Alpinistični odsek Kamnik

TONE ŠKARJA – OB NJEGOVEM ODHODU

(1937-2020)

      Kdor se v Sloveniji, pa ne samo v Sloveniji, ampak skoraj po celem svetu, zanima za alpinizem, ne more mimo Toneta Škarja. Njegovo delo na tem področju ga je trajno zapisalo ne samo v slovensko, ampak tudi v svetovno zgodovino planinstva, alpinizma. Naj bo tole samo skromna zahvala in prikaz delčka njegovega izjemnega prispevka za planinstvo predvsem v tistem delu, ki mu pravimo alpinizem.

      Januarja 1937 je v Mengšu, od koder je eden najlepših pogledov na Kamniške planine, prišel na svet Tone.  Resno je začel hoditi v hribe v srednji šoli in od takrat jih ni nikoli več zapustil za dalj časa in, ko jih je zaradi drugih reči dal »malo na stran«, sva ga s Koscem spet zvabila nazaj. Vsaj tako naju je »obtožil« v svoji knjigi Stene mojega življenja. Vendar je ta obtožba pravzaprav pohvala – ni težko prepričati žabe, da skoči v vodo.. 

      Je bil član kamniškega planinskega društva in častni, skoraj do zadnji dni aktivni član kamniškega alpinističnega odseka nepretrgoma od leta 1956. Kot nedvomno v tistem času najboljši kamniški alpinist je konec leta 1957 prevzel vodstvo odseka za več kot 8 let ter nato od leta 1968 še deset let uspešno vodil postajo GRS Kamnik, ki je med njegovim vodenjem predstavljala idealno povezavo med alpinizmom in reševanjem. V ta čas spada tudi postavitev prvega bivaka Pavla Kemperla na Velikih podih (1973). Več kot dvajset let pa je deloval tudi v upravnem odboru PD Kamnik.

      V začetku svojega delovanja v alpinizmu se je dokazal z zelo kakovostnimi kopnimi vzponi predvsem doma, nato pa je premaknil slovenski alpinizem v lednem plezanju na višjo stopnjo. Preveč prostora  bi zahtevalo, če bi hotel samo navesti vse, kar je kakovostnega preplezal tudi v Franciji in to v času, ko je bil že obisk Chamonixa prava odprava.

      Vsi ti njegovi vzponi so mu odprli obisk Kavkaza leta 1964 (preplezal je Križ Užbe) in nato leta 1965 udeležbo v II. JAHO. Tam je pomagal odkriti pot na dotlej še neosvojeni vrh 7902 m visokega Kangbačna, a vzpona na vrh ni smel poskusiti. Vendar sta ga Nepal in Himalaja tako prevzela, da se je tja še in še vračal in se še vedno vrača. Nekaj za svojo dušo, predvsem pa kot vodja odprav, pa tudi takrat, ko je »samo« član, s svojim znanjem in izkušnjami ogromno prispeva k boljšemu delovanju odprave: Kangbačen 1974 in 2007 (vodja), Sagarmata (Čomolungma oz. Mount Everest – 8848 m) 1978 in 1979 (vodja), 1996 (član), Jalung Kang (8505 m) 1985 (vodja), Kang Ri (6240 m) 1986 (vodja, opravil prvi pristop), Čo Oju (8153 m) 1988 in 2001 (član), Šiša Pangma (8016 m) 1989 (vodja), Kangčendzenga (8586 m), 1991 (vodja), Anapurna (8091 m) 1992 in 1995 (vodja), Daulagiri (8167 m) 1998 (vodja), Sionolču (6887 m) 1994 vodja) in Ama Dablam (6856 m) 2005 (član). 

      Kot načelnik komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije več kot trideset  let neumorno skrbel za razvoj predvsem slovenskega odpravarskega alpinizma in po svojih najboljših močeh pomagal vsem odpravam, ki so se obrnile nanj. Večina slovenskih najpomembnejših uspehov v Himalaji, deloma pa tudi drugod, je namreč povezana z njegovim imenom – ali idejno, organizacijsko ali z njegovo pomočjo na kakšen drug način. To se je kazalo tudi v neumornem zbiranju denarja za odprave, dokler pa je delovalo pa tudi

za tečaje osnovnih planinskih veščin oz. šolanje vodnikov nepalske planinske organizacije v Nepalu. Predvsem njemu gre tudi zasluga, da smo Slovenci zelo dostojno predstavljeni v planinskem muzeju v Pokari.

      Kot eden najbolj pokončnih ljudi v PZS je bil dolga leta prisoten, in tudi toliko naredil, da se še ne moremo zavedati vsega obsega njegovega dela. Je bil mislec, intelektualec in delavec, odločen, pronicljiv, realen, tudi oster, zato včasih nerazumljen ali narobe razumljen. Dosledno se je držal vodila: »Ne prosite za naloge, ki bi ustrezale vašim močem, ampak prosite za moč, da boste lahko opravili svoje naloge.«

      Velikokrat je videl, česar drugi niso, razumel in dojel, česar drugim ni uspelo ali jim ni bilo dano ali pa niso hoteli videt. Zato je dobil tudi  mnoge nasprotnike. Je bil eden redkih, če celo ne edini, ki je imel povsem izdelano realno vizijo slovenskega alpinizma, a tega ni samo povedal, ampak poskušal to v največji meri tudi izvesti.

      Toda Himalaja ga ni odvrnila od vzponov v hribih, v katerih je plezal na začetku svoje alpinistične kariere. Vedno je bil alpinistično zelo aktiven, še nekaj let pred svojim odhodom je opravljal po kakšnih deset vzponov letno, ki so bili glede na njegova leta nadpovprečni. Samo nekaj primerov za ilustracijo: februarja 1989 Desna v Ojstrici v enem dnevu, 1997 Severna grapa v Skuti, 1999 Brusova v Mali (Koroški) Babi, maja 2000 Kozmični raz v Aiguille du Midi, SV raz Kalške gore, v letu 2001 severni greben Kočne, dvakrat na Velikem Kleku, prečenje Mont Blanca, 2003 zimski solo vzpon čez vzhodno steno Ojstrice in še in še. Leta 2006, ob 100-obletnici prvega vzpona čez severno steno Triglava po Dolgi nemški, jo je kot 69 letnik ponovil v čistem solo vzponu, kar je še vredno vsekakor občudovanja vedno dejanje, a je pri tem doživel svoje novo rojstvo, ki pa je žal zapustilo tudi določene fizične posledice.  

      Kar je dajal hribom in kar je prejemal od njih, je dajal tudi drugim. Svoja doživetja je zapisal najprej v Planinskem vestniku, nato pa še v knjigah kot avtor ali soavtor (učbenik Hoja in plezanje, Stene mojega življenja, Kangbačen, Mount Everest, Jalung Kang, Na vrhu sveta, Stoletje v gorah, Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom, Planinski zbornik ob 110-letnici PZS, Slovenci v Himalaji, Kangčendzenga, gora usode in druge). V letu 2011 je napisal knjigo Po svoji sledi, ki ni samo avtobiografska monografija, ampak tudi presek dogajanja v slovenskem alpinizmu v zadnjih šestdesetih letih. Napisal je tudi veliko spremnih besedil za knjige drugih avtorjev, člankov v časopise in še in še ….

      Več kot 40 let je bil tudi gorski vodnik in dolgo vrsto let tudi je  kot zaveden Slovenec in domoljub podpiral planinstvo.

      Še in še bi lahko našteval njegovo bogato in izjemno  delovanje  v okviru planinstva in alpoinizma, pa tudi nešteta priznanja, ki jih je prejel za svoje delovanje a naj zaključim s tem, da je Tone bil pa še vedno ostaja  mladim, pa tudi ne samo mladim,  vzor. Prav počaščen sem, da sem bil njegov sodobnik in član istega alpinističnega odseka. 

Bojan Pollak

Hvala za vse, kar si nam dal, legenda!

ZADNJE OBJAVLJENO

KORISTNE POVEZAVE