Pomagaj GRS Kamnik z SMS , foto: Simon Kurinčič
Kamniški hribi 1, foto: Urban Novak
 

Članki

Avtor/ica: Irena Mušič Habjan, četrtek, 2. julij 2009, ogledov: 2668

70 let Metoda Humarja, intervju

Vrlina alpinista je, da je duhoven človek.
Metod Humar, outsider in idealist.

Priznati moram, da sem se na intervju z Metodom Humarjem pripravljala dolgo časa. Na to sta precej vplivali začetna neizkušenost in pa nekakšna trema pred njim. Ni pomagalo niti to, da smo bili skupaj na alpinističnem odseku. Metod letos, drugega julija, praznuje 70 let. Sin bajtarjev iz Nožic pri Kamniku je kot kamnoseški vajenec začel plezati v kamniškem alpinističnem odseku, ki se je tista leta spet začel postavljati na noge. Že v prvih dveh letih je preplezal težke skalne smeri in kasneje nadaljeval z lednimi v Franciji. Logična posledica odličnih vzponov je bila udeležba na II. jugoslovanski alpinistični himalajski odpravi, kjer je skupaj z Ljubom Juvanom in šerpama kot prvi Slovenec stopil na prvi sedemtisočak. Dolga leta je bil aktiven gorski reševalec, gorski vodnik pa predvsem zaradi znanja, ki ga ta naziv prinaša. Metod je bil po svojih besedah vedno otroško naiven. Je zabavljač in čustven človek, ki ga v tem resnem in egoističnem svetu ljudje pogosto ne moremo (nočemo) razumeti. Metod je o svojem začetnem plezanju pisal Dnevnik nekega alpinističnega pripravnika, ki ga bomo v prihodnosti predstavili tudi v naši reviji.

Metod, gore so te že zgodaj vabile k sebi ...
»Kot reven bajtarjev otrok sem gledal v Planjavo in si zamišljal, kako bi bilo, če bi jo preplezal. Skozi okno kuhinje sem proti severu videl Planjavo, Kamniško sedlo in Brano, na zahodu pa Triglav. Ampak ta je bil zelo daleč in sem si rekel: »Bom šel čez vel’ko cesto, pa čez železnico in bom mogoče tja prišel in videl, kaj je tam zadaj.« Želja po pustolovščini mi je bila položena v zibelko.«

Kaj te je »potegnilo« v gore?
»Moj osem let starejši brat je začel plezati in se je naročil na Planinski vestnik. No, Vestniki so potem začeli prihajati, jaz pa sem bral in bral. To je bilo ravno v tistem času, ko sta Ciril Debeljak in Rado Kočevar zlezla Črno ploščo[1] v Dedcu in je Janko Blažej napisal: »Ko se je ubožec že skali zasmilil, ga je spustila skozi.« (smeh) Moram priznati, da mi je Planinski vestnik dal bolj tako ’vsebino’.«

Kam si se prvič odpravil v hribe?
»Ko sem bil star devet ali deset let, sem šel prvič na Veliko planino. Na planini je bilo ravno tako lepo kot v barvnem filmu. To me je zasvojilo do konca. Že čez par let sem šel sam z Velike planine čez Konja na Korošico, čez Planjavo, Kamniško sedlo v Kamniško Bistrico in nazaj po Dolskem grabnu na Dol. Bil sem sam, brez zemljevida, saj še vedel nisem, kaj je to. Še dobro, da se nisem izgubil.«

Kdaj si pa začel plezati?
»V PD Kamnik mi niso pustili plezati pri dvanajstih letih, zato sem moral počakati in sem šele leta 1957 prišel v AO Kamnik. Vsi smo bili, razen Mihe Habjana – Mihola, novi in smo tudi delo na odseku začenjali na novo.«

Katere smeri si preplezal prvo leto?
»Moja želja je bila, da bi enkrat preplezal severno steno Triglava, na Planjavo pa sem čisto pozabil. S Tonetom Škarjo sva preplezala Herletovo v Ojstrici, Rumeno zajedo v Koglu, drugo ponovitev Direktne v Štajerski Rinki.«

Kako ste se takrat učili plezalske tehnike?
»Takrat se nismo učili tako kot zdaj. Brali smo Vestnike in tudi Mihol je pomagal. Drugače smo se učili kar sami. Naslednje leto (1958, op. av.) smo izvedeli, da Ljubljančani, ki so bili za nas že asi (Kunaver, Schara, Levstek, Kilar, Dular), trenirajo v Turncu. Tako smo maja v tem letu začeli tudi mi hoditi tja.«

Sledili sta dve leti vojaščine. Kako si jo preživel?
»Leta 1959 leta sem šel v vojsko, v planinsko pešadijo. Bil sem glavni inštruktor za plezanje in smučanje. Obe leti sem bil od enega meseca in pol do dva na logorovanju na Sinjajevini pri Durmitorju. Tam sem zlezel še prvenstveno smer čez severno steno Babinega zuba (I, II, najtežje mesto IV). Z mano sta bila Janez z Bleda in Vlado iz Tržiča. Dve ali tri leta nazaj sva se z Janezom srečala pri sestopu s Škrlatice. Videla sva se po petdesetih letih. Svojim prijateljem je razlagal: »Metod je kadil kot Turek in kline zabijal, njega ni bilo nič strah, midva sva pa spodaj trepetala in štrik držala.«

S kom si največ plezal?
»S Tonetom Škarjo, vendar je Pavle Kemperle po duhovni plati zelo vplival na Toneta in name. Bil je prvi, ki je rekel, da smo sposobni narediti marsikaj.«

Tehnične in ostale opreme, ki je bila na voljo v tistih časih, se ne da primerjati s sedanjo. Kako ste se znašli takrat?
»Vsak mesec sem kupil dva klina in ju dal v AO Kamnik, ker smo imeli vso opremo skupno. Kline smo potrebovali, zato sem šele po 6–7 letih pustil prvi klin v steni. Včasih smo tehnično plezali z dvema vrvema. Na eni si bil varovan, z drugo si delal. S Škarjo sva imela eno dobro konopljeno vrv, druga je imela samo še en pramen, kjer sva kar vozel naredila. S to, ki je imela vozel, sva varovala, z drugo pa sva delala, ker vozel ni šel skozi vponko. Prvo najlonsko vrv sva imela, ko sva delala prvo ponovitev Glave v Planjavi. Pavle Kemperle jo je šel z motorjem kupit v Vrata od nekega Avstrijca, Miha Habjan – Mihol pa jo je prinesel na Kamniško sedlo.«

Katero literaturo ste imeli takrat?
»Opise smeri smo imeli v Vestniku in Našem alpinizmu. Tudi knjiga V naših stenah (izdana 1954) je bila kar dobra. Kmalu je izšla še knjiga Himalaja in človek, da smo izvedeli kaj o Himalaji.«

Si plezal kaj v Julijcih?
»V Julijcih nisem dosti plezal. Tja smo šli z vlakom 2–3-krat na leto v času praznikov: 4. julija, 22. julija in 29. novembra. Bilo je predaleč. Prvič sem bil tam leta 1958, ko smo Cene Griljc, Janez Peršič, Edo Pišler in jaz za 29. november splezali Severno steno Triglava. Naslednje leto sva s Škarjo zlezla Raz Jalovca in tretjo ponovitev Zajede Šit.«

V juliju 1961 leta je AO Kamnik organiziral odpravo v Centralne Alpe. O vzponu na Aiguille Verte, 4121 m (Charlet-Platon, TD, 4c M. 900 m), si napisal članek v PV. Vse seveda ni šlo, kot bi moralo …
»Naslov članka je Po direktni na Aiguille Verte. Imel sem dereze avčinke, in ena mi je razpadla sto metrov pod vrhom, zato sem plezal samo z eno. Sestopila sva po Whymperjevem ozebniku. Celotna tura je trajala 24 ur. To je bila prva ledna stena, ki so jo preplezali Slovenci. S Škarjo sva takrat zlezla še Grands Charmoz, 4350 m (Heckmair-Kröner, 60-70°, 900 m; op. av.).«

Kako je bilo, ko si prvič videl stene, okovane v sneg in led?
»Na razglednico za domače sem napisal: Nisem živel zaman. Na Mont Blancu sem iz veselja in radosti naredil salto na vrhu.«

Po neuspešnem vzponu v Walkerjevem stebru v Grandes Jorasses ste se odpravili leta 1963 v Les Droites, 4000 m. Lahko kaj poveš o vzponu?
»Tisto zimo smo veliko trenirali. S Pavletom Šimencem in Tonetom Škarjo smo izbrali Direktno smer, kar bi bila druga ponovitev. Spet so se mi v prvem raztežaju uničile dereze avčinke. Rekel sem, da bom plezal v skali, v ledu pa Pavle in Tone. Ob 11. uri se je vreme poslabšalo, padati je začel sneg in ni nehal. Po bivaku naslednji dan smo plezali naprej, mogoče smo imeli 300 metrov do vrha, ko nas je zaustavila strma plošča in plast ledu na njej. Nismo mogli čez, klina nismo mogli zabiti, zato smo se obrnili in najmanj 800 metrov abzajlali na dülferju[2]. Pri zadnjem spustu, ko smo imeli še 10 metrov, se je Pavlu izruval klin iz ledu in padel je v novi sneg.«

Prijavil si se na razpis za odpravo v Himalajo leta 1965. Skoraj bi ostal doma. Kako to?
»Rečeno je bilo, da naj bi šla samo po dva iz istega odseka. Mi smo bili trije Kamničani in od Kamničanov naj bi ostal doma Metod Humar (alpinist iz Kamnika). Potem pa je Marjan Keršič – Belač rekel, da če so trije dobri, gredo pa lahko vsi. Takrat sem za odpravo ogromno delal kot intendant za opremo.«

Cilj odprave je bil Kangbačen, ki pa ni bil dosežen. Kako je potem potekal vzpon na Jalung Ri, 7538 m?
»V taboru 3 sem bil rezerva. Ljubo Juvan in Šerpa Gjurmi sta šla na tabor 4, prespala in naslednji dan skušala iti proti vrhu Jalung Ri. Vendar sta obrnila zaradi klož. K meni v tabor je prišel Jozva (vodja odprave Jože Govekar, op. av.) in rekel, naj greva z Juvanom skupaj z dvema šerpama gor, na Jalung Ri. ’Če boš šel ti, boste mogoče prišli gor.’ In kot ubogljiv fant sem šel. Potem sva šla z Ljubom na tabor 4 na 7000 metrih, kjer sem slikal še sončni zahod. Takrat sem bil dobro aklimatiziran. Šerpi sta celo noč molila, Ljubo pa ni mogel spati. Po čaju smo ob 5.30 začeli hoditi. Gjurmi in Dordži sta bila skupaj v navezi in sta hodila naprej. Bila sta zelo dobra. Po 200 višinskih metrih nista zavila desno na greben, ampak šla kar naravnost. To jima je bilo lažje, ker sta imela težave pri prečenju. Dva raztežaja smo se varovali in še majhne stopinje sem jima izsekal. Dosegli smo greben in po grebenu sta šla šerpi spet naprej.«

Kako si se počutil na vrhu?
»Približno 50 ali 100 dolžinskih metrov pred vrhom sem zavpil: ’Jugoslavija!’ in to sem takrat tudi mislil in še danes tako mislim. Takrat je bil fičo kar nekaj krat cenejši od letalske karte in država mi je kupila karto. Mene ni nič sram. Takrat sem bil Jugoslovan. Malo pred vrhom sta šerpi, ki sta po grebenu hodila naprej, rekla: ’Gospodje, naprej.’ Hotela sta, da midva prideva prva na vrh. Ko zdaj gledam na to, je bila zanju skrunitev gore, če bi prva stopila na vrh.«

Kako sta se razumela z Ljubom Juvanom, saj verjetno nista prej nič skupaj plezala?
»Dalj časa je odprava trajala, bolj sva bila prijatelja. Videl sem, da je bil pošten in nič častihlepen. V tem pogledu je bila ta odprava veliko bogastvo.«

Med tvojimi prvenstvenimi smermi je Humar-Škarja v JV steni Planjave verjetno najbolj znana. S Škarjo sta jo preplezala leta 1972. Kako jo imaš v spominu?
»Tone si jo je zamislil, saj jo je gledal od doma. Plezala sva v glavnem izmenično. Do sidrišča pod kaminom sem s težavo priplezal, tako mi je bilo kot pri prvem infarktu. Potem sem zlezel še polovico poči in se vrnil, ker sem imel slab občutek, da me bo spet zagrabilo … V spominu mi je ostala kot težavna zaradi mojih težav. Takrat mi niti ni bila všeč.«

S soplezalcem Francem Mišem sta jo ponovila leta 2006. Je bilo plezanje lepše?
»Moram priznati, da je luštna smer, lepa, zanimiva, z relativno solidno skalo. Jaz sem bil zadovoljen. V najtežjem raztežaju sem razmišljal, če ne bom mogel gor, bom šel pa dol.« (smeh)

Rad turno smučaš. Kdaj si začel smučati?
»Smučati sem se naučil takrat, ko so smučali otroci. Če bi bile možnosti, ne bi bil nikoli alpinist, ampak smučar. Naredil sem tečaj za vaditelje, ampak brez izpita.«

Kolikokrat si bil na Pohorski smučini in kaj te je vleklo tja?
»Na Pohorsko smučino sem šel 6- ali 7-krat. Pohorska smučina je nekaj najlepšega, kar je možno kot doživetje narave, ne samo smučanje.«

Kot gorski reševalec si pomagal veliko ponesrečencem. Enkrat si bil tudi ti ’slepi’ ponesrečenec. Kaj ti je najbolj ostalo v spominu?
»Kot pripravnik sem se GRS priključil leta 1958, skoraj petdeset let sem bil reševalec. Slepa reševalna akcija v dogovoru z ljubljansko postajo je bila leta 1962 v Rzeniku. Ponesrečena sva bila Adolf Čebulj in jaz. On je bil ’težje’ poškodovan in so ga Valič, Mahkota, Kunaver in Schara spuščali s police po grabnu. Ker so padale skale po grapi, se je skušal izviti iz nosil, pa je Schara rekel Kunaverju: ’Glej ga, revčka, tako ga boli, da se mu kar meša.’ Seveda od morfija, ki mu ga je Valič dal proti ’bolečinam’. No, potem ni bilo nobene hude krvi.«

Koliko si vodil kot gorski vodnik?
»Naredil sem izpite, tudi licence sem obnavljal, zdaj po drugem infarktu pa nič več. Vodil sem na Mont Blanc, čez Steno, na Visoko Belo špico, vse bolj prijateljsko. Osebno mislim, da je ta naziv nekaj najvišjega, kar lahko dosežeš. Meni se je šlo, da imam vse naslove, ki jih je v hribih možno dobiti. To je tudi znak, da sem častihlepen.«

V alpinistični šoli predavaš častni kodeks planinstva in etiko. Kaj misliš o etiki v današnjih časih?
»Mislil sem, da bo v AŠ večji poudarek na etiki in kodeksu. To pa je zdaj postala tretjerazredna tema.«

Kaj si pridobil z alpinizmom?
»Meni je alpinizem dal to, da sem imel bogato življenje in si brez njega ne znam predstavljati življenja. Mislil sem, da bomo mi kot alpinisti dokazali, da gremo stari in mladi lahko skupaj in da bomo to presegli.«

Ali spremljaš dosežke današnje generacije alpinistov?
»Te stvari danes zelo malo zasledujem. Jaz sem za današnjo generacijo nepismen, saj nimam interneta. Berem časopis, v katerem pa ni nobenih novic.«

Mladi alpinisti štejejo med vrline dobrega plezalca tudi potrpežljivost in vztrajnost. Bi ti še kaj dodal?
»Potrpežljivost in vztrajnost sta seveda telesni vrlini. Vrlina alpinista pa je, da je duhoven človek. Vsak lahko pleza kot opica, alpinist pa ima dušo, glavo in čuti, je nesrečen, žalosten … Alpinizem je edini šport, v katerem sta intelektualec in fizikalec v hribih samo hribovca.«

Kako je plezanje vplivalo nate?
»V začetku me je bilo zelo strah. Strah je važna in zanimiva komponenta v življenju. Sčasoma, ko postaneš boljši, si samozavestnejši, to pa za določene stvari pomaga skozi življenje. To je duhovna komponenta.«

Kljub temu da si v dobri kondiciji, si imel kasneje kar nekaj težav z zdravjem. Kako je to vplivalo nate?
»Ko sem bil mlajši, sem imel hude težave s hrbtenico, zato sem za 2–3 leta moral pustiti svoj poklic. Pri 52 letih sem doživel prvi infarkt, ki me je psihično zelo prizadel. Drugi je bil hujši, vendar sem bil že po enem tednu iz bolnice na Višarjah s turnimi smučmi. Priznam, brez hribov se ne bi tako pobral. Oba infarkta sta bila zame osebna milost. Po prvem infarktu sem dobil to, kar me je mama učila, nazaj, nekaj najlepšega, kar je bilo možno, drugi infarkt mi je pomagal, da me ni več strah. Upam, če bom tretjega doživel in preživel, da ne bom več občutljiv.«

Dolga leta si bil naročnik Vestnika. Kaj, poleg plezalske vsebine, je bilo v njem dobrega?
»Vestnik je imel včasih dobre, tudi šaljive članke. Kmecl je pisal sočno, pa Blažej … Mogoče bi morali sedaj, v tem času imeti nagradni razpis, da bi se takšni članki začeli spet pojavljati.«

[1] Centralni steber v Dedcu
[2] Starejši način spuščanja po vrvi




Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi!
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.
Iskanje med članki