Pomagaj GRS Kamnik z SMS , foto: Simon Kurinčič
Kamniški hribi 1, foto: Urban Novak
 

Članki

sreda, 19. junij 2019, ogledov: 223

Hribi, pot, štrik, vrh

Hribi.

Hribi, pot.

Hribi, pot, vrh.

Hribi, pot, štrik, vrh.

Nekako v tem zaporedju gre ustaljena gorniška pot tistih, ki se odločijo posvetiti del svojega časa in s tem tudi življenja kupom navidezno brezkoristnega kamenja. Navidezno brezkoristnega zgolj za tiste, ki življenje dojemajo bolj materialistično. Za tiste, ki v kamenju vidijo nekaj več, pa se odpre cel kup doživetij in prigod. Takšnih in drugačnih.

 

Intro.

 

Smo skupina tečajnikov, sedaj del alpinističnega plemena, če hočete, ki se je v določenem trenutku odločila, da bo doživetja skal, sten in ledu preizkusila na lastni koži. In smo se vpisali v Alpinistično šolo AO Kamnik leto 2019/2020.

Uvodni sestanek se je zgodil konec marca 2019. Tisti, ki jih je vabilo v šolo pritegnilo, smo dotičnega dne bolj počasi kapljali na PD Kamnik. Ob dogovorjeni uri nas je bilo cca 8-10. O super, je bila moja prva misel, upoštevaje govorice o nekakšnih uvodno izločitvenih turah, če je preveč interesentov. A je ta »o super«, kmalu prešel v »o jeba«, saj je folk kar kapljal in kapljal do številke cca. 25. Tole pa ne bo dobro, se mi je motalo po glavi. Na koncu mize je lakonično sedel vodja šole Ambrož Bajde, zvani Ambro. Malce odsotno, verjetno z mislijo na to, kaj ga čaka s to falango zelencev, ki ne ve, v kaj se spušča, in vedenjem, da si je spet nakopal kup dela na glavo.

In se je začelo: »Preveč vas je. Ene 10 preveč. Uvodna tura bo. Čez 10 dni. Zdej pa mal povejte, zakaj ste tuki in kolk ste kaj plezal.«

In je folk počasi začel z miselno telovadbo, kako se prikazati kar v najlepši luči, da bo že pred uvodno turo v vsaj mičkeni prednosti. »Rad hodim v hribe, pa bi še plezu.« »Jaz isto.« »Jaz tudi rad hodim, pa to bi bil moj način življenja.« »Meni je pa všeč v hribih.« »Jaz pa frikam na ŠPO.« »Jaz pa rad hodim v hribe, pa kdaj tud mal poplezam.« »Jaz sem pa rad v hribih in parkrat sem bil drugi v navezi.«

Ambro: »Šuc teb ni treba govort, ti si lansk let izvisu, pa si že notr, k si cel let plezu.«

In tako naprej do mene: «Jaz pa hodim po hribih, prej sem pa neki gorski tek laufal, pa na dveh tečajih varne hoje v zimskih gorah od GRS Kamnik sem bil, in bi se rad naučil nekaj več.«

In je Ambro lepo razložil osnove alpinizma in hkrati postavil kos zainteresiranega folka na realna tla: »Torej, alpinizem ni hoja v hribe, hoja v hribe je način, da prideš pod steno, kjer plezaš, alpinizem ni način življenja, alpinizem šele postane način življenja, sčasoma, mogoče. Alpinizem je v bistvu plezanje v hribih. Alpinizem je, da daš soplezalcu življenje na štrik, ker mu zaupaš. To je pomembno.«

Globine besed, se ob izrečenem niti ne zaveš, to te doleti kasneje, ko ugotoviš, da Reverso dela na principu trenja in če tisti, ki varuje, ne pazi, se znajdeš pri njemu, ali pa kasneje kakšnih 300 metrov in več nižje. »Kdor je športno plezal, ima prednost, to ne pomeni, da ste ostali na slabšem, ampak da ti približno vedo, kako stvari stojijo. No, se vidmo čez 10 dni pred Kulturnim domom.« In to je bilo to. Ajoj, jeba bo tole, že vidim, jeba. Tole je drugače kot karkoli do sedaj.

Uvodna tura.

Razdelimo se po avtomobilih. Cilj je Ferata Bruno Biondi  v Dolini reke Glinščice. Na kavi nam Ambro pojasni, kako in kaj. Tura bo dvodelna - najprej pohod na en hribec, potem pa po ferati. Idiot valjda na parkirišču vzame vse s seboj v ruzak in se fajn obleče. Ta idiot sem seveda jaz. Dol je izi, pri prehodu v breg pa obe Maji skupaj z Matejem Mučičem- Mučičem, drugim sovoditeljem šole, stopijo na gas. Mogoče je bil Ambro, ne vem več točno. Ornk. Radomljani se zaženejo za njimi, sledi jim še par modelov. »Matej počasi, počasi, da nauš prehitr gauznil,« si govorim, medtem ko preklinjam ruzak in majico z dolgimi rokavi in jopico s kapuco. Kolona se razpotegne, nekak ujamem svoj ritem in trajbam navzgor. Ko mečem jopico iz sebe in tlačim v ruzak, izgubim priključek, zašibam po potki, nekako zatopljen v svoje misli.

»Ej, kam greš!«, slišim, … ja pizda no, a sem že na uvodni turi zalutu, si mislim, in direkt v neugoden teren na pravo pot. Nekako le ujamem priključek. Na vrhu se zberemo in po kratki pavzi Mučič zapelje trop ovac, pardon interesentov, do ferate. Seveda ni bil navaden sestop, dirja se kot na klasičnemu trail teku. Pred ferato Ambro povzame: «Pozihrite se, ker zadnjič ste na samovarovalnih kompletih, ne držte se zajl, plezite, midva z Mučičem bova gledala, kaj delate in kako plezate.«  In smo šli. Maji sta zviznili naprej, ostali lepo za njima. Vmes smo seveda vsi malce pogledovali, kje sta šefa, da se ja izkažemo. Na polovici se je že kazalo, da so eni bolj doma v skali kot drugi, na koncu smo vsi pregurali do konca. OK, če ne bom not, je bilo pa vsaj luštno, sem si mislil. Ob analizi na hidraciji, najprej vprašanje, ali si je kdo premislil in ene par jih pove, da oni to nebi. Nekaj jih je do istega sklepa prišlo kasneje. Maila, da sem sprejet, sem se iskreno razveselil.

Na prvem predavanju smo se nasmihali drug drugemu v smislu, a teb je tud ratal, super, ane.

Prva skupna športno plezalna tura je bil Črni kal. Top plezališče, kjer smo hitro videli, kdo kam paše in zakaj imajo tisti, ki so športno plezali prednost.

Potem je sledilo daljše obdobje slabega vremena, našpičeni smo poslušali predavanja in trenirali na umetni steni v Kulturnem domu. Teorijo vpijali v učilnici, kjer osnovni manevri zgledajo dosti lažje, kot potem na umetni steni in Perovem J. Po odpovedi dvodnevnega športno plezalne ture, smo slednje nadomestili z dvema enodnevnima frikarijama v Kotečniku in Čreti.

Kotečnik in Čreta

Kotečnik- 1.6.2019 - eno bolj znanih plezališč. Sektorjev je kar nekaj in izbrali smo tistega, ki je bil še neobljuden z ostalimi plezalnimi navdušenci. Prva ugotovitev je bila, da je zadevo mestoma rahlo mokra. Po pregledu ocen težavnosti se porazdelimo in začnemo plezati. Prej nam Ambro poda napotke in ves čas budno spremlja, kaj počnemo in kako se napenjamo v smereh. Vmes išče purajkle, in nam postavlja komplete v težjih smereh. Kaj bo s temi purajkli nobenemu ni jasno, omenja pa eno ograjo. J Boljši navalijo na težje ocenjene 5, medtem ko si z Gorazdom ogledujeva eno lepo zajedo, ki je sicer po levi malce mokra. Navežem se kot prvi, pregledava varovanje in se zapodim v skalo. Po cca 4 metrih pridem pod previs, kjer namesto grifa zatipam lužico in mokro zemljo. Držim se kot pes, in tipam naprej, a nič ne zatipam, razen vode in mokre zemlje. V naslednjem trenutku odletim in blejam: »Gorazd, ne bo šlo, vse je mokro.« Poskusi še Benkovič in pri previsu ugotovi isto. Premaknemo se na bolj suhe, a težje smeri, ki jih pred nami plezajo Športno plezalci PD Kamnik pod budnim očesom Žige. Z Gorazdom družno ugotoviva, naj gre Benkovič prvi, saj že dalj časa pleza in je kot pomoč skupaj z Zarnikom občasno pridružen šoli. Vsem trem se odpre in eno za drugo plezamo smeri 5 različnih težavnosti. Po vsaki smeri v meni raste navdušenje, saj mi plezarija steče. Vmes gledamo kolege, eno za drugo napadajo 6, in gib za gibom študirajo težje detajle. Več ali manj se pogovor vrti v smislu: »Pa kako je to splezu, no!« Uspe mi splezati krajšo poko z neugodnim vstopom, kar je bil moj vrhunec dneva. Sledi premik na drug sektor, kjer v suhi skali Radomljani drajsajo težje smeri. Iščemo vedno težje smeri in uživamo, ko nam uspevajo detajli, ki so se še pred časom zdeli nedosegljivi. Roke vedno bolj pečejo, postanki se podaljšajo in počasi zmanjkuje energije. Zaključimo.

Skupna analiza je sledila na kmetiji pod plezališčem. Najprej krajša hidracija alpinističnega tipa, potem pa sklepna misel Ambrota, ki nam z izbranimi besedami pojasni, da smo se na plezališču obnašali kot goveda in da nam teh osnov obnašanja ne bo več razlagal, še manj pa nas trikrat opozarjal. Vsi si vzamemo slišano k srcu in že naslednji dan ni šel v Čreti po hribu niti en kamen, je pa šel od druge skupine en plišast pujs. Kdo je prbil, da je odpujsal domov, ne vem, sumim pa, da je bil iz naše skupine. Analiza se je zavlekla do 21.00, ko smo počasi odpeljali domov z mislijo, da nas jutri čaka še en dan, in sicer Čreta.

Čreta -2.6.2019-, upoštevajoč geografsko raznolikost udeležencev, smo se dogovorili za snidenje pri Jagru v Vranskem. Šuca ni bilo, razlog bo pojasnjen v nadaljevanju. Čreta je prav tako znano plezališče, razdeljeno na več sektorjev. V sektorju Domačica, kjer smo gostovali, je lepo število smeri, žal je večji del prekleto zahtevnih. Preostale smeri so v ocenah od 5 navzgor do 6a in 6a+, in so nudile odlične pogoje za tečajniško plezarijo. Z Gorazdom sva si izbrala luštno zajedo, ki sta jo pred nama plezala plezalca sosednje skupine. Zanimivost smeri je buhtelj pod vrhom, kjer ob njem raste ornk drevo. Drevo te zavede nekako v desno, čeprav se v bistvu pleza v levo. Začuda mi buhtelj ni predstavljal večjega problema, čeprav sem potem slišal kar nekaj razgovorov na temo, kako se pride tam čez. Očitno je tudi slepa kura končno le kavsnila zrno J. Desno od zajede se nahaja še večja zajeda, ki sva naslednjo splezala. Smer je razgibana, saj se jo fino pleza s trenjem. Podala sva se še v dve lažji smeri, ocenjeni z 4 oziroma nekaj takšnega, pri čemer ima ena dokaj neugoden vstop. Po vstopu se mi je zdelo plezanje do vrha kot kakšen sprehod. Oprimki so se ponujali same od sebe in smer je bila relaksacijske narave. Med pauzo mi ni dala miru skrajna smer, ki teče po nekakšnem robu, začetek deluje malce previsno, vendar je razgiban in omogoča fino plezanje. Dvakrat sem šel gledat, a bi ali ne bi šel vanjo. Plezanje smeri mi je bil en sam velik užitek, saj je speljana tako, da se oprimki in stopi ponujajo kar sami. Po splezani smeri sem imel tako dober filing, da sem se odločil, da bom počasi zaključil. Škoda bi bilo pokvariti ta fin občutek v glavi. S par tečajniki smo z Ambrotom ponovili še proceduro spuščanja (abzajl).

Potem sta malce poplezala šefa. In bilo je kaj videti. Lahkotnost plezanja smeri, kjer tečajniki cepamo kot muhe, se napenjamo in navijamo mišice, je na drugi ravni. Ko sem blejal, kako jim rata, sta se malce nasmihala. So pa Radomljani, Luka, Jure in ostali pokazali, da se da. Ne sicer v prvo in brez pauze, ampak se da. In to nas žene naprej. Maja in Maja sta imeli svojo žurko, in sicer v eni lepi previsni smeri ocenjeni z 5c, kjer so fine šalce za prijemat in je več ali manj treba plezati na moč. Obe sta toliko časa trmarili, da sta prišli do vrha. Vsaka čast! Splezal jo je tudi Luka in če se ne motim še Anže. Verjetno pa tudi kdo drug od naših. Smer sem poskusil in po super začetku, mi je pri prepredzadnjem kompletu zmanjkalo moči. Po navodilih Maje mi je uspelo vpeti vrv v predzadnji komplet, potem pa enostavno ni šlo naprej. Po še enem kvačkanju z rokami sem obupal in se spustil, saj sem bil zadovoljen že z višino, do katere mi je uspelo priti. Ob izpenjanju kompletov sta šefa zopet pokazala, kam se pride s treningom. Preden se je za hipec ulilo in smo že pospravljali, je prispel Šuc. Vmes je sicer prišel in tudi odšel. Zadeva je samo na prvi pogled čudna, vendar je povsem logična. Gre nekako takole: Prejšnja večerna analiza se je zavlekla, in proti domu se je odpeljal z drugim avtom, kot je prišel. V tem prvem avtu je bila jakna s ključi. Ker je imel naprej dogovorjen piknik za Karlov (2) rojstni dan, je vzel nadomestni avto in po pikniku, upoštevaje pravila cestnega prometa, raje prespal na izbrani cesti, kjer ga je zbudil kmet  s traktorjem, ki očitno ne ve, da se v nedeljo ne dela. Ker je lastnik potreboval nadomestni avto, je prišel do Črete, vzel ključ svojega avta, peljal nadomestni avto lastniku, ki ga je peljal do njegovega avta, s katerim je prišel nazaj v Čreto. Logično in razumljivo. V Šucevem svetu seveda J. Analiza je bila v Pizzeriji Aida, ali nekaj takšnega. Več ali manj smo obirali pizze, slovenščino menija, temperaturo piva, ipd.

Vse opisane smeri, ki sem jih splezal, so seveda splezali tudi ostali tečajniki.

Naslednja etapa je dvodnevna tura na Kamniško sedlo, klini se brusijo, mišice regenerirajo, volja in želja po novem znanju raste, …….







Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi!
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.
Iskanje med članki