slavnostno_torto.jpg
Slika 08: Na Gorak Šepu so nam kuharji pripravili slavnostno torto.


BAZNI TABOR
Eden od ciljev bivanja v Nepalu je bil tudi obisk baznega tabora. Tu se je videla ogromna razlika. Ko smo mi bili tam leta 1979, so malo stran od naših šotorov imeli postavljene svoje šotore še Avstrijci, ki so poskušali priti na Lotse. Drugače smo bili pa sami, le kakšen osamljeni trekingaš je »zašel« do nas. Letos pa je bilo tam pravo malo platneno mesto z več stotinami šotorov, pod katerimi je prebivalo po različnih virih okoli 700 ljudi, saj naj bi na vrh poskušali priti člani kar 41-tih odprav. S severa (Tibeta) pa je vrh naskakovalo 9 odprav.

09_Na_ledeniku_je_bilo_toliko_sotorov__da_se_jih_enostavno_ni_dalo_dobiti_vse_na_sliko.jpg
Slika 09: Na ledeniku je bilo toliko šotorov, da se jih enostavno ni dalo dobiti vse na sliko

Posebnost je bilo naselje šotorov ameriškega podjetneža Rusella Bryca, ki v okviru agencije »Himalayan Experience« organizira odprave predvsem za petičneže. Naselje je bilo malo odmaknjeno od ostalih, zato pa je imelo več udobnosti. Med drugim tudi velik šotor, kjer je bilo poskrbljeno za razne vrste zabave z barom, velikim kino ekranom, ležalnimi stoli, umetnimi živalskimi kožami po tleh, internetno kavarno in podobnim, da so si lahko »gosti« krajšali čas, med tem ko so Šerpe in drugi domačini opremljali pot za vzpon.

10_Sotor_z_barom__internet_kavarno_itd..jpg
Slika 10: Šotor z barom, internet kavarno itd.

V naselju je bila tudi manjša pekarna, ki je skrbela za sveži kruh in pecivo. Sončne celice ali agregati so dajali električno energijo, sateliti komunikacijo, internet in podobno. Vedno bolj se izgublja stik z naravo, vedno bolj se živi v virtualnem svetu. Vendar narava vsake toliko časa opozori, da smo njen del, da je virtualni svet res samo virtualni, namišljeni. Podor serakov in ogromni plaz je prizanesel hrvaški odpravi – počakati so morali samo nekaj ur, da so popravili prehod čez Ledeni slap. Ko se je sprožil drug, še večji plaz, sta ga avstrijski gorski vodnik in njegova gostja preživela, vodnik sicer viseč z glavo navzdol in precej podhlajen, ker sta bila privezana na pritrjeno vrv, med tem ko je Lhapka Nuru Šerpa izginil v ledeniški razpoki….

VZPON NA VRH
V našem času je bil vsak vzpon na vrh Everesta pravo alpinistično dejanje. Sedaj pa vzpon na vrh izgublja svojo alpinistično naravo in postaja nekakšne vrste »romanje«, podobno kot vzpon na Triglav, Veliki Klek, Matterhorn ali Mont Blanc. Domačini, predvsem so to Šerpe, pa tudi pripadniki nekaterih drugih plemen, za določen denar, ki pa ga mora dati vsaka odprava, ki se hoče po smeri prvopristopnikov povzpeti na vrh, opremijo celo smer, kjer je to vsaj malo potrebno, s pritrjenimi vrvmi, lestvami in podobnim. Na nekaterih mestih, kjer se pričakuje »velik promet«, je posebna vrv za vzpon in posebna za sestop. Na ta način je vzpon tehnično čim lažji. Tako je potrebna za vzpon predvsem dobra kondicija in minimalno tehnično znanje – vsaj uporaba derez in vzpenjala (žimarja), seveda pa ugodno vreme. Vendar to, da nekdo plača več kot 60.000 USD za voden vzpon, še ne pomeni, da mu je garantirano, da bo prišel na vrh. Dobra aklimatizacija je sicer zaželena, vendar niti ne nujna, saj nekateri uporabljajo dodatni kisik že kmalu nad baznim taborom. Ko sta  Zaplotnik in Štremfelj prišla na vrh in jima je zmanjkalo dodatnega kisika, sta odložila prazni bombi in nadaljevala pač brez njega. Danes pa, če zmanjka dodatnega kisika in ni rezervne bombe, to za večino pomeni smrt, saj ljudje niso dovolj pripravljeni na bivanje v velikih višinah brez dodatnega kisika. Vendar pa kljub vsemu temu vzpon na vrh še vedno ni ravno mačji kašelj in si ga res ne more ne privoščiti in ne opraviti prav vsak.
 Glede na ogromno število ljudi, ki si želijo priti na vrh, se tudi na Everestu dogaja, da je na hribu pravi dren. Satelitski posnetki omogočajo precej zanesljive vremenske napovedi in zato večina čaka, da bo napovedano lepo vreme.Tako je bilo za prve dneve lepega vremena letos (po 15. maju), ko je bila cela smer opremljena od začetka pa prav do samega vrha (Šerpe oz. opremljevalci so se torej že povzpeli na vrh!), »načrtovano« da bo istega dne kar okoli 60 ljudi poskusilo hkrati priti na vrh. Po podatkih s spleta naj bi jih bilo celo okoli 150!

11_Vrh_Everesta_je_bil_prakticno_brez_snega.jpg
Slika 11: Vrh Everesta je bil praktično brez snega.


NAJKRAJŠA ODPRAVA
Prvotna zamisel je bila samo »spominska« odprava ob obletnici vzpona. Pa se je rodila ideja, da bi zraven šli še drugi – na kak trekinški vrh, no, ko smo pa že tam, bi pa splezali še na kak »ta zaresni« vrh – npr. Pumori (7.165 m).  Ampak vse to se je dogajalo praktično tik pred zdajci, tako da za kakšne resne priprave niti ni bilo časa. Sicer pa – zakaj, saj so sami »stari mački« – tisti, ki so res stari, tako in tako ne bi šli na kaj resnega, drugi so pa še dovolj »mladi«, da bo šlo kar z levo roko.
Pa ni šlo. Letošnja zima je bila v Himalaji izredno uborna s snegom – zapadlo ga je nekje na začetku okoli 1 meter, ki ga je pa hitro pobralo. Sonce je bilo kljub zimi – to so  območja okoli 28° nad ekvatorjem, kjer je sonce tudi pozimi precej močno in je pobiralo sneg, tako da je bila smer normalnega pristopa na Pumori, ki je v normalnih snežnih razmerah še vedno kakšne tretje težavnostne stopnje oz. nagiba od 35°do 65° in po kateri so načrtovali vzpon, v spodnjem delu praktično kopna. To pa je pomenilo kar resno plezarijo na območju, kjer so se občasno podirali seraki, dol je letelo kamenje in sploh je bil teren precej nevaren. Zato so se odločili, da bi splezali steber v skrajnem desnem delu V stene, kjer je že pred več desetletji bila preplezana smer in so bile v njej tudi stare vrvi. Viki in Stipe, ki sta bila predhodnica (pravzaprav sta snemala dokumentarec o Nepalu), sta bila pod steno že nekaj dni pred prihodom glavnine in sta si šla ogledat razmere in smer. Splezala sta že precej visoko, vendar je bilo do roba stene še zelo daleč. Pri tem se je Stipe prijel za staro vrv, ki se mu je strgala, tako da je izgubil ravnotežje in padel s police. K sreči ga je Viki varoval, tako da se ni zgodilo najhujše, vendar je bil padec dovolj dolg, da je ob nihaju zadel ob steno, razbil čelado, se močno udaril po hrbtu in poškodoval levo roko, a kljub temu še sam sestopil. Tako je bil izločen iz odprave.

12_Pumori_s_Kala_Patarja.jpg
Slika 12: Pumori s Kala Patarja.

Čez dva dni je sledila druga naveza, ki je napela še nekaj desetin metrov vrvi. Pri spustu nazaj se je Rafku strgala vrv, po kateri se je spuščal. Imej je neverjetno srečo, da se mu je vrv navila okoli noge tako da je obvisel na njej, z glavo navzdol brez kakšnih večjih poškodb. Na ta način se je ob izredni sreči izognil gotovi smrti.
Po teh dveh dogodkih so se sestali in dogovorili, da nima nobenega smisla nadaljevati in še naprej preizkušati srečo. Steber je šele dobro začel kazati »zobe«, potrebno bi bilo napeti še nekaj 100 m vrvi, ekipa pa je bila zmanjšana in tudi psihično oslabljena. In ko bi prišli na vrh stebra, bi jih čakalo še okoli 1000 m pobočja, na katerem naj bi bila tudi velika razpoka, ki je lanskim odpravam preprečila vzpon na vrh. Zato je bila soglasna odločitev, da se ta odprava konča.
Za tolažilni obliž pa je ostal vzpon na Imdžo (6.189 m, Imja Tse oz. Island Peak), na katerega se jih je povzpelo vseh skupaj 11, zakonca Štremfelj pa sta se že med pristopom do Gorak Šepa povzpela na 6.476 m visoko Mero.
Tako kratke odprave še nisem doživel. Dva dni po tem, ko se je uradno začela (s posvetitvijo (pudža) baze, članov, opreme itd), je bila že končana…

13_Poskus_vzpona_je_bil_opravljen_v_srednjem_stebru.jpg
Slika 13: Poskus vzpona je bil opravljen v srednjem stebru.

SKRB ZA ODPADKE
Že več deset let so odprave dolžne poskrbeti, da za njimi ne ostajajo odpadki predvsem v baznem taboru. Po pravilu bi morali tudi poskrbeti, da za njimi na hribu ne ostanejo ne odpadki, ne oprema. Zato mora vsaka odprava plačati za kavcijo nekaj tisoč USD, ki jo v primeru, če odnese odpadke v dolino, v glavnem dobi nazaj. Poseben problem pa je bil z iztrebki. Včasih so se zakopavali na kraju samem, sedaj je pa že nekaj let narejeno tako, da se velika potreba opravlja v veliko, trdno plastično vrečo. Ko je polna, jo v sodu prenesejo do Gorak Šepa, kjer je skopana velika jama, v katero jih nato zlagajo in na koncu, ko je jama polna, jo zasujejo z zemljo. Mala potreba pa se sme opravljati samo na zato določenih mestih, da bi cela okolica ne dobila »zlatenice«.
Skrb za čistejše okolje je prisotna na celi poti. Ta je glede na množični obisk relativno zelo čista, le redko leži ob njej kakšen odpadek. Za to skrbijo tudi veliki pleteni koši, v katere naj bi metali nebiološke odpadke pa tudi precej napisov, ki opozarjajo oz. pozivajo na skrb za okolje. Pa tudi sami prebivalci se vedno bolj zavedajo, da je čisto okolje eden od pomembnih dejavnikov ne samo za njih same, ampak tudi velika privlačnost za turiste.

14_Deponija_odpadkov_na_Gorak_Sepu.jpg
Slika 14: Deponija odpadkov na Gorak Šepu.

TEKMA NA NAJVIŠJI RAVNI
Ljudje so bili in so še vedno zelo iznajdljivi pri odkrivanju nečesa novega. Tako so se Angleži spomnili, da bi odigrali najvišjo tekmo v tipično angleškem športu – kriketu na peščenem dnu posušenega jezerca. Ravno tistega dne, ko smo prišli na Gorak Šep, sta dve angleški moštvi, ki sta se simbolično poimenovali po Hillariju in Tenzingu (prvima dvema človekoma, ki sta stopila na vrh Sagarmate) odigrali tekmo. Boljše je bilo moštvo Tenzing.

15_Transparent_je_vsem_prisotnim_razlagal___kaj_se_dogaja_na_pescenem_dnu_posusenega_jezerca.jpg
Slika 15: Transparent je vsem prisotnim razlagal, kaj se dogaja na dnu posušenega jezerca.

HRVAŠKA ODPRAVA
Med našim pohodom do baznega tabora pod Everestom smo obiskali tudi hrvaško žensko odpravo, ki nas je prav lepo sprejela in nam postregla tudi z domačo hrano. Članice so nam naslednji dan obisk tudi vrnile in tudi mi smo jim postregli z našo hrano. Pri tem moram poudariti, da ni bilo niti sledu kakšnega spora zaradi nerešenih vprašanj, ki sicer doma polnijo medije in razburjajo ljudi. Škarja je v pozdravnem govoru poudaril, da jim lahko zavidamo za njihov pozitivni nacionalni naboj – dati vse od sebe kot posameznice in kot kolektiv, da bi uspele. Pri nas pa še takrat, ko gre za resnično nacionalni interes, za nacionalno ozemlje, saj je ozemlje osnovni pogoj za obstoj, ne moremo, ne znamo ali nočemo najti skupnega jezika, ampak vleče vsak na svoje. Na srečo so zadeve med planinci, hribovci razčiščene, zato je medsebojno sodelovanje in pomoč resnično iskreno. Pri tem jim od srca želimo, da bi uspele. In tudi so: 19. maja sta prišli na vrh sestri Darija in Iris Boštjančič, 21. maja pa še Milena Šijan in Ena Vrbek.

16_Na_obisku_pri_hrvaski_odpravi.jpg
Slika 16: Na obisku pri hrvaški odpravi.

17_Hrvatice_so_vrnile_obisk.jpg
Slika 17: Hrvatice so vrnile obisk.


BUDDA BISTARI!
Starost udeležencev  na odpravi je bila zelo različna – najstarejši je imel že čez 72 let, najmlajši pa je bil pod 30. Pa tudi sama telesna pripravljenost je bila zelo različna, podobno kot tudi cilji. Enim je bil cilj vzpon na vrh, drugim samo dostop do baznega tabora. Vendar so mladi na nek način potegnili »starce« za seboj, a jim ti seveda niso mogli slediti. Sicer pa le čemu. Pogosto si je bilo potrebno prav zavestno dopovedati, da se tudi počasi daleč pride, da pač nismo  prišli sem dirkat.  Posebej je bilo to potrebno v večjih nadmorskih višinah, kjer se vsem drugim tegobam pridruži še »tanek« zrak. Zato smo si izmislili izrek, s katerim smo umirjali tempo. Najprej je bil v kombinaciji slovenščine in nepalščine, da se je lepo rimalo: »Mi stari, bistari!«, nato pa še v sami nepalščini: »Budda, bistari!« kar pomeni, »Mi stari, počasi!« Vendar je ta izrek veljal, na začetku, v večjih nadmorskih višinah tudi za mlajše in tiste polne kondicije, vsaj dokler se niso dobro aklimatizirali. Če je bil kdo prehiter, so ga glavobol, slabost in podobne težave kmalu prisilile, da je upočasnil tempo in tudi kak dan počakal. Pogosto pa bi se bilo potrebno po tem izreku ravnati tudi doma, in to ne samo starejši….

18_Tudi_pocasi_se_dalec_pride.jpg
Slika 18: Tudi počasi se daleč pride.


POSEBNA DOŽIVETJA
Na tej odpravi sem se počutil nekako razdvojenega. Prvič od kar hodim v Nepal, nisem imel kakšne posebne zadolžitve, ampak samo doživljanje sedanjosti in spominjanje za trideset let nazaj. Do sedaj sem bil trikrat na odpravah, kar je pomenilo določen cilj, določeno zadolžitev, nalogo, določen smisel, občutek koristnosti, dela za druge; poleg samega plezanja tudi skrb za prehrano članov. Nato sem bil 7 krat v  šoli, od tega šestkrat vodja, kar je pomenilo spet stalno skrb za izvedbo, predavanja, vaje, udeležence, varnost, poročila, finance in podobno. Sedaj pa praktično nič. Tisti razgovor na NMA, pa  z Ang Čeringom in Da Gombujem glede prihodnosti sodelovanja je bila pač samo kratka epizoda za naprej. Vse ostalo pa je teklo zame nekako brez dodatne vsebine. Malo me je »potolažilo« to, da sem nekako imel na skrbi oz. sva več ali manj hodila skupaj z Rudijem, ki je bil prvič v Nepalu in je bilo zanj koristno, da sem mu prenašal vsaj del svojih izkušenj. Vendar to ni bilo to. K vsemu temu je pripomoglo še to, da prej ni bilo kakšne posebne psihološke pa tudi ne druge priprave. Za odprave smo nekoč trenirali in se pripravljali že vsaj dve leti dni prej, če ne že več, za šolo nekaj mesecev, tudi s pisanjem učbenika in podobnim. Sedaj pa je bilo prej toliko drugega različnega dela in opravkov, da enostavno ni bilo časa za pripravo – pa saj  teoretično niti ni bila potrebna, ker smo šli, vsaj nekateri, pač samo na treking – »nagrado« za minulo delo oz. spominjanje veličastnega dosežka. Spočetka mi je kar nezavedno manjkala naglica, pritisk. Proti koncu bivanja v Nepalu sem se nekako vživel v to, da sem pač »samo« na trekingu, da se lahko res posvetim predvsem uživanju. Šele nekaj časa po tem, ko sem bil doma, pa se je pokazalo, kako blagodejno je bilo pravzaprav bivanje v Nepalu – ni bilo naglice, nič se ni mudilo, vse je potekalo v naravnem ritmu. Ko se je znočilo , smo se odpravili spat, ko se je zdanilo, smo vstali… Nihče se mi ni »s fičotom vozil po jetrih«, nihče me ni priganjal in ne preganjal, ni bilo potrebno poslušati nobenih samovšečnih  in prenapetih politikov, ki jim je glavna skrb samo svoj dobrobit, oblast, nobenih tajkunskih zgodb o legalnem ropanju, privilegijih določenih elit, dvojnih merilih…. Kljub vsem naporom in tegobam, ki pa jih niso povzročali drugi ljudje, je bil življenje lepo.
Doživel sem še eno zanimivo izkušnjo. Na Gorak Šepu sem imel močne napade kašlja, čeprav je bila aklimatizacija postopna, ni me bolela glava in tudi počutil sem se kar v redu. Ali je bilo to zaradi višine ali zaradi suhega zraka ali prahu ali običajnega prehlada – ne vem.. Zato mi je dal zdravnik sonamed. Ponoči, ko sem spal oz. imel oči zaprte, se mi je občasno bledlo oz. imel sem občutek, kot da me ni, da ni ne preteklosti in ne prihodnosti, ampak samo sedanjost. Običajno v sanjah podoživljam pretekla dogajanja in v napol budnem stanju načrtujem prihodnjo dejavnost. Tokrat pa ni bilo ničesar, razen tistega trenutka in čudnega občutka o neobstoju. Kot da bi umrl, ko se ničesar ne spominjam za nazaj, ničesar ni za naprej, kot da me ne bi bilo. Sicer pa – kihal sem, kašljal sem, iz nosa mi je teklo, občasno sem tudi bruhal, drugače sem se pa počutil odlično – kar pa je bilo tudi res!!

SADOVI SLOVENSKE ŠOLE
Našo skupino je iz Lukle do Gorak Šepa vodil Sonam Lama oz. Pasang Šerpa. Ta je bil v slovenski šoli leta 2002 v Managu, kjer sem bil takrat vodja. Povedal je, da mu znanje, pridobljeno na tečaju koristi, da pa je izgubil diplomo, ki smo mu jo takrat dali. Seveda mu jo bomo poslali, ker mu pomaga pri delu – ni mu potrebno biti kuhar ali nosač, ampak je lahko sirdar ali vodnik. Srečali smo še enega našega učenca, ki je bil v šoli najprej kot tečajnik, nato pa zadolžen za opremo oz. je že sodeloval v vodenju. Tudi on je povedal, da je zelo koristno, da se je šolal. Tokrat je bil za vodnika in je vodil svojega gosta na Imža Tse.

19_Pasang_Serpa_in_Tone_Skarja_v_Dingbocu.jpg
Slika 19: Pasang Šerpa in Tone Škarja v Dingbočeju.

Naša tečajnica, Uša Bist je bila že leto dni po šoli članica nepalske odprave na Sagarmato, vendar ji je takrat šlo zelo za nohte – komaj je preživela in izgubila del palca na roki. Vendar ni odnehala. Lani je bila članica desetčlanske nepalske ženske odprave in je tudi prišla na vrh brez kakšnih večjih problemov. Rada se spominja tečaja in je hvaležna za znanje, ki smo ji ga dali, zato nas je prišla z bratom obiskat. Je tudi v moštvu samih žensk, ki načrtujejo, da bi se do leta 2011 povzpele na vse najvišje vrhove vseh celin. Lahko jim samo želimo, da bi tudi uresničili svoje načrte.
Tudi med imeni vodnikov – Nepalcev, ki so vodili »turiste« na Everest oz. opremljali smer z vrvmi in drugim, smo zasledili precej imen naših nekdanjih tečajnikov. Zaradi omejenega časa in drugih ovir pač nismo mogli preveriti, kdo vse je to bil, vendar jih je bilo kar veliko. To me je resnično navdalo s ponosom, da smo bili Slovenci prvi, ki smo jim začeli dajati že leta 1979, torej istega leta, ko smo prišli na Everest, znanje za varnejšo hojo, plezanje in vodenje v njihovih hribih in da sem tudi sam nekaj prispeval k temu. Res je pravo zadoščenje, ko vidiš, da se ti delo, v katerega si vložil veliko energije, časa in truda, obrestuje in kaže svoje dobre rezultate.

20_Usa_Bist_in_njen_brat_Kumar.jpg
Slika 20: Uša Bist in njen brat Kumar.


VOJSKA
Pri povratku sem v Funki Tengi natakal vodo iz izvira zraven vojašnice. Ta je precej drugačna kot pri nas - ograjen prostor z bodečo žico in v njem nekaj kamnitih (suhi zid) barak in vojaki. Vsak praktično lahko vidi, kaj se tam dogaja. In sredi vojašnice je na klopi sedel Hamo. Ko me je opazil, mi je zaklical, da naj pridem noter. Vojak na straži me je sicer zaustavil, vendar takoj spustil naprej, ko je videl za kaj gre. Hamo mi je povedal, da je tudi on natakal vodo in je vprašal vojaka, ki je stal za ograjo, če je dobra. Pa ga je povabil noter, saj je bil ta vojak častnik, poveljnik vojašnice.

21_Hamo__Muhamed_Sisic_.jpg
Slika 21: Hamo (Muhamed Šišić)

In sva sedela za mizo sredi vojašnice in se malo pogovarjala z poveljnikom postojanke. Vojaki so se bolj ali manj dolgočasili. Eni so igrali nekakšno igro s frcanjem ploščic, drugi so si dajali opravka z obleko, dva ali trije so bili v uniformi in z orožjem na straži, eden pa je ves čas stal zraven in poslušal, kaj se pogovarjamo. Domnevam, da je bil iz obveščevalne službe.
Poveljnik je bil mlad fant, star 27 let po imenu Bidur. Govorili smo nekaj o Bosni, kjer so tudi nepalski vojaki skrbeli za mir, pa o Nepalu. Vesel je bil, ker je sedaj mir in se več ne streljajo med seboj. So poklicna vojska. Trenutno je največji problem dolgčas. Imajo sicer naloge, da čuvajo narodni park, da se turistom ne bi kaj dogodilo, in da domačini ne bi (preveč) lovili zaščitene živali, vendar jih to ne zaposli prav veliko. V tej vojašnici bo ostal še kakšne tri tedne, nato pa bo šel v »prekomando«. Postregel nam je s čajem in bil vesel, da mu je monotonijo dni prekinil vsaj kratek razgovor s tujcema iz za njega daljne dežele.

22_V_Nepalu_je_za_popotovanje_po_dezeli_potrebno_posebno_dovoljenje._Tega_preverjajo_na_dolocenih_mestih_obicajno_taksni_policaji.jpg
Slika 22: V Nepalu je za popotovanje po deželi potrebno posebno dovoljenje. Tega redno preverjajo na določenih mestih običajno
takšni policaji.


PRALNICA
V lodžih v Namče Bazarju vam za malo denarja operejo umazano obleko. To traja en dan. Seveda tega (še) ne delajo s pralnimi stroji, čeprav imajo elektriko in vodo, ampak še vedno na starodavni način – na roke, kot so še ne pred tako veliko leti naše babice prale na potokih. So se pa malo modernizirali in naredili na koncu vasi »pralnico«. V betonska korita so speljali vodo, kjer pridne roke v hladni vodi perejo perilo in drugo obleko. Sušijo ga pa kar na kamnitih ograjah..

23_Pralnica_v_Namce_Bazarju.jpg
Slika 23: »Pralnica« v Namče Bazarju.


MLATILNICA ZA GNOJ
Ko smo se vračali, sva se z Rudijem odločila, da bova etapo od Dingbočeja do Tengbočeja prehodila po levem bregu Imže. Po desnem bregu poteka glavna pot, polna turistov, lodžev, po levem bregu pa so ponekod samo jakove steze. In res, v slabih devetih urah hoje nisva srečala prav nobenega turista, še prvega domačina pravzaprav domačinko, ki je nabirala zelišča, šele po petih urah.
Iz Dingbočeja sva morala iti najprej kakšne pol ure navzgor do mostu, ker se nama ni dalo bresti mrzlo in deročo Imdžo. Nato je bilo potrebno iti tik ob reki, ker se nama ni dalo hoditi v gor in dol. Sprva so bile med nizkim grmovjem samo jakove stečine, tako da sva morala kar malo iskati najboljše prehode. Ko sva prišla pod ledenik Tsuro, se je steza bistveno izboljšala in počasi dvignila na zelo lepo pašno planino Rala s kamnitimi stanovi in s kamnitimi ograjami razdeljenimi oski. Bilo je kakšen dober mesec prezgodaj, da bi se na njej že pasla živina, saj je bila trava še vsa rjava. So bili pa poleg stanov pripravljeni kupi gnoja, ki ga bodo še raztrosili po pašnikih. Sledilo je prečenje pod obronki morene pod Ama Dablamom in spust do pašne planine Čulungče, kjer sva po kamnih prekoračila rečico, ki jo napaja ledenik med Ama Dablamom in Tamserkujem. Sledilo je malo vzpona na pašno planino Jaral, kjer sva videla mlatilnico gnoja: dva domačina sta s palicama tolkla po posušenih kravjekih, da so se drobili v prah in drobne koščke. To so bili pravzaprav jakovi oz. zopkini iztrebki, ki so se na soncu posušili in bili precej trdi. Velikokrat jih domačini uporabljajo tudi kot kurivo, v teh predelih pa tudi kot gnojilo, vendar jih je potrebno zdrobiti, da hitreje pridejo v zemljo.

24_Mlatilnica_gnoja._Obratuje_samo_en_del....jpg
Slika 24: »Mlatilnica gnoja« - obratuje  samo »en del«…

Sledil je najlepši del poti – lepo uhojena steza skozi gozd, kjer je bilo po drevesih polno »dedkove brade« nitastega mahu, ki je značilen za kraje s čistim zrakom. Pot je pripeljala na drugo pašno planino – Omoga, pod katero je tudi manjša hidroelektrarna. Nato sva zavila na zgornjo pot, ki je povedla nad gozdno mejo. Bila je »markirana« (ponekod so bile smeti) zato pa zelo malo shojena, tako da sva lahko rekla, da sva jo »pregazila« - do kolen skozi alzaleje, ki pa so se komaj pripravljale na cvetenje. Vodila naju je na še druge, manjše pašnike in nato navzdol do Tengbočeja, kjer sva spet  prišla v »civilizacijo«. Poleg miru in lepih krajev sva opazila tudi nekaj živali, posebej še ptic, ki jih je Rudi z veseljem poslikal, saj je ravno opazovanje ptic njegov veliki hobi. Žal pa je bilo oblačno, tako da sva bila prikrajšana za veličastne razglede na osemtisočaka Čomolungmo in Lotse in druge »hribčke«.

25_Pastirska_stanova_na_pasni_planini_Jaral_sta_moderna___imata_ze_plocevinasto_streho.jpg
Slika 25: Pastirska stanova na pašni planini Jaral, sta »moderna« - imata že pločevinasto streho.

Bojč




Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi!
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.
Iskanje med članki