Sončni vzhod na Triglavu, foto: Brane Malus
Himalaja-2 2014, foto: Monika Planinc in Urban Novak
Matterhorn, foto: AO Kamnik
Bivakiranje na Kalškem grebenu (2014), foto: Brane Malus
Lofoti 2, foto: Monika Planinc in Urban Novak
Himalaja-1 2014, foto: Monika Planinc in Urban Novak
Zimske radosti, foto: Branko Ivanek
Lofoti 1, foto: Monika Planinc in Urban Novak
 

Novice

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, sobota, 28. maj 2016, ogledov: 1945

Užba podolgem in počez (Križ Užbe)

Matjaž Šerkezi: Objavljamo zanimiv zapis Toneta Škarje o vzponu na Užbo. Leta 1965 je o njem pisal že Vanč Potrč. Za zgodovino in ne ustrašite se besedila, predvsem mlajši, ki ste navajeni na en do dva stavka v družabnih omrežjih. 

»Postavimo šotor?« »Beži no, pri takem prostoru, pa še toplo je.« Prav, ga bom pa imel za sedež. Sonce bo vsak čas zašlo, led v Užbi se zlato svetlika. Le zelenkasti odtenek v rdečkastih previsih diha hlad iz stene. Vanč se ukvarja s kuho, ostali trije pa zmečemo vso hrano iz nahrbtnikov in skušamo določiti ravno pravo količino, ki bi nam pomagala čez Užbo. Ničesar ne sme biti preveč, taki nahrbtniki, kot jih že dva dni tovorimo, pa niso za plezanje.

Dva dni ... Iz tabora v lagodnem tempu sedem ur do Nemškega bivaka. Vročina, dež in oblaki, od katerih si nismo mogli obetati ničesar. Zvečer, ko se skozi okno v oblakih pokaže Severna Užba, se pripodi po strmi, razpokani ožini med Pikom Ščurovskim in Šheldo družba Gruzincev. Skalni pomol, na katerem taborimo, je nenadoma poln srebrnih šotorčkov. Kot nekakšen Montenvers. Toda brez vlaka, brez hotela, brez žičnice. Le taborišče alpinistov nad ledenikom. In v dosegu očesa brez razsvetljenega okna. 

Prvo sonce nas skupaj s štirimi Rusi, ki gredo na prečenje Užbe, najde v Užbinskem ledenem slapu, kot tam pravijo serakastemu prehodu med Šheldo in Ščurovskim na Užbinski plato. Na vrhu je od ene do druge gore razpet leden previs. Oklevamo in iščemo pameten prehod. Ni ga, torej na dan z lednimi klini, dvojno vrvjo, stremeni. Nahrbtniki posebej. Zgoraj bela planota med seraki, nad njo pa temnomodro nebo in žareče sonce. Pred nami Užba, visoka, najvišja od vsega, kar vidimo. Dvoglava tvorba ledu in skalovja, brez lahkega dostopa. Z Rusi se poslovimo. Oni gredo proti severnemu grebenu, mi pa po Platoju navzdol. Tam nekje bo zahodna stena. Pa ne tako kmalu, kot smo mislili. Z Zahodnega raza Severne Užbe se moramo spet spustiti, ko smo pomotoma zlezli nekaj raztežajev po ledu in krušljivih skalah navzgor. Še bo treba navzdol. V najhujši vročini pridemo na osamljen skalni otoček sredi bele planjave. Zahodna stena je pred nami, tu bomo bivakirali. Z neba, s tal in iz sten nas žgejo sončni žarki, kot bi bili v gorišču konkavnega zrcala. Na najlonsko vrečo namečemo snega, da nam voda teče v posodo. Popijemo sproti vse, kar nalovimo. Popoldne z Ljubom odkrijeva še bliže steni, le pol ure proč, veliko polico. Preselimo se tja. Zjutraj bomo brez težav sestopili v kotel, kjer se prične stena. 

20160528_grs_kamnik_skarja_tone_uzba_035
Križ Užbe, kavkaz 1964.


»Večerjat!« Selekcija hrane je končana. Nekaj bomo pač pustili kavrom, ki se vreščeč že vse popoldne prevažajo okrog nas. Hladen vetrič nas prepodi v slonove noge. Pavle in Vanč se polastita spodnje police, z Ljubom pa bova prenočila dva metra nad njima, na enaki udobni terasi. Prve zvezde žare na nebu, stena pa se utaplja v vijoličast mrak. Majhna postaja v nastopajoči noči. Tako je bolje, bomo vsaj lahko zaspali.

Hreščanje trdega snega pod derezami se meša med sunkovito dihanje, ko v gosjem redu zmagujemo strmo vesino, prvih sto metrov naše stene. Zaspanost počasi izgineva iz naših udov, le srce še ne more docela slediti nenadnemu naporu. Podajam vrv Pavletu, ki se trudi z navpično steno. Skala je še črna in led temnomoder, Šhelda pa v prvem soncu že žari kot zlat pravljični grad. Zgoraj dohitiva Vanča in Ljuba in po skalnih stopnjah med ledenimi polji plezamo vzporedno. Vse bolj se nam zdi bojazen pred steno odveč. Delamo kot dobro ugreti stroji. Kline zabijamo le redkokdaj, še varujemo, če se le da, samo okrog rogljev. Če bo šlo tako naprej ... Pa ne gre. Navpična, z oprimki skopa stena, nad njo pa brez presledka plitvo, toda dolgo ledišče, nas spravita k pameti. Za vrat mi lete ledeni okruški, ko varujem Pavleta, ki pleza pod velikim previsom. Tam nekje bi morali čez, na tretje ledišče. Tako pravi opis, tako se tudi nam zdi, pa se ne moremo odreči miku polic, ki se vzpenjajo levo navzgor okrog previsa. Nagnjene plati, pokrite z ledom, ne obetajo dobrega konca, niti klini s karabinci in zankami za spuščanje, ki so nasejani po skalah, ne. Nekaj smrdi, bi lahko rekli. Tudi polic ni, ko pridemo do njih. Le strmo nagnjene ledene vesine, vmes pa gladka strma skala. Tudi razpoke za kline so redke. Potem še lažnih polic ni več, le rjav, krušljiv granit se vzpne v previse. Ljubo poskusi prvi. Po nekaj metrih obrne. Skala ne prenese razbijanja, vse se podira. »Varuj!« Na istem mestu čepimo že dve uri, Ljubo pa ima komaj pol raztežaja dolgo prečnico za sabo. Nato se loti poči. Nikdar še nisem videl, da bi kdo v previsih čistil steno ledu. V tem kotu, kamor sonce nikdar ne posije, je vsa poč zalita z ledom. Tri ure ... Tri ure že nisem slišal visokega zvena dobro zabitega klina, tri ure že lete čez nas odkrušeni oprimki, tri ure že nisem premaknil pogleda s previsa, od koder letita kamenje in led, in ne nog z dveh druga nad drugo v led izsekanih stopinj. Grom, kot bi se podirala gora, me prikuje v steno. Visoko zgoraj, pod samim nebom, se ogromna ledena stena nagiba v globino. Trenutki, dolgi večnost ... »Serak ..., pazi ...!« Kot bi sanjal, strmim v slap ledu, ki med oglušujočim treskanjem drvi skozi zrak. Morda bo šel mimo. Prikovani smo v steni, kjer za deset metrov potrebujemo uro. Izza najbližjega raza plane nad nas široka, bela pahljača. Je to konec? Ni časa za premišljevanje.

20160528_grs_kamnik_skarja_tone_uzba_032 20160528_grs_kamnik_skarja_tone_uzba_033
Pavle v križu Užbe, Kavkaz 1964.  Pavle v križu Užbe, Kavkaz 1964.


Prste zagrebem v razpoko, glavo stisnem med ramena in čakam. Če me vsega odtrga, roke bodo ostale! Prasket ledenih zrn po čeladi, sunek zraka in grmenje, ki je že pod nami. Je to vse? Komaj si upam dvigniti glavo. Ničesar več ni. Čisto, modro nebo. »Fantje, slikat! Vanč, kakšen reporter pa si!«, vpije Ljubo iz previsa. Oblak ledenih drobcev drvi čez krajno poč in se počasi polega na ledenik. Glavnina je šla mimo nas, srečali smo se le z robom ledenega plazu. Krajna poč in razpoke v kotlu so zasute: polica, na kateri smo spali, je bela kot po snežnem metežu. »Kako kaže? Bo šlo?« »Bo, če se ne bo vse skupaj podrlo.« Po šestih urah smo spet na razu. Vroče sonce nam popije še tisto nekaj moči, ki smo jo prinesli iz previsa. Če bi imeli energijo kot zjutraj v spodnjih raztežajih! Tako pa le po- časi obiramo skalne odstavke in ledišča med njimi ter lovimo curke vode, ki polzijo po razgretem granitu. Ko si vbijemo v glavo, da moramo kljub vsemu le mi na vrh, ker vrh ne bo prišel navzdol, vsaj nekoliko popravimo tempo. Ko bi bil samo led. Ali samo skala. Tako pa je narobe, če plezaš z derezami, in prav tako narobe, če plezaš brez njih. Še ni bilo raztežaja s samim ledom ali s samo skalo. Po granitni poči prigvozdim z odgrnjenimi pestmi do luske, tanke kot nož. Kot bi bil na orodju v telovadnici: prijem za oster rob, nihaj, in z nogami naprej pristanem na drugi strani ledenega kamina, v senci. Za prvim rogljem si uredim varovališče. Vsi trije morajo naprej, preden grem za njimi na sonce. Še v malenkostih imamo srečo: ura, ki mi je pri gvozdenju odletela z roke, je pristala v izsekani stopinji dvajset metrov nižje. Cela je, le tiktaka ne več. Saj sije sonce. In važna je zaenkrat samo glava. Sence se daljšajo, prostora za bivak pa ni videti nikjer. Po strmem ledenem razu zanemarjamo varovanje na račun hitrosti. Nobenega prostora, niti stojišč ni. Na grebenu Severne Užbe zagledamo štiri pike. To bodo naši Rusi. Kamenje kar dežuje čez steno, na srečo precej levo od nas, in se meša med plazove snega in ledu, ki brez prestanka že vse popoldne grme v globino. Navadili smo se že na stalno glasbo, s katero spremlja Užba naše početje. »Kaj počneš; najdi že nekaj!« Pavle skuša s cepinom izsekati kako stojišče, pa je zastonj; komaj lahko zabije klin. »Varuj!« Potegne me čez gladko ploščo. Na vrsti sem za iskanje bivaka. Sonca ni več, ko plezam po redkih rogljičih, ki štrle iz trdega vodnega ledu. Pod velikim, rdečim stolpom slutimo polico. Še navpična, krušljiva stopnja - časa za kline ni - in pod previsom le najdem nekaj položnejšega sveta. V temi zabijem zanič klin pod majav blok. Za varnost bomo poskrbeli potem. Prijatelji so tri temne pege na snegu, ki se druga za drugo plazijo navzgor. Ljubo prileze s prižgano čelno svetilko. Velike granitne bloke in kose ledu požira noč, ko širimo skopo polico za bivak.

Občutek strahu me prebudi. Varovalna vrv je čisto napeta in zadnji hip se zagrabim, da ne obvisim v zraku. Preveč prijetno je bilo spati v puhu. Vanč je pravkar skuhal zadnjo rundo in skupno zbudiva Pavleta in Ljuba, ki mi je zdrsel že čisto nad glavo. Tiha, mrzla noč in vroč čaj, da ga srebljemo le po kapljicah. Na nebu, ki ga oklepata vrh stene in nažagano obzorje, žari tisoče zvezd z mrzlo, zelenkasto svetlobo. Tišina je popolna. Še mi le šepetamo med seboj, kot bi se bali, da nas ne odkrijejo čuvarji tega prepovedanega sveta. Zjutraj je moja edina želja, da bi noč trajala vsaj kaki dve uri več. Pa me nihče ne posluša in z dremavimi gibi se moram tudi sam pripraviti. Dva raztežaja prečnice po skalah in ledu nam razgibata mišice in glave, da smo nared za novo preizkušnjo. Previsno bariero preseka sto metrov visok kamin, spodaj zalit z ledom. Ljubo izseka drobne opore v led, pozneje, ko se kamin zoži, pa se lahko prijemamo za razčlembe v obeh stenah. Stojišče je zanič. Ko se kamin ustrmi, zmanjka ledu in obe steni ostaneta brez najmanjših opor. Prostora, da bi si sneli dereze, ni. Tudi za razpoko Ljubo zaman stika. Vsi trije držimo za vrv, od zgoraj pa prihaja do nas le sopenje in živčno škrtanje derez ob gladko skalo. Le nekaj metrov je vprašaj, pa traja dobre pol ure, da se Ljubo zrine na vrh. Za ostale ni več hudo, navežemo se v eno navezo in s pomočjo vrvi se zvrstimo skozi kamin. Ko bi le lahko sneli dereze, z gumijem bi šlo precej bolje. Čez lepo gladko ploščo dosežemo po dolgem času prvo udobno varovališče. Steber se počasi nagiba in potaplja v led. Raztežaj za raztežajem vlečemo po zaledenelih granitnih stolpičih. Z vsakim metrom je manj stene, z vsakim metrom nam utrujenost vse bolj leze v kosti. In vendar je eden od stolpičev tudi zadnji. Zadnje mesto za počitek, zadnje varovališče, kjer lahko zabijemo klin. Nad nami je še dobrih dvesto metrov ledu in snega, potem pa razen izstopnega stolpa na grebenu ničesar več. Za ta del je vrsta na meni. Navežem se na celo devetdesetmetrsko vrv. Začetek je divji. Po tankem snežnem mostiču, ki je razpet med skalo in vrhom seraka, dobesedno plavam. Tanka plast snega se udira in noge mi uhajajo v praznino. Hitim, odrivam se s celim telesom, težo porazdelim na roke, noge, trebuh. Potem je vrvi konec. Izsekam stojišče. Cepin ne drži, pa vseeno vržem zanko okrog njega. Pokličem Pavleta. Ko prepleza pol raztežaja, mu sledi Vanč, in ko je Pavle pri meni, se že Ljubo daje preko sneženih mostičkov na začetku. Varovanje in pol! Če le enemu spodleti, gremo, saj držimo komaj sami sebe. Ko Vanč pride na stojišče, moram naprej. Spet devetdeset metrov. Kdaj bo konec? Vdih, stopinja, vdih, stopinja. Toda na koncu se stena položi in lahko se usedem na zabit cepin. Šhelda je že globoko pod nami, le Elbrus in Donguz-Orun predstavljata obzorje; in vrsta oblakov, ki se podi od Črnega morja sem. Zadnji devetdesetmetrski raztežaj. Sledim pokriti poči, ki omejuje zgornjo, najhujšo strmino. Na najožjem mestu prestopim v strmo steno. V sneg kopljem oprimke. Nahrbtnik vleče navzdol. Potem se izpod snega zeleno zasveti led, zadnja zapreka pred Don Kihotom, izstopnim grebenskim stolpom. Utrujenosti ne čutim več. Nobena stvar nas ne more več poraziti. Dolg klin v led, potem se zavihtim in stopim nanj, spet klin in spet. Prestopam od klina do klina kot na lestvi, kot da me nekaj nosi. Čimprej iz stene; želja postaja resničnost. Potem sem pri skalah. Vse se podira, toda jaz plezam navzgor. »Nehaj, zabij klin!« Prijatelji me streznijo. Preveč me je zaneslo. Ledni klin v krušljivo skalo, eno nogo na drugo, in varovališče je nared. Prostora je malo in Pavle nadaljuje plezanje po poledenelih krušljivih skalah. Za njim gre Vanč, potem Ljubo. Dva metra pod robom zmanjka vrvi. Ob treh popoldne, ko čez greben udari prvi val megle, doseže Vanč rob stene. Potem Pavle, Ljubo in jaz. Ne stisnemo si rok, niti ne zatulimo na vse grlo, le veseli smo, da ni več brezkončnega vzpenjanja. Tudi si nimamo za kaj čestitati. Levo in desno od nas se kot nož oster greben vzpenja proti obema vrhovoma, ki kot trdnjavska stolpa kipita v nebo; za nami je tisoč stometrska stena, pred nami pa ledena vesina, ki se na vzhodno stran izgublja v oblakih nad Gulskim ledenikom. Čeprav smo štirje, se počutimo osamljene. Od tod v slabem vremenu ni umika. Prava past. Od zahoda pa potuje fronta oblakov in veter zavija okrog opasti. Hladno in pusto je tu. Na začetku sedla, pod Severno Užbo, so naši Rusi že postavili šotorček. Torej tja. Previdno tipamo ob opasteh, ki so kot po pravilu vse odpočene, da skozi razpoke vidimo na drugo stran grebena. Valovi megle butajo čez greben, mi pa sledimo starim stopinjam prve skupine, ki je po dveh letih bila na Užbi. Na majhni snežni ploščadi so si Rusi postavili srebrn šotorček. Pravkar so skuhali čaj, ko smo jih obiskali mi, žejni, da komaj govorimo. Kako se prileže nekaj požirkov tople tekočine. Nad njihovim šotorom je še ena ravnica, ko pa ugibamo o njeni uporabnosti, prigrmi s Severne Užbe nekaj za glavo debelih skal, ki se ustavijo prav na tej ravnici. Levo na grebenu je v skalah tudi majhen, raven prostorček. Poskusimo. Prečimo pobočje po zgornjem delu ledenega lijaka, ki se v čedalje strmejšem kuloarju spušča v zahodno steno. Drsalnica brez ene police. Nobene težave, toda čisto dovolj za živce, ki so bili dva dni obremenjeni z vertikalo in steklenim ledom. Prostor je sila skop. V steno zabijemo nekaj klinov in streho privežemo nanje, na spodnjo stran pa za vrvce privežemo nekaj večjih kamnov in jih obesimo čez rob. V tem počenjanju je nekaj fatalizma, ker se celo privezati pozabimo za čez noč. Vanč kuha eno najčudovitejših večerij, ostali trije pa že sezuti ležimo na trebuhih in skozi trikotni vhod strmimo v nastajajočo noč. Eden najbolj samotnih večerov je. Obhaja me občutek, kot da sem na luni, kot da sploh ni sveta. Šotorček na sneženem grebenčku se rdečkasto lesketa na ozadju temne fronte oblakov. Upamo, da bo vreme čez noč držalo. Na tem mestu je pred nekaj leti strela ubila tri ruske alpiniste. Izmed oblakov se izmota luna in oblije z nestvarno svetlobo ta košček sveta, edinega, ki za nas obstaja. Vrhovi oblakov so srebrno obrobljeni, kot bi bili iz vate. Veter je ponehal in nič nas ne moti, da ne bi po sijajni večerji kljub polnemu šotoru opreme - zunaj ni prostora niti za ped - zaspali kot ubiti. 

Sonce je še nizko nad obzorjem, ko smo na vrhu Severne Užbe. Vsak zase, brez vrvi, brez derez. Skale so zaradi nočne megle nekoliko poledenele in ponekod bi varovanje prišlo prav. Posebno zadnje tri metre - vrh je leden stožec - bi bilo pametno imeti na čevljih jeklene zobe. Nekoliko smo pretiravali - gor in dol v tričetrt ure za vzpon, za katerega so nam obljubljali tri ure, če bodo dobre razmere. Rusi, čeprav so obljubili, da bodo šli takoj zjutraj naprej, da ne bomo napoti drug drugemu, se odpravijo komaj deset minut pred nami. Po sto metrih jih dohitimo. Na noževi ostrini ledenega grebena se žal ne da prehitevati. Tudi veter se je zbudil. Vrvi nam nosi vodoravno po zraku. Sneg je vedno slabši, naši prijatelji pa se obnašajo, kot bi se dalo odstopiti, kjerkoli bi hoteli. Prvi plaziči odtajanega snega zašume proti Gulskemu ledeniku. Ogromnim opastem se umikamo na levo ali na desno, kakor pač vise. Strm leden jezik nas pripelje do stene Južne Užbe. Zadnji čas, sneg se je že globoko omehčal. Čeprav gleda stena proti severu, je tako strma, da kmalu zmanjka ledu in snega. Ključno mesto je previsna granitna poč, šolski primerek za oporno tehniko. Brezkončno čakanje, da Volodja in Vanja zlezeta preko. Naslednji - Rešad - se dvakrat zaman požene za rešilnim oprimkom, potem se po napeti vrvi zapelje nazaj. Ljubo ga v strahu za svoj trebuh, ki bi mu ga Rešad skoraj prebodel s cepinom, zadrži z iztegnjenimi rokami. Potem ga navežemo na našo vrv, preplezamo poč in potegnemo še ostala dva za seboj. Če bi ne bilo čakanja, bi bila plezarija pravi užitek. Lepa štirica v strmi, toda masivni kamenini. Raztežaj plezamo pet minut, potem pa pol ure čakamo, da se izprazni stojišče. Na živce nam gre nemogoče plezanje Rusov, ko zgornji in spodnji napneta vrv, ostala dva pa nenavezana, le pripeta s karabincem telovadita po vrvi. Potem ju mi zavarujemo na svojih vrveh, da gre vsaj malo hitreje. Po dveh raztežajih čistega ledu smo na najvišjem, južnem vrhu Užbe. Ura je že skoraj tri. Lahko bi bila deset ali enajst, če bi bili sami. Izpod kamenja izbrskamo škatlo s podpisi. Vpišejo nas vse skupaj Rusi, mi pa prebiramo ostale beležke. »Poglej!« Majhen košček papirja z besedami: »Danes se mi je rodil sin. Prosim, pustite listek pri miru, ponj bo prišel moj sin!« Besede, ki te spomnijo na dom in obenem na večno moč gora. 

Ob štirih, ko zaradi plazov opustimo misel na spust po vzhodnem pobočju sedla, in ko pol ure ugibamo, kateri greben od najmanj petih, ki se izgubijo že po dvajsetih metrih v megli, je pravi za sestop, nas snežinke, ki nam zaplešejo okrog glave, le premaknejo. Levi se nam zdi še najbolj kopen, čeprav je skrajni desni najbrž pravi. Snežinke so vse bolj goste, greben vse bolj strm, sestop pa zaradi strahu pred nevihto vse hitrejši. Ob ušesih zabrenči star znanec - elektrika. Hitro, hitro ... Čim nižje bomo, tem bolje bo. Za varovanje ni časa. Rusi so že zdavnaj ostali za nami. Po koži nas elektrizira, kot bi nas grizle velike rdeče mravlje. Včasih poči strela, med sneg se meša sodra. Skale, še razgrete od sonca, so mokre. Ob vsakem dotiku z njimi me zapečejo roke. Elektrika. Ljubo, ki mu cepin binglja po hrbtu, se včasih kar zvije. Kjer le moremo, se umaknemo z grebena. Nenadoma smo zunaj megle, pod oblaki. Ne trese nas več, le sneži še. Skozi tanko zaveso snežink pa vidimo obljubljeno deželo - Svanetijo. Dve zeleni, sončni dolinici, ki se na vsaki strani oblega, zelenega hrbta, spuščata v mehkih zavojih navzdol. Nižje spodaj gozdovi, med njimi pa reka, ki se lesketa v popoldanskem soncu. 

20160528_grs_kamnik_skarja_tone_uzba_034
Severni vrh Užbe.


»... potem pa v travo in vse štiri od sebe. Jedli bomo, lenarili in se kopali. Pa če hodimo tri dni nazaj v tabor!« Val snežink, ki nam jih veter vsiljuje za vrat, nas spet spravi v gibanje. Ko postane greben le prestrm, izvlečemo devetdesetmetrsko vrv. Spuščamo se po ploščah, po ozkih žlebovih, polnih ledu in gnilega snega. Premočeni smo in prste imamo izjedene od vode. Kaj za to! Spodaj, že čisto blizu, v soncu vabijo mehke, zelene trate, voda, gozdovi, toplota. Ponekod naletimo na stare kline, drugje zabijamo svoje. Zadnji hip, ko bi imeli priti na položnejši svet, se znajdemo na vrhu ogromnega skoka. Pet klinov je zabitih na viseči polici, pa nobenemu ne zaupamo. Ledni klin, dolg dve pedi, bo menda le dober. Končka vrvi ravno poplesujeta po snegu. Petinštirideset metrov previsa! Veličastno! V mraku je bilo videti od zgoraj vse prelepo. Polica pa je strma in tu ne moremo spati. Zlesti moramo raztežaj ledene prečnice, na katero grme pozdravi naših tovarišev, ki so kakih sto metrov nad nami. Odnesemo celo glavo. S konca police še en spust: navzdol, v desno in spet navzdol. Čudež - vrv se ne zatakne, ko jo vlečemo za sabo skozi ozko poč. In v trdi temi še en spust povprek čez leden kuloar do grebenčka. Prostor za šotor je že napravljen. Rusi bodo spali nad previsom. Jutri jih bomo počakali. Podrobna preiskava nahrbtnikov nam še omogoči skromno večerjo. Zahodno od nas se v mesečini sveti Kravata, veliko snežišče sredi južne stene. Priti bi morali na njeno zahodno stran in jo šele tu prečiti. Sedaj je že tako vseeno. Ko bi nam le ne zmanjkovalo hrane. 

V jutranjem soncu opazujemo, kako se naši nadzorniki spuščajo čez previs. Spet je Rešad tisti, ki mu ne gre. Sredi previsa se postavi na glavo. Nahrbtnik mu ne pusti, da bi popravil napako. Nevarovan je. Potem zdrsi deset metrov. Tresem se od groze. Opazovati nekoga, ki so mu štete sekunde, pa mu ne moreš pomagati, je nekaj strašnega. Morda sploh ne ve, da bo kmalu mrtev. Spet zdrsi. Zakaj že ne pade, saj bomo znoreli! Vse je tiho, brez besed. Hipnotizirani strmimo v ubogo človeško revo, ki visi na robu življenja. Še polnih deset metrov ima do konca. Zaman se poskuša obrniti pokonci. Počasi, v sunkih, drsi navzdol. Le kakšne roke ima, da mu še niso popustile! In ko pričakujemo padec, ga zgrabi Vanja za nahrbtnik in potegne k sebi. Rešad je rešen, mi pa se usedemo v sneg. Tresoče noge nas ne drže več. In ko Rešad pozneje pripoje s pesmico »Ljubim gore« in pogledom obstreljenega srnjaka, mu ponudimo toplo limonado, pa jo odkloni. Ni žejen. Vsi ostali so žejni. Šele ob desetih nadaljujemo s spustom. Zelena dolina je še vedno globoko pod nami. Spuščamo se po sneženih, mokrih kuloarjih in s strahom mislimo na granitne bloke, ki potrebujejo le močan sunek vetra, da zgrme v globino - na naše glave. Opoldne spet prične snežiti. Vse je zavito v gosto meglo. Na slepo se spuščamo in plezamo navzdol. Nižje spodaj dežuje. Mokri smo do kože. Pavle in Ljubo sta po lažjem terenu oddirkala naprej, z Vančem pa morava počakati Ruse, da nama vrnejo vrv, po kateri smo se vsi spuščali. Potem hitiva za onima dvema. Ko prilezeva na vrh previsne stene, morava obrniti. Sto metrov zlezeva nazaj, prečiva kuloar, skozi katerega pada slap vode, in sestopava po drugem rebru. »Kje, hudiča, pa sta šla vidva?« se derem v dež. »Kje pa sta?« »Tukaj, za vraga!« In vržem debel kamen navzdol. Bosta že slišala, od kod je priletel. »Pazi, saj naju boš ubil!« Živci nam popuščajo kot razmočeni šivi. Povesta pa le, kje bi bilo najbolje. Potem ju zagledava v škrbini grebena, ko ugibata, kod drži sestop. Na srečo sta prišla sem, še preden se je megla spustila do ledenika, in sta lahko pregledala steno. Z Rusi skupaj se spuščamo po mastnih, z lišajem poraslih ploščah. Čez vso steno padajo slapovi vode, pomešani s peskom in kamenjem. Hlače se trgajo ob mokrih vrveh, ko drsimo spust za spustom navzdol. Zadnjih sto metrov stene zmoremo s plezanjem. Zviška poskačemo v sneg in se po plaznici odpeljemo na otoček sredi kuloarja. Do Gulskega ledenika razen lepega tristometrskega žleba ni ničesar več. Prižgemo razmočene cigarete in počakamo Ruse. Za želodec imamo le še nekaj bonbonov in čokolade. Potem si stisnemo roke. Ture na Užbo se končajo šele na tleh. Od kosmatih brad nam kaplja umazana voda, ki spira znoj šestih, sedaj že pozabljenih dni. Pozabljen je padajoči serak v steni, pozabljena nevihta na Južni Užbi, pozabljen Rešadov spust, pozabljen kamen, s katerim smo se iskali v megli, pozabljeni so trenutki, ki so sestavljali šest dolgih dni, ko je zahtevala Užba od nas vse. Vemo le, da smo napravili veliko turo in vemo tudi, da bomo čez dva dni v taboru. Napolnili bomo skrčene želodce in spali na lovorikah. Upam, da bo deževalo. 

V taboru že dva dni dežuje. Mraz je in v gorah pada sneg. Vsak dan pojemo po dva zajtrka, dve kosili in dve večerji. Miza je pogrnjena za devet ljudi, mi pa smo le štirje. Frenk, Romi, Franci, Zvone in Žika se še niso vrnili s prečenja Užbe. Tečajniki so se vrnili zaradi dežja z ledeniškega tečaja, nekaj navez je tudi prišlo še pravočasno nazaj, v taboru pa vse bolj govore o reševalni odpravi na Užbo. Naših ni. Saj še tudi ne bi mogli priti, toda če jih je tole dobilo še na gori, je vprašanje, kdaj in če bodo prišli. Da bi vsaj malo pozabili na moreče slutnje, se zmenimo za partijo taroka. Vanč, ki ne igra, pripravlja neke zvarke iz limon, čaja in kave. Pavle napove pagata, ko zazveni gong. »Morajo biti naši!« Tečemo v copatah ven, na dež. Ves tabor se zbira v vrsto; tokrat - prvič - gremo tudi mi. Streli iz floberta, rakete in hreščanje zvočnika: »Skupina jugoslovanskih alpinistov, ki je premagala najtežjo goro, veliko Užbo, se vrača v tabor!« Potem je dež samo še muzika. Skačemo kot otroci. Po drevoredu prihaja pet sklonjenih postav, od katerih curljajo potočki deževnice. Dva dni že dežuje dan in noč. »Pozdrav, pozdrav, pozdrav!«, vpije množica. Potem se vsi zapode proti njim. Rože, stiski rok, vpitje.. . Do takrat se mi je zdel ta običaj samo zanimiv. Stiskamo roke mokrim prijateljem. V shujšanih, kosmatih obrazih so živahne le oči. Od sonca ožgana koža se v kosih lušči. Nosovi so živordeči, le na koncih še cveti nekaj stare, ustrojene kože. Je to podoba junakov, zmagovalcev Užbe? Prav tako smo se spraševali, ko smo sebe gledali v ogledalih. Videz bi razočaral ljudi. Tak ne pride na cilj ne tekač, ne kolesar. Pa vendar, čez dva dni stare kože ne bo več, niti kosmatih obrazov, v nas pa bo ostala Užba, dvoglava trdnjava, ki smo jo preplezali in ušli njenemu maščevanju. Potem, ko se bodo najedli in umili, bomo odprli steklenico stare slivovke Zunaj pa lije kot iz škafa. Naj! 

Besedilo: Tone Škarja


Vanč Potrč: Srečanje s čarovnico (Vir: http://www.kozjak.org). Zapis je iz leta 1965.

Celih 3500 km proti vzhodu od našega Triglava leži pogorje Kavkaz.

Skoraj teden dni vožnje z vlakom loči Slovenca od njegovih snežakov - vrhov z večnim snegom in ledom. Za vsakega planinca je najbolj zanimiv in priljubljen vrh Elbrus, ker je pač najvišji, saj se pne 5633 metrov visoko v nebo. Že samo ime Užba pove precej. Gora meji med Evropo in Azijo. V Evropi pomeni Užba - gora bogov, goro, kjer se porajajo in vladajo sile narave, ki prinašajo srečo ali nesrečo. Pravijo ji tudi čarovnica. Gruzinci jo imenujejo »Kača«. Zanimivo je, da sta Užba in Elbrus oba dvoglava vrhova. Toda razlikujeta se po obliki. Medtem, ko sta vrhova Elbrusa nežno zaobljena kot ženske prsi in tudi ime to pomeni v našem prevodu, sta vrhova Užbe koničasto oklesana, kot dve sulici ponosnega demona, naravnost izzivata alpiniste, da se spoprimejo z njima. V bližini 4710 metrov visoke Užbe se pne njena soseda Šhelda, prav tako mogočen in čudovit vrh, pa je zaradi nekoliko višje in zanimivejše Užbe potisnjen malo v ozadje. V našem jeziku pomeni Šhelda - »Jagoda« in takšna tudi je v resnici, ko žari v večerni zarji. Ni čudno, da smo imeli en sam glavni cilj pred sabo, ko smo prispeli v sovjetski alpinistični lager »Elbrus«: Užbo.

Na višini okrog 2000 metrov leži sredi bujnih borovih gozdov lepo urejeno taborišče »Elbrus«. Skozenj gredo leto za letom generacije alpinistov. Tukaj dobijo mladi ljudje, ljubitelji gora in sten, prve napotke. Grupa izkušenih gornikov jih uri in daje vso opremo v želji, da bi uživali lepote narave in se vrnili živi in zdravi nazaj v svoja mesta in vasi. Tukaj na Kavkazu nad dolino Baksana se je ustavil prodor nemških barbarov. Tukaj na gorskih prelazih Donguz-Orun in Bečo so klonile elite alpinske horde nemškega rajha. Plezali so z najboljšimi ruskimi alpinisti pred vojno na isti vrvi, dobro leto kasneje so se z njimi srečali kot sovražniki s puško v roki drug proti drugemu. Boj je bil neizprosen, padlo je ogromno sovjetskih vojakov, partizanov gornikov, toda Nemci so bili že po dveh mesecih premagali. Da bi imeli tudi dobro alpsko vojsko, so tukaj po izgonu okupatorja po vsem Kavkazu ustanovili 56 lagerjev za urjenje alpinistov, skozi katere gre v letni sezoni na tisoče alpinistov. Mogoče je ravno zaradi tega v njih življenje organizirano napol vojaško. 
Tam v dolini Baksana, kjer teče reka istega imena, je nastala pesem partizanov gornikov »Baksanska« (navedena v izvirniku; op. ured.). Pesem jih je spremljala v njihovih bojih, ob tabornih ognjih. Rdeča armada daje precej sredstev za razvoj alpinizma. Le tako si lahko razlagamo tako masovnost v gorah. Tu je res bolj vojaška disciplina, vendar se v teh lagerjih kuje tovarištvo med alpinisti, kakršno je redko kje zaslediti. Ni važno, kaj si po poklicu. Alpinizem ni domena intelektualcev, tukaj srečaš rudarja, profesorja, kmeta, vsi imajo enake pogoje za uspeh v alpinizmu, če imajo le malo smisla zanj.

Našo odpravo so tam sprejeli s tradicionalno slovansko gostoljubnostjo. Vedeli so, da nismo radi uniformirani in da nimamo radi jutranje »linjejke« - zbora. Dali so nam okusno urejene sobe za spanje, medtem ko so njihovi alpinisti spali v šotorih. Skoraj vsaka želja se nam je spolnila. Hrana je bila odlična. Zataknilo pa se je pri Užbi. Morali smo si namreč izposlovati vstopno vizo z vzponom na Elbrus. Ko je bilo to za nami, so še vedno oklevali. Odpočijte si, tovariši, so govorili in tudi vreme je bilo tega mnenja, zato smo si res malo odpočili in se že skoraj malo polenili.

Po vzponu na Elbrus so nas sovjetska dekleta pričakala v taborišču z velikimi šopki rož. Vodstvo tabora pa nam je priredilo slovesno večerjo, na kateri ni manjkalo niti kaviarja niti vodke. Tukaj se je začela po mnenju naših fantov prva in to diplomatska bitka za Užbo. Vodstvo nam je prikazalo vse argumente, niso bili ravno v prid našega obiska Užbe. Užba je lepa, čudovita, toda tudi zahrbtna gora, so pravili. Mi pa želimo, da se vrnete živi nazaj. Želimo, da uživate lepote Kavkaza, lepote manj nevarnih vrhov, nam je govoril eden najstarejših prekaljenih gornikov. Užba je terjala doslej 36 žrtev. Pridno smo praznili kozarce in nazdravljali sovjetskim ljudem, alpinistom, miru v svetu in na koncu še Užbi, tej magični gori, na katero lanskoletni odpravi ni bil dovoljen vstop, ker je bila takrat »zakrita«. Prepovedan je bil kakršen koli dostop na njen vrh, zaradi nesreče sovjetske naveze. Toda Užba, kako naj se ti odrečemo, ko pa smo prišli ravno zaradi tebe sem. Kako naj se odrečemo tvojega »Križa« - smeri, ki dominira nad vsemi lepotami in nevarnostmi. Smeri, ki razburka kri še tako flegmatičnega in treznega alpinista, ki mu je Charmoz v Mont Blancu igrača. Vodka je bila silna pijača, tudi naša slivovka je pomagala, da so med splošnim objemanjem in bratenjem odgovorni možje spoznali, da nam ni rešitve. Nekaj čez polnoč je padla kocka: »Pojdite, tovariši, pojdite, kamor vas je volja! Naše gore so vaše. Pojdite in se vrnite živi!« Uradna bitka za Užbo je bila dobljena. Teoretično smo jo že premagali, praktično pa bi nas skoraj ona. Kot ima pijanec tisto čudno srečo, da se skoraj nikoli ne pobije, če pade na še tako trda tla, tako smo jo imeli tudi mi, ker smo alpinisti, ki so jim bogovi naklonili vsaj dve življenji, kot pravi naš Joža izpod Triglava. Padla je kocka in padli so tudi fantje, pokoril jih je Bakhus. Borili smo se več ali manj uspešno skoraj ves naslednji dan. Zaradi tega so se začele šele 20. julija resne priprave za Užbo. Fantje so bili pripravljeni, da se tokrat opijejo ob kraljici Kavkaza, Užbi.

Tik pred odhodom na osvajanje se je pojavila med fanti tista tradicionalna ljubosumnost, kajti le štirje bi lahko šli na to velikopotezno turo. Nas pa je bilo devet. Devet enakopravnih alpinistov, saj tako se je govorilo pred odhodom na Kavkaz. Ampak je že tako, da v vsaki odpravi obstaja neka »elita«, izbranci, ki so boljši od najboljših. To so tisti, ki vedo, da bodo gotovo v odpravi, medtem ko raja visi na vagi vse do zadnjega dne. Imel sem malo šans za Užbo, če bi se prepustil »toku stihije«; elita mojih treh tovarišev je resno dvomila, da bi jim bil še kdo približno enak v plezanju. Pa usoda se včasih poigra s svojimi ljubljenčki. Moj glavni adut je bil, da sem edini Štajerc na Kavkazu. Razložil sem jim nelepi pojem diskriminacije in fantje so se zamislili ter molče prikimali. Tako je dobil naš »voziček«, ki je popeljal k Užbi, še svoje »četrto kolo«. Mogoče je to kolo včasih kje malo zaškripalo, toda tudi ostala tri niso bila vedno najbolje podmazana. No, pa to danes ni več tako važno. Dne 21.VII.1964 ob 10. uri dopoldne smo krenili s težko oprtanimi nahrbtniki iz lagerja Elbrus: Juvan, Šimenc, Škarja in moja malenkost smo še enkrat stisnili roke vodstvu lagerja. Pesnik alpinist Kolja Ključevski je še vsakemu stisnil simbolični amulet. Nek drugi alpinistični starosta, ki me je močno spominjal na Kosobrina, le da je bil še pobožnejši od njega, nas je blagoslovil z gesto križa. Naša tura bo »Križ Užbe«, eden izmed najbolj eksponiranih dostopov na njen vrh. Vreme nam je naklonjeno. 

Naši skupinici se priključijo še štirje ruski alpinisti. To so naši »nabljudatelji«. Njim je vodstvo lagerja odmerilo nalogo, da nas spremljajo vse do Užbinskega platoja. Tam bi se odcepili in šli nekoliko lažjo turo (»Traverz Užbe«) - prečenje Užbe. Bili bi ves čas v položaju,da bi nas lahko opazovali ter v primeru nesreče obvestili reševalne skupine. V sedlu Peremički, na višini 4500 metrov, bi se zopet sestali in skupno nadaljevali turo. Njihova tura je ocenjena s 5 A, naša po njihovih ocenah s 5 B. To je pojem najtežjega v ruski kvalifikaciji, vendar tudi njihova tura ni tako od muh. Obe zahtevata skrajne napore. Vodja njihove skupine si je močno želel v »Križ Užbe«, toda vodstvo mu ni dovolilo, čeravno je imel za sabo Pik Lenina. Vprašal sem ga, kaj je glavni vzrok, da se mu ni izpolnila največja želja. Zaupal mi je, da je bil glavni vzrok malo čudno vedenje naše lanske odprave »Kavkaz 63«. Tam so lezli sovjetski in naši fantje isto smer. Vedli so se v steni nedisciplinirano, res pa je tudi, da je naš vibram zmagal nad ruskimi trikuniji. Naši fante so prehiteli sovjetske alpiniste, splezali smer v rekordnem času, se vrnili pod steno in zbijali krepke šale na račun sovjetskih alpinistov, ki so se mučili z neprimerno obutvijo. To je bila majhna napaka v alpinističnem bontonu. Za take stvari pa je tudi gostitelj občutljiv. To pa je bil glavni vzrok, da letos niso plezali v isti navezi z nami. 

Okrog poldneva smo stopili na čelno moreno Šheldinega ledenika, ki opiše velik lok v levo navzgor pod Užbinski ledopad. Pot nam je lil curkoma z obrazov in kot je bilo naročeno, smo šli skozi neko taborišče. Fantje so dirkali, mene pa je zadrževalo čudovito cvetje in v tem taborišču sem bil nagrajen s krepkimi požirki dobre kave in še s pestjo sliv. Izmenjali smo nekaj običajnih gorniških besed, slikal sem gostoljubno srečanje in pohitel za svojimi tovariši, ki so si medtem pridobili skoraj 50 metrov prednosti. Začela se je dirka s časom. Do večera je planirano, da moramo priti do skalnega jezika, ki se zajeda v Šheldin ledenik. Do mesta, ki se imenuje »Nemški bivak«. Premagati moramo relativno višino 800 metrov.

Gozdovi rdečega bora so za nami, za nami so zelene livade, porasle z bujnim cvetjem. Začenja se pesem granita in ledu. Preskakujemo granitne bloke in se oziramo na Šheldo. Sneg in led bleščita, drug za drugim si natikamo sončna očala. Stopili smo v svet večnega ledu. Okrog dveh popoldne počivamo. Vsak si želi olajšati nahrbtnik. Fantje so izredno gostoljubni drug proti drugemu. Kaj ne bi, vse je zastonj. Tudi Uzbekom ponujajo. Manj bomo nosili, bolj bomo okretni, pravi Ljubo, vodja naše ekipe. On ima nahrbtnik poln železja. Ko bi se dali klini pojesti, bi jih verjetno rad ponudil. Iz mesta kjer počivamo, se nam nudi čudovit pogled na Pik Ščurovskij. Mahoma nam osvoji srce, stari zapeljivec. Toda mi smo sklenili zvestobo Užbi. Tako si mislimo, Ščurovskij pa se zavije v goste megle. Vse do podnožja njegove stene se spusti megla, le Šhelda se nam še blešči v soncu. Krenemo naprej, preskakujemo žuboreče potočke na ledeniku. Še majhen vzpon in že smo na Nemškem bivaku. Noči se že, ko je šotor postavljen. Nismo edini na tem mestu. Tukaj stoje še šotori gruzinskih alpinistov. Že skoraj v trdi temi se vračajo navzdol po Užbinskem ledopadu. Za njimi je težka stena Ščurovskega. Zasliši se brnenje bencinskih gorilnikov. Kuhajo se večerje. Iz megle se izluščijo prve snežinke, naletava tihi julijski sneg. Obrazi se nam namršijo. Ali nas je Užba le posvarila?

Ta večer naredim prvo napako, da sam skuham večerjo. Bila je okusna in fantje so sklenili, da bi bilo najbolje, če se za vso turo posvetim kuhanju. S tem trenutkom mi je bilo sojeno, da bom igral vlogo ekspedicijskega kuharja. Kot tak bom šel eno uro kasneje spat in vstajal malo poprej. Še isti večer sem sklenil večno prijateljstvo z Uzbekom Vanjo. Združila naju je ista usoda. Tudi njega so njegovi fantje določili za gospodinjski posel. Medtem ko so utrujeni vitezi zaspali, sva se midva pozno v noč sklanjala nad gorilniki, kadila dobre cigarete ter šepetaje govorila o skrbeh okoli hrane. Usoda ekspedicijskih kuharjev je vsepovsod enaka. Imela sva tudi lepe trenutke. Eden najlepših je bil takrat, ko je bila večerja gotova. Tovariši so medtem spokojno spali. Sedaj je bila najina pravica in dolžnost, da jih prebudiva in nakrmiva, da bodo dobili energijo in moč za borbo, ki jih je čakala naslednji dan. Način prebujanja je bil prilagojen za specialno težke pogoje na Kavkazu. Začela sva se z Vanjo glasneje pogovarjati, tu in tam je padla kakšna glasnejša kletvica. Fantje so se začeli nemirno obračati. Nekdo je že vprašal, čemu že vstajamo ... Napočil je trenutek, da spregovorim in to sem naredil z gromkim slovesnim glasom: »Fantje, argo juha je gotova, čas bi bil, da použijete kaj toplega, ne smete pozabiti, da je mrzla juha škodljiva za želodec. Dajmo, dajmo, fantje, če ne boste jedli, mi še shujšate.« In fantje so se rahlo oklevajoč spravili k piskrčku ... Zgodilo pa se je seveda, da je kdo pozabil večerjati. Temu je spanje pomenilo več kot hrana. Večer nam je prinesel meglo in skrb, noč pa razjasnitev.
Dne 22.VII. smo ob šestih zjutraj zapustili Nemški bivak in se začeli vzpenjati čez strmi »Užbinski ledopad«. Ledenik je prehajal v vse večjo in večjo strmino, ki se je ob koncu na vrhu ledenega slapu končala z nekaj metrov visokim ledenim previsom. 
Med grozečimi, fantastično oblikovanimi seraki, ki so dajali občutek, kot da se bodo vsak trenutek porušili zaradi svoje navidez labilne lege, smo si vsekavali pot na Užbinski plato. Skoraj ves dopoldan smo se vzpenjali navzgor in le tu in tam smo se za kak trenutek ozrli na veličastni Elbrus, ki si je medtem svoja dva vrhova ovil z vencem oblakov. Bil je to simbol glorije ali pa tudi poraza, smrti ... Tako ovenčan mi bo ostal vedno v spominu.

Nekaj pred dvanajsto uro nam je ledeni slap postavil svojo edino oviro. To je bila okrog 8 metrov visoka rahlo previsna ledena stena, ki jo je po kaki slabi urici truda polnega dela kot prvi v navezi premagal Ljubo. Za njim smo se zvrstili vsi ostali z vso opremo skupaj. Stopili smo na Užbinski plato. Obsijala nas je slepeča svetloba, konec je bilo prijetnega hlada, ki nam ga je nudil ledopad s svojo zapadno lego. Smo na višini okrog 3500 metrov. Tukaj se grupi cepita. Uzbeki z Volodjem na čelu gredo proti severnemu vrhu Užbe na svoj tradicionalni traverz. Zaželimo si srečo in naša skupinica se vzpne še kakih 50 metrov navzgor. Zagazili smo v nov sneg, ki ga je opoldansko sonce rahlo omehčalo. Na derezah se nam delajo cokle snega. Po vsakem koraku udarjamo z ročaji cepinov po čevljih. Tukaj je potrebna skrajna previdnost. Vsak padec s tem težkim nahrbtnikom bi bil življenjsko tvegan na teh prostranih pobočjih, ki jih prekinjajo ledeniške razpoke. 

Z Užbinskega platoja se spuščamo rahlo levo navzdol. Na naši desni strani nas še vedno spremlja vrh Šhelde. Na levi pa, sam ne morem verjeti, da smo že tako blizu - Užba, Užba iz svoje severozapadne strani.
Z očmi preiskujemo steno in ugotavljamo, kje neki bi potekala smer. Vidimo severni in južni vrh. Tam nekje med njima pod sedlom Peremička bi naj potekala smer. Majhno rebro iz severne Užbe navzdol nam zakriva pravo smer in nas zapelje. Začeli smo z vzponom, vendar smo se še pravočasno obrnili nazaj in se spustili nižje, da bi imeli celoten pregled na steno. Ob 3. uri popoldan se ustavimo na majhnem slabotnem otočku. Verjetno je bilo to edino mesto pod zapadno steno, kjer bi še lahko enkrat spokojno zaspali, kolikor toliko varni pred plazovi.

Srca nam nemirno utripajo, kako bi le ne utripala. Nahajamo se pod steno naših sanj. Na tem otočku, obkoljenem s prepadi in snegom, si privoščimo malo počitka. Vroče kavkaško sonce nam sleče vestone. Kot gadje ležimo na skalah in srkamo njegovo toploto. Nekdo vstane in deli zadnje izmed 40 jajc, ki so nam jih dali v lagerju. Velik problem nam postanejo 4 kilogrami »pasje radosti«, polovico je pojemo, ostalo pa damo kavrom, ki nas obletavajo in pozdravljajo z radostnimi kriki. Ob obilni malici se sprosti debata o procentih verjetnosti, ki jih imamo, da pridemo s celo kožo čez steno. Fantje niso enotni. Škarja in Šimenc primerjata steno s svojim Grand-Charmozom, pa na koncu spoznata, da je to le nekaj drugega, nekaj bolj zabeljenega. Tudi Juvan pove kakšno strokovno iz svojih hribovskih izkušenj, sam pa medtem planiram prostor, na katerem naj bi si še enkrat odpočil svoje kosti, preden začnemo z najresnejšim ... Kak kubik zajetne skale sem že pognal navzdol, ko se nekdo spomni, da bi bilo dobro, če se pred nočjo približamo »Kotlu«. Tik nad njim bi se naslednji dan lahko že poskusili z granitno steno. Tudi vodstvo lagerja nam je priporočilo tisto zanimivo mesto. Kotel je kraj, v katerem se združujeta dve grapi, dve prometni žili za plazove. Pravi Dantejev peklenski kotel. Svetovali so nam, da bi bili le ob njegovem robu. Vstop v steno bi bil bližji, res je bil bližji.Toda glede na varnost ni bilo priporočljivo. Če bi se le kakih 5 uric pozneje drugi dan odpravili od tega »varnega« bivaka, bi se znašli »onstran dobrega in zlega«. V tisto za »bivak primerno mesto« se je naslednji dan ob desetih dopoldne vsulo nekaj tovornih vlakov ledu. Odklal se je ogromen serak, ki je padel celih 1000 metrov navzdol in dobesedno pometel bivak, na katerem smo tako srečno zaspali. Šotora nismo postavljali, nikjer ni nič pihalo. Noč je bila jasna, zvezde so se nam zdele velike in svetle. Bili smo jim bližje. Čeprav jih ne bomo dosegli, se je porajala v naših mislih ljubezen do njih. Nad nami navzgor pa je visel »tisti naprej nagnjeni serak«, poln uničujoče sile. K sreči se tega nismo zavedali. 

Kot pravi star pregovor: »Rana ura zlata ura!« ali za nas alpiniste tudi »varna ura«, nas je rešila. Ob rojstvu dneva smo pospravili svoje borno ležišče in skoraj zdrveli čez kotel navzgor do prvih granitnih skal - pravega podnožja stene. Tukaj smo si sneli dereze. Nad nami so se bočili strmi granitni skladi. Poleg Mont-Blanca je bilo to moje drugo srečanje z granitom.

Ni še bil moj poklon Užbi končan, ko mi daje Juvan znamenje, da lahko ponižno splezam tistih 40 metrov navzgor, da bi ne zadrževal po nepotrebnem druge naveze, ki sta jo sestavljala Šimenc in Škarja. Doletela me je velika čast, da zasedem mesto drugega v prvi navezi.
Začne se tekma s časom. Bogovi gora so nam naklonili lepo vreme, toda za koliko časa? Okrog nas vlada tisti tipični gorski mir, ki ga le tu in tam prekine zven klina. Juvan naglo pleza, pojem počitka zanj ne obstaja. Okrog devetih dopoldan smo še vedno v senci, v ledenik nad nami pa se je že uprlo vroče kavkaško sonce. Začenja se tajati led, sliši se prvo žuborenje potočkov, ki padajo tu in tam v velikih slapovih čez steno. Nekje na levi navzgor je grozljivo zašumelo, vsul se je prvi plazič, ki je na svoji poti odluščil nekaj skal. Te padajo z oglušujočim pokom. Užba je oživela. Oživel je gorski velikan, ki si počasi toda dosledno trga svoj ledeni oklep, v katerega so ga sile narave vkovale v daljni ledeni dobi. Ljubim tega velikana, toda hkrati se ga bojim. Zdaj se mi ne zdi več tako romantičen. 
Gora je oživela z rojstvom dneva. Še pred nekoliko urami mrzla, na pogled nenevarna mistična kača se je po toplem soncu ogrela in sedaj prav nevarno sika. Počutimo se kot vitezi, ki v kačo zakleti kraljični ropamo zaklad lepote. Močno si zategnemo svoje plastične šleme. Čas darilnih molitev se je končal, začela se je borba za goli obstanek. Padajoče kamenje nas je razgibalo, refleksi so postali prožnejši ...

Za nami je bilo že kakih 300 metrov z ledom in skalo kombinirane plezarije, ko se je Juvan nenadoma znašel v kočljivem položaju. Nad nami je bil 60 metrski detalj prekrit s tankim ledom. 
Kazalci na naših urah so kazali natančno deset, ko je Juvan začel prvo serijo kletvic. Nikjer nobenih oprimkov, nikjer prave razpoke za soliden klin, so bila njegova kratka poročila. Po glavah nam lete okruški ledu. Delo prvega v navezi krepko občutimo. Po vsakem udarcu njegovega cepina refleksno stisnemo glavo med ramena. Počutim se kot vojak v prvi bojni liniji. Končno sledi zmagoslaven krik. Juvan je zabil svoj prvi klin. Oddahnemo si za trenutek.
Tedaj iznenada levo navzgor nad našimi glavami zamolklo zahrešči, pogledamo navzgor, proti nam se ruši ogromen serak. Sklonimo glave, prsti pa se nam krčevito prijemajo za varovalne kline. To je podzavestna gesta samoohranitve, poskus obupancev, da nas ne strga iz stene. Le nekaj sekund traja, da vsa ta masa dospe po nekaj 100 metrov dolgi zračni liniji do nas. Zagrne nas kristalni oblak ... Zgodi se čudež, glavna masa ledu je zavila na levo, ko se je odbila od granitne bariere.
Užba nas je opozorila, dala nam je čutiti vso svojo moč.

Vroče sonce na naših obrazih topi beli kristal in ledeni prah. Lica se nam razjasnijo. Ostali smo živi, živi, še bomo plezali! ...
Nekje nad nami se začuje tuleči vzklik: »Fantje, slikajte, fantje, slikajte!« To je Ljubov glas. Njega plaz ni niti oplazil, dano pa mu je bilo doživljati strahotne občutke osamljenosti, vse do trenutka, ko se je razgrnil oblak ledenih kristalov, v katerega smo bili zaviti ...
Le kaj bi delal sam samcat sredi te stene. Lepo je, če so tovariši ob tebi, še posebno lepo, ko si tako blizu botre Matilde.
Izpolnili smo njegov ukaz in vsi vse povprek slikali. Najefikasnejša slika bo verjetno posnetek ledenega oblaka, ki se je dvignil iz doline navzgor v obliki atomske gobe. Storil ga je silni zračni pritisk ob padanju ledene mase.
Imel sem občutek, kot da sem se drugič rodil, svet je bil zopet čist in jasen, poln otroštva. Tisti hip sem pozabil na vse slabo, kar je bilo za nami. Pred nami je bilo vstajenje, za nami smrt. Strašna si gora za tiste, ki jih zavržeš, nam pa si dala še eno, tisto lepše, drugo življenje.

Kazalci na urah so neverjetno hitro tekli. Čas ni igral več vloge. Sedaj so mi tolkle po glavi besede prvega: »Fantje, zdi se mi, da bom sfrčal.« Tako je bil Juvan na robu tveganega padca vse do dveh popoldan. Rabili smo 4 debele ure za slabih 60 metrov višine. Položaj ostalih treh tudi ni bil rožnat. Varovali smo na izpostavljenem položaju, v stremenih. Od gledanja na Juvana so nas že pošteno boleli vratovi. Še malo, pa bi dobili drug za drugim »strel čarovnice« - (heksenšus).
Ob dveh popoldan se je končala tako rekoč skoraj nepotrebna odisejada, kajti le nekaj deset metrov desno od nas je bil lažji prehod, tam je potekala originalna smer. Vodstvo lagerja nas je opozorilo, da ne skrenemo v levo in ravno to se je zgodilo. Tvegali smo življenje, toda splezali »novo čisto našo varianto« zapadne stene Užbe. Dogodek smo proslavili s krepkimi požirki čaja, čim smo prišli na prvo večjo polico. Naša naloga za ta dan je bila, da pridemo čim višje, čim bližje sedlu »Peremička«. Mogoče celó do njega. Toda to je bila le želja, ki je nam utrjenim vitezom Užba ni mogla izpolniti. Ob sončnem zahodu se je nad nami prikazal s soncem ožarjeni obraz enega zadnjih vitezov stare ere - obraz »Don Kihota«. Zdelo se mi je, kot da vidim na njem poteze osuplosti. Z njegovega obraza sem razbral njegove skrite misli, kot da bi hotel reči; »Uboge pare, le kaj vas je navedlo, da se borite s tem strašnim velikanom. Odpravite se spat in pustite, da sam obračunam z njim!«
Pa mi ga nismo ubogali. Še smo rinili naprej v črno noč, ko smo bili prisiljeni nenadoma zasilno bivakirati. To je bil eden najbolj izpostavljenih bivakov. Vsako stvar smo privezali na kline, da nam kaj ne bi padlo v globino. 
Skuhali smo si skromno večerjico in na hitro zaspali okoli desetih zvečer. Zvezde so nam hudomušno mežikale. Za nami je bil ključ Užbe.

24. julija smo precej samozavestno vstali. Pred nami je bila le še tretjina stene do Peremičke. Višino smo naglo pridobivali. Na severnem vrhu Užbe smo opazili naše tovariše Uzbeke, tudi oni so imeli v planu, da se še ta dan spuste z njenega vrha na Peremičko. Ta dan sta nas mučili le žeja in vročina.
Toplota sama je prišla tukaj pod sedlom do svoje prave veljave. Zaščitna krema se nam je topila na obrazih in nas pekla v oči. Vedno znova smo se mazali. Okoli dveh popoldan so se Uzbeki spustili s severne Užbe, 4600 metrov, na sedlo Peremičke, 4500 metrov. Naglo so si postavili svoj šotor in nekoliko za njimi ob štirih popoldan smo bili tudi mi pri njih. Srečanje je bilo prisrčno. Stisnili smo si roke. Uzbeki so nas povabili na svoj čaj. Zbasali smo se v njihov šotor - šotor za dve osebi. Nikoli ni ne bo jasno, zakaj nismo imeli mi štirje v svojem prav tako velikem šotoru dovolj prostora. V njihov šotor pa se nas je zbasalo kar osem.
Proti večeru smo postavili še svoj šotor. Skozi njegovo okence je bil čudovit pogled na južni vrh Užbe. V večerni zarji je bil ves pozlačen. Le še 300 metrov višinske razlike nas je ločilo od cilja naših sanj. Od tukaj naprej se nam Užba ni zdela več težka, saj skale smo navajeni, smer proti vrhu pa je bila v glavnem kopna. Zlato obsijani vrh se je polagoma obarval v škrlatno rdečo barvo, obenem pa se je nenadoma ovil s pajčolanom meglic. Užba nas je svarila, da pohitimo, kajti prihajala je fronta slabega vremena in slabo vreme na tej gori je pomenilo že za marsikatero navezo katastrofalen konec.

Nekje nad Bezengo je vzhajal ščip, megle so se razkrivale in zakrivale. Ob njegovi mrzli svetlobi, ki je sevala skozi divje plesoče meglice, so se nam prikazovale fantastične skulpture v igri oblakov, kot bi plesal trop čarovnic iz Goethejevega Fausta.
25. julij 1964 mi bo ostal za vedno v lepem spominu. Ta dan nas je nagradil za naš trud. Kot po navadi smo vstali zopet ob prvem svitu. Fantje so skočili na enourni izlet na severni vrh Užbe, sam pa sem se predal kuhanju, da bi s tem pridobil na času.
Ko so šli moji tovariši na severni vrh, so odšli Uzbeki naprej čez Peremičko sedlo na južni vrh. Njih je Peremička precej zadržala. Sedlo je bila ena sama opast, ki se je nagibala enkrat na levo, drugič na desno stran. Na vsaki strani pa so zevali precej neprijetni prepadi. Vsak padec bi bil zelo tvegan za celotno navezo. Ob svitu so bile opasti še precej trdne, ob prvih sončnih žarkih pa se je situacija pošteno poslabšala. Nam, ki smo hiteli za uzbeško navezo, se je že precej udiral sneg. Pohiteli smo, kolikor se je dalo, samo da pridemo iz tega za hojo tveganega območja. V zelo kratkem času smo dohiteli Uzbeke na mestu, kjer se sedlo sreča z južnim vrhom. Tukaj se je njim zataknilo. Trikuni okorni čevlji so jim na golem granitu diktirali počasnejši tempo, nam pa je vibram odlično prijemal. Začelo se je za naše fante tako mučno čakanje. Zame pa je bila odlična priložnost za posnetke.

Nekje v prvi tretjini vršnega grebena se je Uzbeku zataknilo. Prvi v njihovi navezi je s skrajno muko splezal čez rahlo previsno poč. Bil je izredno močan v rokah, toda trikuni mu ni dal v navpični steni prav nobene opore, železo se je kresalo ob granit, da so se pri tem delale iskre. Bil je dober plezalec, poč pa je premagal takorekoč na rokah. Skozi stisnjene zobe je spuščal težke kletvice, ko se je rinil čez poč, uspelo mu je. To je bil nadarjeni uzbeški alpinist Vanja. Drugi v njihovi navezi ni bil privezan na vrv, temveč le prosto pripet s karabinom na prusikovo vrvico, ki jo je imel privezano okoli pasu. To je bil Uzbek Rešad, po rodu Tatar. Tega je težka noč malo preplašila, preplašila ga je muka prvega, ni mu bilo vseeno, ko je šel v to poč. Naš Juvan je opozoril njihovega vodjo Volodjo, da bi bilo dobro, če se Rešad priveže na vrv. Srečala sta se dva gornika, vsak s svojo tehniko plezanja, o kateri sta bila oba prepričana, da je le njuna pravilna. Teoretično sta imela vsak po svoje prav, toda praksa je pokazala, da je to pot Volodja izgubil. Rešadu so v poči popustile roke, noge pa ga niso nikjer držale in nesrečni Rešad je zgrmel iz poči in zdrsel po vrvi navzdol, vse do našega Ljuba. No, padec se je končal srečno, Rešad se je le malo opraskal, telo pa mu je drhtelo še kake pol ure. Za njim je bila precej burna epizoda (gora mu je dala opomin).

Po tem razburljivem dogodku smo prevzeli vodstvo. Splezali smo malo naprej ter pomagali še našim Uzbekom čez tisto nesrečno lusko. V tesni družbi z uzbeškimi alpinisti smo plezali nekoliko počasneje, nismo postavili rekorda za tistih 300 metrov višine, zmagalo pa je tovarištvo.

25. julija ob 2. uri poldne je Ljubo Juvan kot prvi dosegel južni vrh Užbe. Iz prsi se mu je izvil krik zmagoslavja. Na vrhu je našel nekoliko zarjavelo konjsko podkev - simbol sreče. Dvignil jo je visoko v zrak, da smo jo lahko vsi videli. Podkev, simbol sreče tistih, ki jim je bila gora naklonjena. K tej radosti pa je kanilo precej pelina. Spomnil sem se tistih 36 alpinistov, ki jim ni nikoli prišla ta podkev v roke. Njihove žrtve so še bolje dvignile mit o skrivnosti gori Užbi - gori bogov, sveti gori Gruzincev.
Istega dne, prav tako ob dveh popoldan se je povzpela na vrh severne Užbe po novi smeri udarna grupa kijevske Avantgarde pod vodstvom znanega ukrajinskega alpinista Monogareva. Bili so precej daleč od nas, toda v skoraj isti višini z nami.
Tudi na samem vrhu Užbe nisem pozabil svoje dolžnosti. Ura je bila čez dve in fantje so bili precej žejni. Začel sem topiti sneg in kuhati čaj. Ob kuhi sem komaj utegnil kaj slikati, vendar nekaj posnetkov sem le naredil. Tik nad vrhom in okoli njega se je spreletavala eskadrilja črnih krokarjev. »Ljubčki, nič ne bo z gostijo,« sem govoril sam s seboj in še njim žrtvoval kakšen posnetek.
Nismo se še mudili dobro uro na vrhu, ko nas je obkrožila veriga grozečih kumulusov. Bili so še nekoliko pod nami. Na zgornji strani so se penili v soncu, spodaj pa so bili črni. Nič lepega se nam ni obetalo, kajti z veliko naglico so se vzpenjali navzgor in nas kmalu delno objeli. Bližala se je nevihta. Ura je bila tri popoldne, nas pa je čakal precej tvegan sestop v smeri ledenika Gul.
Z bliskovito naglico smo jo ucvrli navzdol po grebenu. Začela se je odločilna tekma, katere izid je odločal o naših življenjih.
Užba je zopet grozila. Ta gora, ki ji poleg granita ne manjka tudi železa, je pravi magnet za strele. V zraku je zaprasketalo, videli smo preskakovanje plamenčkov. Znašli smo se sredi nevihtnega oblaka. Tu in tam nas je požgečkal roj plesočih snežink.
Drugače tihi in mirni Ljubo je prestrašen izjavil, da ga trese elektrika. Okrog glave nam je žarelo. Bili smo kot kaki svetniki, na obrazih smo imeli začrtane precej resne poteze. Vendar pa na vse najhujše nismo imeli časa misliti. V nas je ena sama želja, priti čim nižje, življenju nasproti, proč od »čarovnice«.

Greben je bil v začetku položnejši, kasneje pa se je spuščal v previsnih odstavkih. Prisiljeni smo bili uporabljati ruske fiksne kline in še kakšnega našega smo zraven zabili za korajžo. Začeli so se brezkončni spusti ob vrvi. Mokra vrv nam je pošteno ogulila zadnjice, vendar nismo klonili vse do temne noči, ko smo pristali na prvem, za šotor kolikor toliko primernem snežnem grebenu. Uzbeki so bili nekoliko počasnejši, zato so bivakirali kakšnih 100 metrov višje na skalni polici.
V trdi temi, ki jo je malo kasneje pognal v ozadje vzhajajoči mesec, sem pripravil v Užbi našo »zadnjo večerjo«. Kuhal sem zadnje ostanke hrane, pred nami pa so bili planirani še najmanj trije dnevi naporne hoje. Večerjo sem zabelil z obljubami o kupih sveže hrane, ki nas je čakala v plodni Svanetiji. 

26. julij. Zadnje jutro v grebenu Užbe, saj tako si mislimo, ko opazujemo dolino pod sabo. Vidimo že črede živali, fantje trdijo, da so ovce, toda kasneje se je izkazalo, da so bile kravice. Največjo pozornost pritegne pogled na gorsko vasico Gul. To bo prvo naselje, kjer bomo po dolgih dnevih lahko ogledali še kak drugi ljudski obraz razen naših, ki smo se jih že pošteno naveličali.
Doline pod nami zagrinjajo oblaki, kaže na deževen dan. Nenadoma se znajdemo v meglicah, iz katerih prši dež, pomešan s snegom. Pospravimo v naglici šotor in se v družbi uzbeških alpinistov spuščamo navzdol po razbitem grebenu. Greben je v začetku precej položen, v njem ni toliko odstavkov, ki so nas prejšnji dan tolikokrat prisilili, da je naše življenje dobesedno viselo na klinu. Mnogo hodimo peš in le na nekaterih mestih se je še treba zaupati klinu. Naglo izgubljamo na višini, prihajamo v toplejše zračne plasti. Sneg postaja mehkejši in ledu je vse manj. V gosti megli gora ni več tako prijazna. Vse bolj si želimo stopiti čimprej na zelene trate, ki smo jih prejšnji dan opazovali z vrha Užbe. Toda Užba nam da še enkrat čutiti svojo silno moč. Zagrnejo nas črni oblaki, iz katerih se razvije ples snežink. Nekje zamolklo zagrmi, vlije se ploha. Počasi, toda sigurno se vpija vlaga v naša oblačila. Pojavlja se prva utrujenost. Je glavni vzrok, da marsikomu za trenutek popustijo živci. Še pred nekaj urami popolnoma suho in zvesto granitno skalovje postane nenadoma velika nevarnost, prej izsušene alge so se napojile z vlago. Sedaj so sluzaste in spolzke. Prisiljeni smo počasneje plezati. Le Pavle in Ljubo sta nekoliko hitrejša od drugih. Zginila sta v megli pod nami. Prednost v tekmi sta si pridobila, ker sta pustila za seboj 80 metrsko mokro vrv za spuščanje. Bila je rahlo zapletena in s Škarjo sva porabila nekaj časa, da sva jo zvila. Kolikor sta Juvan in Pavle zginila navzdol, za približno takšno razdaljo so Uzbeki zaostajali za nama. Bili smo razbiti kot Napoleonova vojska pred Moskvo. Vidljivost se je medtem manjšala le na nekajmetrsko razdaljo. Takrat zatuli Škarja v globino: »Pavle, Ljubo, javita se!« Nobenega odgovora, kot da ju je požrla megla. Potem zatuliva v duetu. Nekje daleč spodaj se sliši njun odziv. Spuščava se na slepo v smeri odziva, toda tovariša naju ne čakata. Zopet tuliva skozi meglo. To pot jima ukaževa, da počakata na mestu, kjer sta. Priplezala sva že skoraj do njiju, toda le vzporedno z njima, ločil nas je neprehoden jarek, po katerem je veselo žuborelo. Morava se vrniti navzgor in po drugi strani navzdol. Oddahneva si in še hitreje plezava navzdol. V tem se megle razgrnejo, pod nami se prikaže konec gulskega jezika, ki se zajeda v zelene trate. Prikaže se nam sonce zelo nizko nad obzorjem, vendar počakamo uzbeške alpiniste. Z njimi pokadimo nekaj premočenih cigaret in po krajšem počitku krenemo v Svanetijo. Ob večernem mraku nam uspe, da se po dolgem času usedemo na mehko trato. Čudovit občutek ugodnosti po vseh teh naporih. Po dnevih, polnih ledu, žgočega sonca in megle. Snamemo si zadnjič dereze ter zdrvimo proti gorski vasici Gul.

Prvo živo bitje, ki ga srečamo, je miroljubna kravica. Kljub mraku jo fantje slikajo kot kakšno filmsko zvezdico. Ona pa jih zabodeno opazuje. Vdihavamo krepak vonj gorskih cvetlic in kravjekov. Da, to je tisto pravo življenje, o katerem smo sanjali v mrzlih bivakih. Sedaj je konec nevarnih trenutkov pa tudi konec enkratnih doživetij. Tistih lepih doživetij, ki nam jih je lahko dala le gora bogov - gora Vedmi. Dokler bomo živi, bo naš spomin na Užbo lep. V naša srca se je naselila tvoja skrivnostna čud, čud, v kateri si podajata roke toplo življenje in mrzla smrt. Nismo te premagali, Užba, le obiskali smo te , ti pa si nam dala vse, kar lahko da gora skromnemu popotniku - alpinistu.

Še isti večer smo v mraku zdrveli mimo planšarij. Bila je že noč, ko je kolona obstala sredi gorske vasice Gul. Tam nas je čakala skoraj vsa vas. Nič čudnega, bili smo Užbini poslanci, prišli smo z vrha gore, ki je veljala v očeh tega ljudstva vsa dolga stoletja za nepristopno. Bila je kot simbol teh gorjancev, ki se niso uklonili tujim osvajalcem. V skupini domačinov srečamo zagorele obraze alpinistov iz grupe Monogareva. Prispeli so kako dobro uro pred nami. Za njimi je prvenstvena smer v vrhu severne Užbe. Ti nam še posebej krepko stiskajo dlani in vzklikajo: »Zdravstvujte, Jugoslovani!« za nas je odprto njihovo široko srce. Med njimi kmalu spoznamo alpiniste, ki so že pred letom dni plezali Čopov steber v severni steni Triglava. Z radostjo nam razlagajo svoje lepe spomine na Triglav in Jugoslavijo. Iskreno prijateljstvo se zalije z gruzinsko nacionalno pijačo »ča-ča«. Tako se imenuje ječmenov zvarek, v katerem ne manjka alkohola. Za naš okus grozovita pijača, katere se pa po tej turi ne branimo. Nekateri se zalivajo z narzanom, pristno mineralno vodo, ki izvira tod na Kavkazu v brezštevilnih izvirkih. Z Vanjo zgineva v kuhinjo na svoj posel. V njej ob svitu petrolejke iztreseva iz nahrbtnikov zadnje ostanke hrane. Vse to se pomeša in vrže v velik lonec. V kotu ob peči se sramežljivo stiskajo domača dekleta. Tu in tam vrže katera vroč pogled na naju. Pošteno nama postane vroče, k čemur precej pripomore razgret štedilnik. Dekleta so videla verjetno prvič v življenju, kako se pošten moški bavi s kuhanjem. Da se je to ljudstvo lahko ohranilo, se je moralo veliko boriti z najrazličnejšimi osvajalci, z roparskimi hordami, ki so prihajale največ iz azijske strani pa tudi iz evropske. Precej razširjena je bila še do nedavnega krvna osveta. Naloga moških je bila obramba doma pred zunanjimi in notranjimi sovražniki. V mirnih časih pa so hodili pod vznožje Užbe nad kavkaške gamse. Še danes se bavijo v glavnem z živinorejo. Ženske delajo največ okrog hiše in v njej. Danes nimajo več skrbi pred sovražniki. Nekateri možje še danes nosijo puško, toda le za lov. Njihovo edino družbeno opravilo je moška debata ob pijači ča-ča. To so visokorasli možje krepke postave, njih obrazi imajo začrtane ostre poteze, kot da so izklesani iz Užbinskega granita. 
Lepoto Gruzink je opisal že Puškin. Na nas so naredile močan vtis njihove do pasu segajoče vranje črne kite. Ni čudno, da so sosedna plemena nekoč tako rada ugrabljala Gruzinke.

Le malo ljudi je v tej vasici, ki bi dobro obvladali ruski jezik. Njih materinski jezik je še vedno armenščina, v njej so tudi tiskane njihove knjige.

Pozno v noč je Serafim, gospodar, razporedil fante po verandi obrez oken in vrat. Še enkrat smo zlezli v svoje slonove noge. Deske, na katerih smo ležali, so se nam zdele prava razkošnost. Pijača ča-ča je pripomogla, da smo hitro zaspali.
Okrog sedmih zjutraj je začel Monogarev s Serafimom dolgotrajna pogajanja za konje. Za ceno ene nylonske vrvi je bil Serafim pripravljen dati nekaj konj za transport nahrbtnikov do gorskega prelaza Bečo. Na vsakega konja bodo natovorili po štiri nahrbtnike, naša, uzbeška in kijevska skupina alpinistov. Konje bodo vodili lastniki konj pod Serafimovim vodstvom.
Debela ura mine, preden se vse to natovori na konje. Čas izkoristim za fotografiranje domačinov. Slikam vse povprek, može, žene, dekleta, otroke, starce. Vsi se mi zde blizu kot Užba. Dekleta odhajajo v hiše, da se praznično oblečejo. Ena izmed njih se slika s šopkom cvetja v roki, tega mi potem pokloni. Fantje me zavistno gledajo.
Okrog enajstih dopoldne je karavana pripravljena za pot. Serafim se še vedno pogaja z Monogarevim. Rad bi dobil še več vrvi za plačilo.
Karavana krene v dolino proti naselju Mazeri. Sam ostajam nekoliko za kolono in slikam Užbo še iz te strani. Nam se strašansko mudi, še ta dan bi želeli priti na prelaz Bečo in čezenj navzdol tja v Baksansko dolino. Serafim nam pravi, da je že precej pozno in bi bilo najbolje, če prespimo noč v Mazeriji. 

Nekje sredi ravnice pod Užbo se karavana zopet ustavi. Prišli smo do enega boljših izvirkov narzana. S konj smo zmetali vso opremo, da se še malo odpočijejo, preden se bodo zagrizli v breg. Mi pa se počasi odžejamo z mineralno vodo, tudi za na pot si je ne pozabimo vzeti. To je dodatna teža za konje. Serafim se zopet pogaja z Monogarevom. Še nekaj metrov nylonske vrvi si je možak priboril. Po polurnem počitku zopet naložimo konje. Ceste hitro zmanjka. Le ozka pot nas vodi ob bistri gorski rečici navzgor pod Bečo. Nekaj ur hodimo v serpentinah skozi smrekove gozdove, ki zgoraj prehajajo v bukov gozd. Tam je pot že skoraj malo izpostavljena za konje. Dostikrat se vije ob strmem bregu, kateri se konča spodaj v divje peneči vodi. Naši nahrbtniki pa niso privezani na konje. Hočemo jih z vrvjo privezati, pa Serafim ne dovoli. Pravi: Če gredo že nahrbtniki v vodo mi vsaj konj ostane. Kmalu za tem se ravno naš konj spotakne. Zašel je v grušč in nikamor ne pride. Kamenje mu drsi izpod nog, to ga uplaši, požene se v zrak in vrže s hrbta naše nahrbtnike. Serafim je na prvi pogled strašno razburjen, nekje v kotu ust pa mu opazim škodoželjni nasmeh, ko vidi kako lovimo prtljago. 

Serpentin noče biti konec. Mi pa smo še daleč pod prelazom. V popoldanskem soncu gremo skozi meter visoko ščavje, med katerim opazim izredno lepo cvetje. Moram si vzeti čas za fotografiranje. Karavana mi uide daleč naprej, ko zaključim svoje delo. Pod noge vzamem hitrejši tempo, pa me svet okrog mene vedno znova in znova prikuje z nogami. Moram se ustavljati. Visoka trava je že izginila, med skromnimi cvetkami se vidijo srebrne niti gorskih potočkov, ob njih se vlečejo rumeni pasovi kalužnic, nekoliko višje nad vsem tem se bleste bližnji ledeniki. Smo že na višini našega Triglava. Tukaj pa je še svet v zelenju. Nepropusten granit je omogočil, da se je tu življenje povzpelo tako visoko. Povsod je dovolj vode in črne prsti. Svet kot na našem Pohorju, le da tukaj ni več gozdov. Tu in tam sem videl črede krav. Pokrajina me je na nekaterih mestih močno spominjala na divji zapad Amerike, kakršnega vidimo v kavbojskih filmih. Okrog šestih zvečer se je karavana ustavila ob nizki kamniti hišici. To je bila ena zadnjih planšarij v tem svetu, na višini okrog 2700 metrov. Nedaleč od koče smo raztovorili konje. Monogarev je odšel v bajto in prinesel dve latvi kislega mleka. Kijevčani so nam ponudili še svojo hrano. Morali smo se še enkrat okrepčati. Od tukaj pa do prelaza nas je še čakala krepka strmina. Prelaz Bečo leži na strmini 3500 metrov.

Serafim je zahteval še več vrvi. Monogarev pa ni popustil. Na koncu je postala stvar izredno napeta. Serafim je nenadoma ponudil Monogarevu star gruzinski recept: »Moč naj odloči!« je dejal. »Če me vržete na tla, da bom ležal na hrbtu, bomo šli s konji naprej, če ne pa se vrnemo nazaj v dolino.« Monogarev je pristal. Ni bil samo dober alpinist. Po kratkem ruvanju je bil Serafim na tleh. V onemoglem besu je potegnil gruzinski nož. Toda njegovi tovariši in tovariši Monogareva so hitro preprečili, da ni naredil velike neumnosti. Zviti Serafim je spravil pipec za pas. Zanj zadeva še ni bila končana. Končno bo le ugnal Monogareva v kozji rog. Dvoumno se je nasmehnil in pristal, da sicer gre naprej, toda konji bodo nosili le nahrbtnike grupe Monogareva. Nam ni preostalo drugega kot, da smo si natovorili svojo opremo in odšli takoj naprej k prelazu. Bili smo že precej visoko, ko so Kijevčani šele krenili s konji za nami. Serafim jih je vodil izredno počasi. Vedel je, da čas dela za njega. Delal se je že mrak, mi pa smo bili že visoko pod sedlom, ko so bili Kijevčani šele na pol poti. Tam se je njihova skupina ustavila. Serafim se je zgovarjal na noč ter jo ucvrl v dolino. Kijevčani so morali postaviti še eno taborišče. 

Okrog osmih zvečer sem se znašel na prelazu Bečo. Bil sem v družbi Uzbekov, kajti moji trije rojaki niso imeli dovolj živcev, da bi me počakali, ko sem fotografiral. Tam spodaj pod meglami je dolina Baksana. Le spust je še pred nami.
Šele dobro uro po polnoči pridemo do zgornjega toka rečice Baksan. Ob njenem uspavajočem šumenju nam čas hitro mineva. Sami ne vemo prav, kako smo se znašli nenadoma ob tabornem ognju ruskih turistov. Bila sta tam dva zaljubljena para. Brez besed posedemo zraven njih. Volodja nas predstavi. Krepko nam stisnejo roke in ponujajo čaj in mleko, ki so ga skuhali za sebe. Zahvalimo se jim za gostoljubnost in odrinemo naprej v noč. Ne dolgo zatem srečujemo še druge ognje, ob katerih si fantje prižigajo cigarete. Morala je zopet na višku in nekaj pred sončnim vzhodom smo v zgornjem sovjetskem lagerju. Uzbeki prebude dežurnega, ta pa nas povede v glavno pisarno. V njej se uležemo na tla in zaspimo brez besed.
Že v ranem jutru, po kakšni urici spanja, je pripravljen za nas kamion. Z njim se vozimo še nekaj kilometrov po dolini Baksana in potem navzgor po rečici Adyl-su v naše bazno taborišče Elbrus. Čim poskačemo iz kamiona, nam vodstvo lagerja čestita k izrednemu uspehu. Veseli so, da smo se vrnili živi in zdravi. Še isti večer nam priredijo veselo pirovanje. Na njem zvene zdravice srečni bodočnosti narodov Jugoslavije in Sovjetske zveze, miru v svetu in goram. Največ pa govorimo o Užbi, tej lepotici, ki brati alpiniste vsega sveta.

V juliju 1964 je bila na poti Jugoslovanska alpinistična odprava Kavkaz 1964 pod vodstvom dr. Franceta Srakarja. V devetčlanski ekipi se je znašel tudi »naš« Vanč Potrč (tedaj član AO Ruše). Najprej so se 18. julija povzpeli na zapadni vrh Elbrusa, 5633 m, najvišjega vrha v pogorju. Nato se je odprava razdelila v dve skupini. Vanču Potrču je bilo skupaj z Ljubom Juvanom (AO Ljubljana Matica) ter Tonetom Škarjo in Pavlom Šimencem (AO Kamnik) dano preplezati najtežji in najbolj zaželeni cilj v Kavkazu, sloviti Križ Užbe, smer s tedaj najvišjo sovjetsko oceno 5 B (VI+, 90 st./IV, 50 - 70 st., 1100 + 300 m). 25. julija, tretji dan plezanja nad bivakom nad Kotlom, so ob 14. uri dosegli vrh Južne Užbe, 4710 m. Dramatičen sestop po grebenu v slabem vremenu (nevihta, sneg, dež, megla) je terjal še dan in pol. Celotna tura, ki so jo pričeli in zaključili v taboru Elbrus, je trajala osem dni. V istem času je tudi druga skupina izpolnila načrte, kasneje pa je slabo vreme preprečilo odpravi še nadaljnje vzpone. A glavni cilj je bil dosežen.




Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi!
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.
Iskanje med novicami