Bojan Pollak: Hrib ne vpraša, kdo si

Prijeten sogovornik mi pove, da živi že sedemnajsto življenje. Tolikokrat […]

Prijeten sogovornik mi pove, da živi že sedemnajsto življenje. Tolikokrat se je Kamničan Bojan Pollak namreč srečal iz oči v oči s smrtjo. A to ga ni ustavilo, kajti strah zanj ne obstaja. Poleg številnih alpinističnih tur in udejstvovanja v planinskih ter alpinističnih organizacijah se podpisuje tudi pod obsežen in zavidljiv publicistični opus. Kljub vsem dosežkom in številnim priznanjem ostaja realist in ob tem poudari, da je gori vseeno, kdo si, saj se do vsakogar obnaša enako. »Alpinizem jemlje in daje,« pravi iskriv 78-letnik. Izmed tisočih besed in stavkov, s katerimi opiše alpinizem, izstopa predvsem misel, da je to umik iz porabništva v človečnost. Velik alpinist in planinec, predvsem pa velik človek, je tokratni gost našega intervjuja.

Ste prejemnik letošnjega zlatega občinskega priznanja za uspehe na področju alpinizma. Kaj vam pomeni to priznanje?

Pregovor “Nemo propheta in patria” (Nihče ni prerok doma., op.p.) za mene pravzaprav ni veljal. Ves čas sem bil dobro sprejet in cenjen tudi v domačem kraju. Vendar me je to občinsko priznanje vseeno prijetno presenetilo, ker ga sploh nisem pričakoval, niti nisem razmišljal v tej smeri. Vsekakor mi veliko pomeni, posebej še zato, ker ga jemljem kot priznanje vsem, s katerimi sem delal in smo tako skupaj dosegli to, kar smo si zastavili. Vendar naj tu pripomnim še to, da v mojem primeru alpinizem ni mišljen ozko, samo kot udejstvovanje v hribih in predvsem s športnim pridihom, ampak v najbolj širokem pomenu te besede, pomenu, kot da je to način življenja in delovanja.

Ob prejemu priznanja ste dejali, da človek sam ne more storiti nič. To sicer velja tudi na splošno, še posebej pa v alpinizmu, kajne?

Sam človek je pač tak, da je v osnovi vezan na družbo. Že od samega rojstva naprej potrebuje sočloveka, predvsem mater, da sploh preživi. Tako je pač zapisano v genih večine. So pa seveda tudi izjeme, ki v poznejših letih iz razno raznih razlogov odklanjajo družbo. Vendar tudi večina teh za svojo uresničitev potrebuje neke vrste potrditev pri drugih ljudeh, priznali ali ne. Posebno pa je pomembno sodelovanje pri doseganju raznih ciljev. Znano je, da mi stojimo na ramenih naših prednikov in naši zanamci bodo stali na naših ramenih – bolj ali manj. Pri alpinizmu je podobno. Če sta v navezi dva, je lahko večja varnost, je lahko tudi večji dosežek. Vendar so alpinisti tudi zelo veliki individualisti in sposobni opraviti marsikateri vrhunski alpinistični dosežek popolnoma sami.

Zelo težko bi pa posameznik sam opravil druga dela, ki zahtevajo sodelovanje. Tu mislim predvsem na vzgojo, usposabljanje, učenje, prenašanje znanja, pa tudi na povsem običajne zadeve, kot so razni dogodki, gradnje, vzdrževanje, in vse drugo, kar zahteva dobro sodelovanje. Če imaš še tako dobre ideje, pa nimaš ljudi, ki bi ti jih pomagali izvesti, so te ideje mrtve. Podobno kot v stari šali, ko je kmet, ki mu je zbolela krava, prišel k padarju. Ta je predpisoval razno razna zdravila, ki pa niso kaj dosti pomagala. Na koncu je prišel kmet povedat, da je krava poginila, a padar je z velik obžalovanjem rekel: »Jaz sem pa imel še tooooooliko idej!«

In še ena stvar je tudi zelo pomembna. Velikokrat tudi odločilna. Sprejemanje, razumevanje in pomoč najbližjih.

Kako se je začela vaša alpinistična pot?

V hribe sem začel hoditi, ko sem imel malo manj kot štiri leta. Z očetom in mamo smo šli iz Kamniške Bistrice na Kamniško sedlo. Tega se spomnim. Verjetno bolj zaradi tega, ker so mi to starši pozneje pripovedovali nekaj o Čiribindiju, ki te bo prijel za noge, če boš valil kamne s poti, in pa tega, da sem celo pot prehodil sam. Ko mi je bilo dovolj hoje in sem hotel, da me nosijo, je ata rekel: »Glej Bojči, tamle gor so Babe, ki te gledajo. Kakšen fant bi pa bil, če bi se pustil nositi. Saj bi se ti še Babe smejale …«

Ljubezen do hribov je ostala. Posebej se je razvijala še v letih mojega taborniškega udejstvovanja, kamor spada tudi moj prvi vzpon iz Bohinja na Triglav ter nazaj v 21 urah. Vendar takrat še nisem mislil, da se bom podajal tudi v stene. Šele ko sem bil v predzadnjem letu študija ladjedelstva v Zagrebu, me je kolega opozoril na alpinistični tečaj, ki so ga organizirali v okviru PD Velebit – češ, morda bi te pa to zanimalo. In me je. In me je potegnilo. Moram povedati, da je bil tečaj zelo kvaliteten, dobra predavanja in dobre vaje. Edino, kar se mi je malo čudno zdelo, je bilo to, ko so rekli, da gremo plezat v Alpe, šli smo pa v Kamniške ali Julijce … Bila je tudi dobra družba, zelo dobro smo se razumeli in ujeli. In imel sem srečo, da me je še kot začetnika na svojo vrv vzel takrat eden najboljših, vendar zelo skromnih hrvaških alpinistov, danes žal že pokojni (umrl je, ko je reševal utapljajočega) alpinist Miroslav Pleško. Z njim sva opravila kar lepo število kvalitetnih alpinističnih tur.

Do konca lanskega leta ste opravili neverjetnih 2520 alpinističnih tur, kamor štejemo plezalne vzpone, pristope na vrhove, ledne slapove in turne smuke, od tega okoli 130 prvenstvenih. Bili ste član treh jugoslovanskih alpinističnih odprav: na Kangbačen leta 1974, na Makalu leta 1975 in na Sagarmato (Mount Everest) leta 1979? Katera tura vam je najbolj ostala v spominu, po dobrem ali slabem?

Da imam veliko plezalnih vzponov je krivo tudi to, da sem bil “Gorenjc” – če sem že nekje bil, sem pač poskusil tam izkoristiti čim več možnosti. Nekaterim je bil dovolj en kratek vzpon, jaz pa sem “moral” opraviti ali daljšega ali več kratkih, ki so bili vsi skupaj za enega daljšega. Moram pa povedati, da je bilo kar nekaj še hujših “Gorenjcev” (čeprav nekateri niso bili z Gorenjske).

Težko bi od vseh teh vzponov izbral ali lepšega ali najslabšega. Vsak je imel nekaj svojega. In jih je seveda preveč, da bi se spomnil vsakega posebej. Bi jih pa morda vseeno izdvojil nekaj. Med prvimi vsekakor enega, ki sem ga opravil na začetku svoje alpinistične kariere. Soliral sem Spodnji steber v Brani. Nato pa nadaljeval po nekakšnem žlebu, kjer pravzaprav ni potekala smer. Najprej čez en previs, nato sem se pa ustavil pod drugim previsom. Prešinilo me je: »Do sedaj ti je šlo, za naprej pa ne veš.« Želja po nadaljevanju in odkrivanju neznanega je bila velika, vendar je zmagala pamet. Obrnil sem in splezal nazaj. To, da sem obrnil, nisem jemal kot poraz, ampak kot zmago, zmago nad samim seboj. Da sem sposoben oceniti, do kam sem še sposoben iti, da je vse skupaj še razumno varno. Kdaj nehati, da ne bi šlo predaleč, da ne bi bilo več vrnitve. Podoben, vendar ne povsem enak primer so imeli Belak, Berčič in Tratnik, ko so preplezali južno steno Daulagirija in so nekaj desetin metrov pod vrhom namesto na vrh prečili na severno stran. Če bi šli na vrh, bi bilo zelo malo verjetno, da bi sploh preživeli. Tako so se pa s težko muko odpovedali vrhu in še tako so komaj preživeli.

Druga zgodba je, ko so mi v treh dneh zapored padli trije soplezalci. Vse v Dolgem hrbtu. V Trikotu mi je soplezalec priletel čez glavo in sem ga ustavil z vrvjo. Na srečo ni bil prav nič poškodovan. »Greva nazaj?« »Da, ampak od tu dalje boš ti plezal naprej!« In sva priplezala do vrha. Naslednji dan mi je v smeri Kemperle-Murovec na snežišču zdrsnila soplezalka. Ustavil sem jo z vrvjo. Tudi ona je bila za nadaljevanje. Tretji dan pa sva s tretjim soplezalcem vstopila v smer Šimenc-Škarja. Na njega je prišla vrsta, da je plezal prvi težki raztežaj desno poševno navzgor. Ko se je vrv že skoraj iztekla, se mu je izpulil klin in nato še dva ali trije, da je “prifrčal” vsaj 20 metov in bil vzporedno z menoj, samo nekaj metrov stran. Ker je bil padec precej dolg, ga je vrv močno zgrabila okoli pasu in prsi (takrat še nismo imeli plezalnih pasov), da ga je kar precej zabolelo. Zato sva obrnila. V prvenstveni smeri v Vežici (Perčičev steber) naju je ujela noč in je bilo treba bivakirati, viseč na vrveh. Takrat sem nekje sredi noč sklenil, da ne bom šel več v take smeri. Ampak ta sklep je bil takrat trikraten – prvič, zadnjič in nikoli več. Bilo je nato še veliko težjih smeri in tudi bivakiranja, skoraj več pozimi kot poleti.

Spomin seže tudi v čas, ko sva s soplezalcem plezala prvenstveno smer za Ceneta Kramarja v Triglavski severni steni in naju je ujelo neurje. Dež je bil dolg “pol metra”, bliskalo se je tako, da je bilo svetlo skoraj kot podnevi. Toda bila sva globoko v votlini, varna pred dežjem, ne pa pred potokom, ki je nenadoma privrel po dnu votline …

Pa skupna tura s Tonetom Škarjo in Dušanom Kregarjem čez vzhodno steno Nordenda in nato bivak na švicarski strani. Da ne govorim o zimskih vzponih v Rzeniku in še in še bi se našlo. Pa to, da nas je zajel plaz pod Matterhornom.

Morda bi lahko bil najlepši vzpon, ko sem služil vojsko, a so mi dali nekaj dni “dopusta”. Bilo je to decembra. Snega še pa še. Jaz pa popoldne na Kamniško sedlo in nato okoli osmih zvečer proti Brani, po Šiji. Svetila je polna luna, nebo je bilo polno zvezd, snega je bilo ravno prav. Kamor sem prijel, je bil oprimek, kamor sem stopil, je bil stop. Neverjetno. En sam užitek.

Ko se začne enkrat spomin odpirati, privro na dan spomini in kar ne vem, kateri je bolj zanimiv. Mimogrede, sedaj živim svoje sedemnajsto življenje.

Leta 1979 sta Nejc Zaplotnik in Andrej Šremfelj kot prva Slovenca osvojila vrh sveta, vi ste bili del ekipe. Kakšna je vaša zgodba z vrha, kako ste vi doživljali ta enkraten uspeh?

Prvo kot prvo lahko rečem, da smo bili vsi srečni, da sta prišla na vrh. V tistih časih smo res delovali kot kolektiv, eden za drugega. Nič ni bilo vnaprej določeno, kdo bo prišel prvi na vrh. “Gosenica” se je vrtela in kdor je prišel na vrsto, je pač prišel. Ko sta prišla na vrh, sta se zaradi varnosti odločila, da bosta sestopila po lažji smeri (Hornbeinov ozebnik) nekaj stotin metrov in nato prečila pobočje do tabora IV. Ker se je bližala noč, je bila nevarnost, da ne bosta vedela, kje zaviti iz ozebnika, in bi nato sestopila pregloboko. Zato sem šel z vrvjo iz tabora IV poprek do ozebnika in čezenj ter še nekaj metrov proti taboru napel vrv, ki je ne bi mogla zgrešiti in bi ju usmerila v pravo smer.

Vendar sta pravočasno zavila dovolj visoko v pravo smer in ko sem se vrnil v tabor, sta bila že tam. Tako sem bil pravzaprav prvi, ki sem jima lahko osebno čestital za ta uspeh. Bil sem ganjen, srečen. Tako za njiju kot za nas, za odpravo, za vse, ki so nas podpirali, spremljali, živeli v mislih ali pa dejansko z nami.

Več kot 25 let ste bili tudi vodja slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Manangu (osemkrat ste bili tam, enkrat kot inštruktor in sedemkrat kot vodja tečaja), ki jo je ustanovil Aleš Kunaver, o čemer govori tudi pred kratkim izdana monografija Z znanjem do zvezd. Kaj vam je pomenila šola? Kako to, da ste se odločili nadaljevati s poslanstvom, ki ga je začel Kunaver, po njegovi smrti pa nadaljeval Peter Markič?

Po Kunaverjevi tragični smrti je Peter Markič prevzel vodstvo oz. organizacijo izvedbe tečajev. Po določen času (skoraj 10 let) je prenehal. Odkrito rečeno, nisem doživljal kaj posebnega, ko sem prevzel to delo. Zdelo se mi je normalno, da je treba nadaljevati zastavljeno, ker sam projekt še ni bil končan. Poleg tega sem se lahko oprl na Toneta Škarjo v okviru KOTG – zato smo tudi v okviru KOTG ustanovili odbor za šolo, tako da smo za razliko od prej, odločitve sprejemali skupno.

Sama šola je bila zanimiva oz. je imela pomen zame pravzaprav iz najmanj dveh razlogov. Prvi je bil vsekakor ljubezen do hribov, Nepala, Nepalcev. Drugi pa občutek dolžnosti, da vrnem vsaj nekaj, kar sem sam dobil prej od drugih. Tako od tistih, ki so mi omogočili moj alpinistični razvoj, kot od tistih, ki so pomagali pri tem. V tistih časih je bilo nekako normalno, da je tisti, ki je nekaj dosegel, nato prevzel pomoč drugim, ali je vodil odprave ali je sodeloval pri vzgoji in usposabljanju ali pa na kakšen drugačen način.

Vas na šolo vežejo lepi spomini ali tudi kakšni slabi?

V glavnem so samo lepi. Tudi tisto, kar se je morda takrat zdelo, da je slabo, je sčasoma dobilo svojo pravo podobo. Tako je pač bilo.

Bili ste tudi prvi alpinistični mentor Tomaža Humarja. Kako se ga spominjate?

Tomaž je začel svojo alpinistično kariero leta 1987 v alpinistični šoli, ki sta jo vodila France Malešič in Boris Štupar. Je pa res, da sem sodeloval v tej šoli, kot v vseh ostalih, in tako tudi s Tomažem. Z njim sva v Paklenici splezala v okviru te šole kar 11 plezalnih smeri. Začela sva s I. stopnjo. Zadnja smer je bila pa že V+. Leta 1990 sva spet plezala in to januarja v Lučkem dedcu 3 smeri, februarja v Planjavi pa še eno smer. Pozneje se nisva več navezala na skupno vrv, ker je enostavno postal predober. Zelo sem bil vesel in ponosen, da je “učenec” postal boljši od “učitelja”, in zato tudi spremljal njegove fantastične dosežke, ki so bili vsi tudi dokazani. Močno me je prizadela njegova nesreča na Lantang Lirungu. Še vedno veliko mislim naj in se ga spominjam.

Specializirali ste se za usposabljanje vodnikov Planinske zveze Slovenije, sooblikovali ste politiko vodništva, sodelovali ste v alpinistični šoli, organizirali tečaje in seminarje za vodnike kot tudi tečaje varnejše hoje … V katero smer bi moral alpinizem iti v prihodnje?

Že pred veliko leti, ko sem bil še načelnik koordinacijske komisije za alpinizem, smo sprejeli načelne usmeritve alpinizma: čim više po čim težjih smereh s čim manj opreme, vendar še vedno razumno varno. To v osnovi še vedno velja in bo verjetno še nekaj časa. Vendar bi moral biti vsak alpinistični vzpon, tu se povsem strinjam z Markom Prezljem, tudi zgodba. Ne samo čisto športno-plezalno dejanje.

Kaj pa gorništvo na splošno, kaj mu prinaša prevelika popularizacija?

Pri planinstvu, gorništvo je bolj novodobna beseda, o kateri imam svoje mnenje, ampak to je morda tema za kdaj drugič, čeprav smo v Planinskem terminološkem slovarju, kjer sem sodeloval z letošnjo kamniško častno občanko gospo Marjeto Humar, zadevo razčistili, je v zadnjih časih prišlo do precejšnjih sprememb. Žal je moderni način življenja tudi v hribe prinesel spremembe. Te se velikokrat vidijo v tem, da na planinskih poteh srečujemo “gluhoneme”. To so tisti, ki sicer povsem dobro slišijo in tudi lahko govorijo, vendar gredo mimo tebe, kot da te ni, in se tudi na pozdrav sploh ne odzovejo. Veliko je “instant” obiskovalcev ipd. Tisti, ki hodijo v hribe zaradi drugih, bodo kmalu prenehali. Seveda ne vsi. Veliko je podcenjevanja hribov in temu ustreznega obnašanja. Vendar so hribi “milostni” in ne “kaznujejo” prav veliko podcenjevanja in napak.

Vendar sem prepričan, da velja tisti izrek, da iz kvantitete pride tudi kvaliteta in da bo še veliko dobrih planincev (vsa poimenovanja oseb, ki so zapisana v moški obliki, veljajo za vse spole), ki bodo znali uživati in sprejemati hribe v vsej njihovi veličini.

Drug problem pa je seveda prevelika obremenitev gorskega sveta, posebej še nekaterih območij. Tu bo pa treba sprejeti določene, vendar ustrezne mere, da se bo ohranilo vsaj to, kar imamo sedaj.

Radi imate Veliko planino. Kakšno je vaše mnenje o njenem razvoju?

Celotno območje Velike planine, posebej pa še njen osrednji del s pastirskimi naselji, so čudovit biser, ki bi mu težko našli enakega drugod po svetu. Že več deset let je prisotna posebna skrb, kako upravljati s tem biserom, da ne bi (preveč) potemnel. Vendar se žal tam prepleta preveč (neznanih) interesov, da bi prišli do nekega skupnega dogovora, ki bi ga nato tudi res izvajali. Narejeno je bilo že veliko raznih študij, strategij, programov razvoja, a so v glavnem vsi ostali v predalih. Tudi najnovejše študije kar nekako ne morejo narediti preboja. Zato je na Planini prisotno še veliko anarhije in samovolje. Da omenim samo vožnje z motornimi sanmi v zimskem času. Letos sem se skoraj vsakič, ko sem bil na Planini, srečal z motornimi sanmi in to na območjih, kamor v nobenem primeru ne sodijo. Da je bilo skoraj vse “prevoženo”, se je lahko prepričal vsak po sledeh, ki so jih motorne sani pustile v snegu.

V vsakem primeru bo nujno poleg sedanjega Odloka o javnem redu na Veliki planini imeti še nekaj, kar bo bolje varovalo to, kar imamo. Možnost je, da se to uredi v okviru krajinskega parka. Vendar je tu zelo pomembno, da se upošteva domačine, lastnike in jih ne izenači z obiskovalci iz drugih krajev. Nesprejemljivo je, na primer, da karikiram, da bi moral imeti lastnik dvorišča enako dovoljenje za prehod preko dvorišča kot turist npr. iz Nove Zelandije.

Kaj vam pomenijo gore, plezanje?

Gore, hribi, planine, narava. Predvsem sprostitev, napolnitev z energijo. Moj sošolec mi je pred časom rekel: »Ko hodiš eno uro strmo v breg, odpustiš svojim sovražnikom, ko hodiš dve uri strmo v breg, odpustiš svojim prijateljem, ko pa hodiš vsaj tri ure strmo v breg, odpustiš celo samemu sebi«.

Razlika med hojo in plezanjem je tudi v tem, da moraš biti pri plezanju ozko usmerjen, skoncentriran, medtem ko med hojo lahko precej avtomatično premikaš noge, a z mislimi si lahko povsem drugje. Pri plezanju pa je “odklop” popoln. Ves svet, vse je zoženo samo na tistih nekaj centimetrom, decimetrov, ki jih moraš “premagati”, da dvigneš svoje telo čez previs, ploščo, “kamnolom”. Takrat ni prav ničesar drugega kot samo ti in tisti košček narave pred teboj. Takrat lahko tudi spoznaš, koliko povsem nepotrebnih problemov si ustvarjamo, da sebi, a tudi drugim otežujemo življenje.

Katere zanimive pohodniške poti v naših koncih bi priporočili našim bralcem zdaj na začetku pomladi?

Pred več kot dvajsetimi leti so bile v takratnem Kamniškem občanu opisne možne sprehajalne in pohodniške poti kot izleti v bližnjo okolico Kamnika – izhodišče v Kamniku, nato pa vse do Tolste gore, Vira pri Nevljah, Briš, Vovarja, Stahovice, Sidraža, Tunjic, Kriške gmajne. Ti izleti so dolgi od manj kot ure do več ur, torej primerni skoraj za vsakega. Žal turizem v Kamniku še ni prepoznal potenciala teh pohodniških poti v neposredni okolici samega mesta.

Seveda so zanimivi izleti tudi na malo bolj oddaljene točke – npr. na Kamniški vrh (po označenih poteh), pa na Veliko planino (ravno v dneh pred poslabšanjem vremena so na Kisovcu, Mali in Gojški planini že pognali prvi cvetovi žafrana). Tudi Kamniška Bistrica je zanimiva. Pripravlja se pot nekaterih znamenitosti (rokovnjaške luknje, Sivnica, Lepi kamen, Žagana peč, Spominski park, lovski dvorec, Studenca, Predoselj, Mali izvirek …). Pa tudi do slapa Orlišče (Orglice) je popularno iti. Kranjska reber bo tudi kmalu brez snega.

Povzeto po: Modre novice