Pomagaj GRS Kamnik z SMS , foto: Simon Kurinčič
Kamniški hribi 1, foto: Urban Novak
 

Članki

Avtor/ica: Vladimir Habjan, nedelja, 22. september 2019, ogledov: 563

Japonska izkušnja

Na Japonskem sva se s sinom Mihom vzpela na Mt. Fuji in preplezala eno smer

S sinom Mihom (AO Rašica) sva na Japonskem obiskala hčero, ki v Tokyu končuje študij magisterija primerjalne književnosti, obisk pa izkoristila tudi za obisk tamkajšnjih gora. Najprej sva se vzpela na najvišjo goro Japonske, Mount Fuji, 3776 m. Imela sva nekaj problemov s prevozom, saj na AMZS izdano vozniško dovoljenje ni bilo veljavno, zaradi česar sva morala vzpon zamakniti za en dan. Ker kot najlepši slovi na Mt. Fuji sončni vzhod, sva se vzpela ponoči, in sicer po pristopu Subashiri, kar je pomenilo 1800 višinskih metrov. Začela sva ob 11 zvečer ob precej nizkih temperaturah, čeprav je bilo v Tokyu kar 34 stopinj. Po petih urah sva bila na robu kraterja in nekaj kasneje še na vrhu, kjer sva dočakala sončni vzhod. Ta je res impresiven, sonce se pojavi na obzorju in povsem upraviči svoj sloves. Japonci imajo za ta dogodek celo svojo besedo. Obkrožila sva krater, kar vzame kako uro in nabije še sto višincev, potem pa sestopila po vulkanskem pesku. To pomeni sicer hiter sestop, pa se zraven tako praši, da imaš polno glavo in oči peska.
Zadnji dan obiska sva si vzela še za plezarijo. Že v Sloveniji sva se povezala in tudi dobila s Cvetom Podlogarjem (oče režiserja Rožleta Bregarja), ki nama je dal cel kup uporabnih podatkov. Cveto živi na Japonskem že 25 let, kjer dela kot gorski vodnik. Naneslo je tako, da se je iz Evrope ravno vrnil domov na Japonsko, pa smo vzpon opravili skupaj. Izbral je goro Mt. Tanigawadake in njen Južni raz, V/III-IV, 300 m. Gora slovi po največ smrtnih žrtvah na svetu, ki jih je po besedah Cveta okoli 780. A nas to ni ustavilo. Že dan pred vzponom naju je Cveto pričakal na železniški postaji, 1,5 ure vožnje iz Tokya in naju odpeljal domov, kjer sva prespala v klasični japonski spalnici kar na tleh, saj postelj nimajo. Najslednji dan je bilo vreme precej spremenljivo, že na vožnji do izhodišča je rosilo, a smo nadaljevali. Z izhodišča smo po asfaltirani cesti, ki je zaprta za promet, hodili 45 min do vstopa v skalnato in zlizano grapo, po kateri teče voda. Kot se je kasneje izkazalo, sta bila dostop in sestop še najtežji del ture. V grapi je bilo treba splezati celo vrsto gladkih in mokrih prečk in pragov, tja do III. Ta del je nabit s klini in abzajli za primere, če plezalce ujame slabo vreme in se vračajo. Do vstopa smo hodili in plezali skoraj tri ure. Sam sem imel težave z obutvijo, saj sem vzel le lažje športne superge z gladkim profilom, ki jih imam tudi za službo. V tem delu so se izkazali za uporabne, saj so na trenje dobro držali, kasneje pa zaradi obilo "zelenjave" ne več. Cveto je imel podobne, le bolj gorske, za katere je trdil, da so za turo dovolj, kasneje pa se je vseeno pritoževal, da mu preveč drsijo. No, meni so tudi ...
Smer je lepa, ima nekaj strmih detajlov, zadnji je petka. V smeri je veliko klinov, a jih je veliko neuporabnih, nekaj smo jih kar z roko potegnili ven. Tudi gurten je veliko, mnoge že preperele. Abzajli so tudi urejeni, a za naše pojme strašno čudno. Skala je podobna granitu, niti ni tako zelo krušljiva, oprimki pa so večinoma ravni ali obrnjeni navzdol. Vse je videti lažje, kot je v resnici. V dveh urah in pol smo smer splezali in čakal nas je še "sestop". Do grebena, kjer poteka planinska pot, je bilo namreč okoli 400 metrov vzpona, a to po strašno zaraščenem pobočju, ki je bilo polno goste podrasti in vlažnih skalnih pragov, kjer smo še vedno hodili v navezi. Celo smer je v vodstvu plezal Miha, kasneje pa je navezo prevzel Cveto. V tem delu je na enem mestu naredil vmesno varovanje kar na travo (kavbojca), ki pa je tako močna, da se lahko vlečeš zanjo. Za naše pojme nepredstavljivo. Celi dve uri smo se vzpenjali do grebena, pri čemer smo se spodnji del varovali, višje pa ne več. Po planinski poti smo hodili še celi dve uri in se v dolino vrnili z žičnico. Vse skupaj več kot 10 ur. Kar kompleksna tura. Okolje je povsem divje, bolj podobno džungli kot pa goram, zaradi tega pa tudi zelo zahtevno. Mnogi to podcenjujejo, je povedal Cveto, zato toliko nesreč. V teh gorah zapade do sedem metrov snega, kar pomeni veliko nevarnost za plazove.
Z Mihom sva bila z obema vzponoma izredno zadovoljna. Cvetu velja vsa zahvala, saj bi imela brez njega precej več težav z orientacijo. Še vedno pa imam raje naše gore, Alpe, ki sem jih bolj vajen ...


Sončni vzhod na Mt. Fuji

Na dostopu v plezalno smer. Južni raz je levi raz stožca

V strmem delu stebra



Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi!
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.
Iskanje med članki