Po Slovenski smeri na Triglav

Našo veliko triglavsko serijo začenjamo z dobro, staro Slovensko smerjo. Že njeno ime pove, da smo jo plezalci vzeli za svojo, čeprav močno spominja na staromodno, sivolaso gospo s čipkastim ovratnikom in sončnikom. Toda naša stara triglavska dama je še vedno očarljiva, predvsem pa prijazna in ljubezniva. V zalogi ima kopico ponosnih, prisrčnih, pa tudi žalostnih zgodb, ki jim silno radi prisluhnejo sinovi in vnučki.
(Tine Mihelič – Slovenske stene)

Zaupala vam bom eno skrivnost. Še nikoli nisem bila na Triglavu.Vedno sem govorila: ‘’V gužvi pa že ne bom hodila po hribih, al grem pozim alpa splezam gor!’’

V soboto, 23.7., sem končno dobila s štrikom po riti.Z Marjanom, Florjanom, Sandro in Nejcem smo se že ob štirih zjutraj odpeljali proti Vratom.Vremenska napoved je malo strašila z nevihtami pa smo imeli Slovensko smer čisto zase. V Slovenski grapi je še sneg in smo malo improvizirali s plezanjem tako, da smo se na eni strani opirali v skalo na drugi pa v sneg.Izstopili smo po Frelihovi prečki.

Vreme je še kar držalo pa smo nadaljevali po grebenu do vrha.Tam je potrebno malo več previdnosti zaradi krušljivosti.Sestopili smo čez Plemenice. Raznežili smo se ob gledanju prikupnih kozorogovih mladičkov in Sfinge.To je to – biti na Triglavu pa srečati na poti več kozorogov in gamsov kot ljudi.Pa še dež nas ni dobil.