Sončni vzhod na Triglavu, foto: Brane Malus
Himalaja-2 2014, foto: Monika Planinc in Urban Novak
Matterhorn, foto: AO Kamnik
Bivakiranje na Kalškem grebenu (2014), foto: Brane Malus
Lofoti 2, foto: Monika Planinc in Urban Novak
Himalaja-1 2014, foto: Monika Planinc in Urban Novak
Zimske radosti, foto: Branko Ivanek
Lofoti 1, foto: Monika Planinc in Urban Novak
 

Novice

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, ponedeljek, 16. januar 2017, ogledov: 1038

Tone Škarja praznuje 80 let

Tone Škarja, alpinistični in odpravarski veljak, uspešen publicist ter vodja številnih alpinističnih odprav, tudi leta 1979 na Everest, je 15. januarja dopolnil osem desetletij. Njegovo delovanje mu je prineslo dve Bloudkovi nagradi in številna druga priznanja, stanovski kolegi so mu leta 2014 podelili tudi nagrado za življenjsko delo v alpinizmu.

Tone Škarja

Leta 1956 se je, še ne polnoleten, včlanil v AO PD Kamnik in že kmalu so nastale smeri Humar-Škarja, kot večen spomin hribovskega tovarištva in vrhunske naveze. Šest let kasneje se je Tone že lahko pohvalil s Trikotom v Dolgem hrbtu in Kamniško v Koglu. Slednja je s časom postala čista sedmica in danes, več kot pol stoletje kasneje, je le stopnja več še vedno vrhunski vzpon. V obdobju po vojni, ko je bil fokus družbe povsem drugje in je bilo potikanje po mejah Jugoslavije precej nevarno, so neuklonljivi kamniški alpinisti z njim na čelu kljubovali času in stanju družbe in tako je ostalo do danes.

Sledilo je vsaj pri Tonetu nekoliko spregledano obdobje odprav v Alpe, kjer je s sodobniki oral ledino prvih ponovitev najtežjih takratnih smeri. Največji uspehi so se izmaknili, ostalo pa je nekaj dobrih lednih in kombiniranih vzponov, ki bodo nekoč našli mesto med pionirskimi dejanji Slovencev na tem področju. Sledilo je obdobje odprav v najvišje gore. Najprej vajeniška odprava v Kavkaz, nato pa že Kangbačen, prvo res ambiciozno dejanje Slovencev v Himalaji. Makaluju je sledil Everest '79 in Tone je po spletu okoliščin postal vodja in uspešno zaključil največji projekt slovenskega alpinizma z novo smerjo po zahodnem grebenu in vrhom. Temu uspehu gre zasluga, da imamo še danes kategorizacijo, ki je postavila temelje vsem kasnejšim izborom. Sledilo je obdobje Kangčedzenge, Tonetove največje ljubezni po domačih stenah. A z odpravo na Jalung Kang so se že izrisale meje klasičnim odpravam, s kasnejšima na Šišo Pangmo in ljubljeno Kangčendzengo, pa so se postavljali temelji sodobnih odprav z več samostojnimi navezami. Da je usmeritev prava, so pokazali (pre)cenjeni zlati cepini, ki so sledili po tekočem traku.

Alpinisti z začetnih odprav so postali uspešni vodje odprav in samostojne naveze v alpskem stilu so vse manj potrebovale klasičnega vodjo. Po vodenju AO PD in GRS Kamnik ter KOTG PZS, je, da bi čim bolj pomagal alpinizmu, ugriznil še v podpredsedništvo PZS, višje pa zaradi preveč poštene in direktne besede tako ali tako ni sodil. Tone je do zadnjega kot načelnik KOTG PZS ostal na strani himalajskih odprav in jim pomagal: finančno, organizacijsko ali z nasvetom. Za tiste, ki menijo, da predolgo; alfa samca pač spodrine mlajši in močnejši, ko in če pride, godrnjanje črede vodje pač ne zanima, a so na koncu politično korektno skupaj z njim ukinili KOTG PZS. Pomagal je okrasiti še muzej ali dva, da dejanja naših alpinistov ne bi šla v pozabo.

Napisal je veliko knjig, predvsem o odpravah in svoji alpinistični poti. V njih brez slepomišenja, realistično in pronicljivo opisuje dogajanja na odpravah in ne zaide v solzavost in patetiko, ko mora, vse prevečkrat, opisovati krhkost človeškega bitja v preizkušnjah, ki jih prinese hlad in surovost najvišjih gora, ki pa so zanj neustavljivo privlačne in lepe. Knjige pa tudi fotografske razstave razkrivajo natančnega opazovalca, kritičnega, mesto skoraj hladnega analitika, ki pa v našo deželo spretno, skoraj umetniško vpleta zgodbe z gora. Veliko alpinistov se močno istoveti z idejami Toneta, posameznikom, ki mislijo, da so ga prerasli je odveč in je pogosto tarča kritik. A Tone ostaja Tone, vodenje KOTG PZS je začel s fičom, končal ga je s komaj kaj boljšim avtom, čeprav bi mu kot direktorju ene najmočnejših panog v zgodovini Slovenije pripadala bogata limuzina. Še vedno hodi na sestanke AO PD-ja in rad pomaga mladim. Sodobna komercializacija ter zgodbe belih ovratnikov mu ne ležijo, veliko raje prispeva novo sol v zakladnico idej za bodoče rodove. In če že nekaj časa vsi pravimo, da je alpinizem tudi šport in več kot šport, Tone ostaja eden redkih glasnikov pustolovščine in pionirstva, pronicljivosti in intelektualne ter močne, skoraj filozofske misli v alpinizmu. To ga dela dostojnega naslednika predvojnih generacij alpinistov. Če so se številni ob njem in z njim bolje okoristili, pa se Tone še danes ponaša s svetlo in močno iskro v očeh, ko se omenjajo najvišje gore sveta.

To in še mnogo drugega mu je prineslo dve Bloudkovi nagradi in številna druga priznanja, zato je prav, da mu na koncu nekega obdobja priznanje izrečemo še stanovski kolegi. 
Hvala, in še na mnoge vzpone in pustolovščine, Tone.

Peter Mežnar


Dosežki in uspehi Toneta Škarje

načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva od leta 1979, ki je k slovenskemu alpinizmu prispeval svetovno prepoznavnost. Brez njegovega nesebičnega in pravičnega vodenja tako pomembnega dela Planinske zveze Slovenije, kot so odprave v tuja gorstva, slovenski alpinizem danes ne bi bil v samem svetovnem vrhu. Z načrtovanim usmerjanjem in kvalitetno vodstveno ekipo, mu je uspelo, da je sprva Jugoslavija in nato Slovenija, v samo nekaj letih prišla od nič do vrhunskih vzponov v himalajskih stenah, ki zaradi specifičnega okolja in velike višine veljajo za najtežje na svetu. Številni posamezniki, ki so se izkazali v plezanju alpskih sten, so dobili priložnost in trdimo lahko, da brez njegove prisotnosti Slovenija ne bi imela Zlatih cepinov (Piolet d'Or), ki so najvišje priznanje alpinizmu.

je uspešen publicist s številnimi kritičnimi članki s področja planinstva in alpinizma ter pisec literarnih del, v katerih na pristen način predstavi alpinizem: od poti, življenja v baznem taboru, dela na gori, do sreče in solz na vrhu, žalosti ob izgubi prijatelja ... 
Izpisek njegovih del iz COBISSA (izpisal France Malešič):
1972, 1974, 1984 - Hoja in plezanje v gorah - soavtor Tine Mihelič - priročnik - Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, tri izdaje
1975 - Stene mojega življenja - monografija - Obzorja, Maribor
1976 - Kangbačen - soavtorji Jože Andlovic, Stane Belak, Danilo Cedilnik, Janez Dovžan, Zoran Jerin, Franc Jeromen, Bojan Pollak, Roman Robas, Peter Soklič, Tone Trobevšek - monografija - Mladinska knjiga, Ljubljana
1979 - Na vrhu sveta - soavtorji Jože Andlovic, Danilo Cedilnik, Aleš Kunaver, Matjaž Maležič, Franci Savenc, Ante Mahkota - zbornik - Mladinska knjiga, Ljubljana
1979 - Na vrhu svijeta - soavtorji Jože Andlovic, Danilo Cedilnik, Aleš Kunaver, Matija Maležič, Zoran Jerin, Franci Savenc, Ante Mahkota - zbornik - Mladinska knjiga Zagreb, Globus
1981 - Everest - soavtorji Stane Belak, Ivan Kotnik, Marjan manfreda, Vanja Matijevec, Dušan Podbevšek, Roman Robas, Andrej Štremfelj, Marko Štremfelj, Igor Tekavčič, Nejc Zaplotnik - monografija - Mladinska knjiga, Ljubljana
1987 - Jalung Kang - monografija - Borec, Ljubljana
1992 - Stoletje v gorah - soavtorji Jože Dobnik, Božo Jordan, Marjan Raztresen, Pavle Šegula, Danilo Škerbinek, Albin Vengust, Kazimir Rapoša, Franci Savenc, Franc Vogelnik, zbornik ob stoletnici PZS - Cankarjeva založba, Ljubljana
2002 - Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom - soavtorji France Malešič, Cene Griljc, Vlasto Kopač, Miro Štebe - monografija - Planinska zveza Slovenije, Ljubljana
2003 - Planinski zbornik, Ob 110-letnici Planinske zveze Slovenije - soavtorji Franc Ekar, Matjaž Deržaj, Tone Strojin, Stanko Klinar, Jurij Dobravec, Anton Ramovš, Janez Duhovnik, Bine Mlač, Tomo Česen, Danilo Škerbinek - zbornik - Planinska zveza Slovenije, Ljubljana
2004 - Slovenci v Himalaji - Slovenians in Himalaya - dvojezična monografija - Planinska zveza Slovenije, Ljubljana
2008 - Kangčendzenga, gora usode - monografija, Didakta, Radovljica
2011 - Po svoji sledi, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana

pleza od leta 1956 in je poznan po številnih prvenstvenih vzponih, ki so pomenili mejnik takratnega časa in po katerih se mladi še danes zgledujejo. V nadaljevanju je spisek nekaterih njegovih najpomembnejših vzponov:
Kalška gora: Direktna vstopna varianta v Severovzhodni raz
Zajeda (smer Humar-Škarja) 
Kalški greben - severna stena: zimski, sam
Kogel: Kamniška smer 
Skuta: Direktna smer čez Ploščo, Desni steber v severni steni, prvi zimski vzpon
Štruca: Direktna smer 
Dolgi hrbet: Smer Šimenc-Škarja, Trikot, Smer Saša Kamenjeva
Brana:
- zahodna stena: Beli steber, Bosova smer, prvi zimski vzpon, Orion, prvenstvena, zimska
- vzhodna stena: Centralna smer, prvi zimski vzpon, delno prvenstvena
Planjava:
- severna stena: 
Drofenikova-Tschadova, prva zimska ponovitev z Metodom Humarjem, Drofenikova: prvi zimski vzpon, sam
- jugovzhodna stena: Humar-Škarja
Ojstrica:
- južni greben: Zajeda na Ramo
- vzhodna stena: zimska, sam
Zadnji Prisojnik: Direktna smer, prva zimska ponovitev

Alpe - pomembnejši vzponi:
Mt. Blanc: nočno prečenje, sam
Mt. Blanc du Tacul: Gabarrou-Albinoni
Mt. Blanc - Dent du Requin: Rébuffat-Couttet
Grands Chamoz: Welzenbach-Merkl, direktni izstop Heckmair-Kröner
Aiguille Verte:
- severozahodna stena: Charlet-Platonov
- severovzhodna stena: Couturier, sam
Aiguille du Midi: Kozmični greben, sam
Les Droites: Vstopna varianta na severni raz, prvi vzpon
Sattelhorn: Direktni vstop, prvenstvena
Les Courtes: Severovzhodni raz
Avstrijska, sam
Švicarska smer
Weisshorn: Severna stena
Monte Rosa, Nordend: Direktna smer
Mont Blanc du Cheillon: Severna stena
Breitlauihorn - Tyfelsgrat: Severno rebro, prvi vzpon
Lonzahörner: Severna stena
Aiguille du Chardonnet: Steber Migot, v navezi in sam
Pic sans Nom-Coup de Sabre: Severna stena, sam

bil je vodja številnih alpinističnih odprav, kar je najzahtevnejša vloga posameznika, ki jo opravlja na odpravi. Brez kvalitetnega vodenja, hitrih in premišljenih odločitev, ni uspešne odprave na vrhove. Kot največji dosežek mu lahko štejemo jugoslovansko odpravo na Everest leta 1979, ko so kot prvi preplezali zahodni greben Everesta. Na gori so napeli 11 km vrvi, čez začetni del pa so opremo spravljali kar z ročno žičnico. Smer so do danes ponovili, kljub številnim poskusom najboljših alpskih narodov, samo Bolgari in še to ne v originalu. 

med leti 1968 in 1978 je bil načelnik Gorske reševalne službe postaje Kamnik. V tem obdobju je utrdil disciplino in poskrbel za nadaljnjo rast kakovosti dela reševalcev, ter za izpopolnjevanje reševalne tehnike ter veščin sodobnega alpinizma.

član Planinske zveze Slovenije od leta 1955
- alpinist od leta 1956
gorski vodnik od leta 1963

v planinski organizaciji je aktivno sodeloval kot:
          - podpredsednik PZS, 1998
          - urednik Obvestil PZS, Planinskega vestnika in planinskega koledarja

pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja.

Dosedanja priznanja Toneta Škarje na področju športa:
1974, v okviru odprave Kangbačen - zlati znak PZS, Ziherlova plaketa, Bloudkova plaketa.
1987, Častni znak GRS 25 let

1964, Srebrni častni znak PZS
1965, Zlati častni znak PZS
1974, Zlati častni znak PZS
1997, Spominska plaketa PZS
1979, Zlati znak PSJ (PSJ-Planinarski savez Jugoslavije)
1979, v okviru odprave Everest - zlati znaki: PZS, PS BiH, PSH, PSM, ZZ ZTKJ, plaketa Sportskih novosti
1965, Srebrni znak PSJ
1997, Zaslužni znak GRS 35 let
2002, Svečana listina PZS in državno priznanje Častni znak svobode
2005, Spominsko priznanje - Čopov steber
2009, Za izjemen prispevek planinstvu
2011, Bloudkova plaketa za življenjsko delo v športu
2014, Nagrada za življenjsko delo v alpinizmu 

Vse najboljše, Tone, in še na mnogo zdravih in klenih let!

Vir: PZS




Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi!
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.
Iskanje med novicami