Pomagaj GRS Kamnik z SMS , foto: Simon Kurinčič
Kamniški hribi 1, foto: Urban Novak
 

Novice

Objavil/a: Jernej Rutar, sobota, 2. september 2006, ogledov: 4289

Severozahodni greben Kočne (III/I-II, 700 m)

Tema je še, ko se nas četa devetih pohodnikov zbere na parkirišču pri Stolu. Nič se ne obiramo, porazdelimo se po avtomobilih in se odpeljemo na Jezersko in nato v smeri proti kmetiji Suhadolnik, kjer nas čaka še deseti član. Tam pustimo dva avtomobila in odvečno opremo (med drugim tudi hladilno torbo z dragoceno vsebino), z drugima dvema avtomobiloma pa se odpeljemo naprej proti Zgornjem Jezerskem. Pred nami vidimo današnji cilj, severozahodni greben Kočne, ki je že obsijan z jutranjim soncem. Na Zgornjem Jezerskem zavijemo pred hotelom desno in se po gozdni cesti dvignemo do našega izhodišča.

Vsak začetek je težak

Ko se napravimo, gledamo levo in desno, kje je pot. Vlado pravi: "Kar za mano", in se odpravi direktno v gozdnato strmino pred nami. Najprej se spogledamo, ko pa vidimo, da se ne šali, se vdamo v usodo in pogumno stopimo za njim. Strmina je huda in kar noče popustiti. Po desetih minutah diham na škrge, že začnem zaostajati za skupino. Pa se ne dam kar tako, na kratko postanem, da pridem do sape, in grem naprej. Po dobri uri hoje, ko strmina kar noče biti ravnina, pridemo na konec markirane poti, na Veliki vrh. Kasneje Zoran s pomočjo svoje pripravice ugotovi, da se vrh v bistvu imenuje Križ. Vlado nas pouči, da je bil ta greben prvič opisan v eni od številk Planinskega vestnika iz leta 1914, da je višinska razlika 700 m, dejanska dolžina grebena pa 4 km, zaradi česar je ta greben najdaljši v Kamniških Alpah.

Od Križa na Križ

Prebijamo se med gostim ruševjem in borovci, veje nas bičajo ter katapultirajo levo in desno. Vse bolj se nam dozdeva, da smo pozabili bistveni del opreme – motorno žago. Pot ni "smotana" ampak "zaj…", težavnost R II, vendar smo za naš trud nagrajeni s čudovitim razgledom proti severu, zahodu in jugu. Ko se borovci končajo, je za nami približno četrtina poti. Nadenemo si čelade in pasove, alpinisti si navesijo še komplete, vponke, prusike in gurtne. Od tu naprej se začne zares, teren je strm, porasel s spolzko travo, krušljiv - Kočna pač. Potrebna je velika previdnost, saj prožimo kamenje in skale kot za stavo. Kmalu naletimo na prve plezalne detajle. Nejc mi zabiča, naj preiskusim vsak kamen, preden si ga izberem za oporo. Varovanje na začetku ni potrebno, kmalu pa se odločimo, da na izpostavljenih policah in prečenjih uporabimo vrvi, ki jih tovorimo s sabo. Fantje delajo ograje, Vlado pa jim grozi, da jih bo vse poslal nazaj na tečaj, saj da to ni nobena ograja. Enkrat se je potrebno spustiti po vrvi navzdol, kar opravimo mimogrede. Greben gre čedalje bolj v višave strmo navzgor, naše mišice trpijo, počasi se že čuti utrujenost. Vendar se ne damo. Vsake toliko si spočijemo na travi, nato pa veselo naprej. Proti vrhu grebena že naletimo na sneg, ki je ostal od zadnjega sneženja. Prav razveselimo se ga, saj nam že počasi zmanjkuje pijače. Nato pride še zadnja strmina in že smo na vrhu, Na Križu. Čestitamo si za dosežen uspeh, nato pa si pred sestopom v dolino privoščimo malce počitka, pomalicamo in v miru uživamo v razgledu.

Križev in težav še ni konec

V dolino sestopamo najprej po zelo zahtevni in krušljivi markirani poti na Kočno, ki pravzaprav ni pot, ampak en sam grušč. Tu trpijo moja kolena, tako da sem zelo počasna. Polovica druščine je že pri Bivaku v Kočni, ko se jaz šele prebijem do melišča. Pa saj jim ni hudega, uživajo na soncu. Ko se jim pridružim, mi Nejc skoraj do konca izprazni nahrbtnik in ostali prevzamejo del mojeopreme. Jezim se na njega, pa nič ne zaleže. Naprej grem z napol praznim nahrbtnikom, kar mi malce olajša pritisk na moja kolena. Pot navzdol je v bistvu direktna lovska pot in je še bolj strma kot pot po grebenu navzgor. Trave so zahrbtne, ker nikoli ne veš, ali boš stopil na trdna tla ali pa ti bo obrnilo stopalo. Palice so tu zelo potrebna oprema.

Konec dober, vse dobro

Po dveh urah sestopa in skupno enajstih urah pohoda smo na parkirišču pri Suhadolniku. Saša odpre svojo hladilno torbo, v kateri je mrzlo pivo, dodatno nas preseneti še z okusnim pecivom, Vlado in Irena ponudita medico in orehovec. Ko vsega zmanjka, se spravimo v oba avtomobila in se odpravimo do izhodišča po druga dva avtomobila. Na poti znova občudujemo sedaj že znani greben Kočne, ki je obsijan z večernim soncem. Ivan zaključi: »To je zelo težka tura in vsi smo bili odlični.«

Darja

Slike




Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi!
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.
Iskanje med novicami