Pomagaj GRS Kamnik z SMS , foto: Simon Kurinčič
Kamniški hribi 1, foto: Urban Novak
 

Novice

Objavil/a: , nedelja, 16. julij 2006, ogledov: 3606

Veliki Klek

 

Veliki Klek ali Großglockner velja za najvišjo slovensko goro. Seveda ne zato, ker bi bila res slovenska, pač pa zaradi tega, ker jo Slovenci pogosto obiskujemo …

Precej na hitro se štirje domenimo za turo, cilj Avstrija, Großglockner, greben Stüdlgrat. Pozno popoldne odrinemo, na cesti ni gneče in ob sedmih smo na izhodišču. Vzpon do koče hitreje mine ob pogledih na ledeniškega lepotca, ki sije v zahajajočem soncu. Koča je polna, sezona je na višku, najbolj glasni pa so naši rojaki …

Takoj po zajtrku ob petih krenemo. Čez strmo pobočje se vzpnemo do ledenika in po njem nadaljujemo do vstopa v smer. Pred nami je že cela vrsta navez. Strmi greben se pne naravnost nad nami in nas vabi, tako da hitro pozabim na obležano večerjo. Vstopimo trije. Navezani smo, vendar se varujemo le v skokih, drugače pa dobesedno preskakujemo ovire in prehitevamo naveze, ki se pravilno alpinistično varujejo. Cel kup je slovenskih, tako da se počutimo kot v domačih gorah … Greben je res lep, z nepretežkimi plezalskimi mesti, razgiban in razgleden svet, kaj bi še hotel. Pol smeri preletimo v slabi uri! Zraka nam pa zmanjkuje, še dobro, da se za kratko ustavljamo za fotografiranje. Proti koncu smeri se greben postavi pokonci, vendar so vsa težja mesta zavarovana z jeklenicami, klini ali vrvmi, svedrovcev za varovanje je dovolj. Zloglasne »platke« so res gladke in prav zanimive za plezanje. Prehitevanje se ustavi, zdaj čakamo predhodnike. Ko jim sledimo, pa se vrh z velikim križem kar naenkrat odkrije pred nami! Razgled je res izreden.

Sestopamo po običajnem pristopu med nepregledno množico obiskovalcev, ki se spušča ali pa šele vzpenja. Na snežišču smo končno rešeni čakanja, mimo koče po zavarovani poti stopimo na ledenik. Vročina je huda, nič ne zavidam onim, ki se šele vzpenjajo. Do izhodišča je še dolga pot, vendar poteka po lepi dolini naravnega parka, popoldne pa se že hladimo v prijetni senčki in od daleč gledamo vitki stožec …

Info: Großglockner, 3798 m, v Visokih Turah je najvišji vrh Avstrije. Nanj ni lahkega in preprostega pristopa, povsod nas čaka hoja po ledenikih, vzpenjanje po strmih snežiščih in plezanje po skalah do II. težavnostne stopnje. Do koče Adlersruhe, od koder vodi običajna pot, imamo na voljo tri možnosti: najnaravnejši pristop je z vzhodne strani, od Franz-Josefs-Höhe, 2418 m (gorska cesta iz vasi Heiligenblut), čez ledenika Pasterza in Hofmannskees, drugi gre od glocknerske ceste skozi Leitertal do stare Salmove koče, 2638 m, in naprej čez Hohenwartscharte, tretja pot pa je (opisana v sestopu) južni pristop iz smeri Kalsa, ki je med obiskovalci najbolj priljubljen; poteka po dolini Ködnitztal in čez ledenik Ködnitzkees. Od koče Adlersruhe se vzpnemo na vrh po jugovzhodnem grebenu čez Kleinglockner. Najprimernejši čas: od junija do začetka septembra (primerneje v prvi polovici poletja, ko je več snega), dolžina ture: 13–14 h, težavnost: kombinirana ledeniško-skalna tura, primerna samo za izurjene gornike, priporočljivo spremstvo vodnika. Literatura: Najvišji vrhovi v Alpah (Vrhovec, PZS), zemljevid: Grossglockner. Österreichische Karte 3227, 1 : 25. 000.

Vladimir Habjan

 

Fotografije: Irena Mušič, Vladimir Habjan


Tura opravljena 15.-16.7.2006, člani odseka: Tinkara Skamen Šerkezi, Matjaž Šerkezi, Irena Mušič in Vladimir Habjan




Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi!
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.
Iskanje med novicami