Alpinistični odsek Kamnik

Člani odprave, Krištof, Alen, Matic, Lado, Žiga in edino dekle Špela, smo se na pot odpravili v začetku marca in sicer nas je pot vodila najprej na Dunaj, nato pa z letalom preko Helsinkov v Tromso. Tja smo prileteli v večernih urah in takoj občutili zimo, na katero smo pri nas že malo pozabili. Po prevzemu avtomobilov smo, v dobrih treh urah vožnje, po zaledenelih in zasneženih cestah, dosegli naše prvo domovanje, lično hiško ob morju, na zahodu otoka Senja.

Tam smo ostali pet dni in raziskovali fjorde na severozahodnem delu Senje. Vreme v tistih dneh je bilo precej nestanovitno, tako da je bilo potrebnega precej prilagajanja, a smo se kaj kmalu navadili, da je kidanje snega pred hišo ter večkratne snežne plohe tam nekaj čisto vsakdanjega.

Ker je področje še precej “neopisano”, smo se ravnali po nekaj skopih informacijah ter po trenutnem navdihu, tako da smo se nekajkrat pri cilju ušteli, a na splošno dobili vrhunsko smuko. Povzpeli smo se na vrh za hišo Husfjellet, vrhunska smuka je bila tudi z vrha Hesten nad Fjordgardom, kjer smo občudovali znamenito Seglo. Najvišji vrh Breidtinden in sosednji smučarsko zanimivi hrib Store hesten so “odnesle” snežne nevihte, a smo dobili nekaj zadovoljivih zavojev nižje v gozdu.

Ledu je nekaj bilo, čeprav po pričevanju lokalcev je letos ena slabših sezon. Iskanje slapov je otežilo še nenehno sneženje, tako da s ceste mnogih sploh ni bilo videti. Vseeno smo pred odhodom na drugo lokacijo uspeli splezati znani Big Blue in Chockstone, njegovega desnega soseda.

Od Senje smo se poslovili s panoramsko vožnjo čez severni del in ob teh pogledih na zalive, fjorde, idilične hišice in zasnežene gore, se človeku kar hitro orosi oko. Senja je res čudovita 🙂

Pot nas je v drugem delu našega popotovanja vodila v Lingenške Alpe, nastanili pa smo se v vasici Lyngseidet, zopet v eni izmed ličnih hišk, s čudovitim razgledom, le streljaj od obale. Ker smo v novi domek zopet prišli pozno, napoved pa ni bila ravno obetavna, smo za prvi dan izbrali “preverjeno” opcijo na Giilavarri, vzpetino na drugi strani Lyngenfjorda, na katero prideš s trajektom, ki je za pešake zastonj. Vreme se je sicer popravilo, a nas je na vrhu pričakal severni veter, ki je šel naravnost do kosti, tako da smo jo hitro “vžgali” direktno v dolino.

Na lokaciji smo ugotovili, da je področje okoli Lyngseideta eno boljših za ledno plezanje. Odšli smo preverit razmere in ugotovili, da je narejenih slapov sicer veliko, je pa led zelo različen, tako da smo se prijetno zaposlili za dva dni, a bili s plezarijo zadovoljni.

V dneh ki so ostali, smo opavili še ture na hrib nad hišo, ter dva daljša klasična smuka na Daltinden in kuloar v gori Forholttinden, ki ga z razlogom imenujejo Godmother of all coluoars. Poleg višincev in gaženja so nas zadnje dva dni spremljale še izredno nizke temperature (sredi dneva je bilo na vrhovih tudi do 17 stopinj pod ničlo).

Ostalo je še precej želja, a smo kljub dobri kondicijski pripravljenosti, počasi začenjali čutiti utrujenost, saj počitka ni bilo kaj dosti. Sledila je še pot proti domu, ki jo je letalska družba malce začinila, saj nam na začetku niso hoteli vzeti smuči na letalo, a na koncu se je vse dobro izšlo, izgubili smo nekaj živcev, dobili pa novo zgodbo.

To pa ni bila edina zgodba, bilo jih je precej. Vsak zase jih je spisal mnogo, vsi skupaj pa eno lepo. Zimsko. Ekipno. Zmagovito. Norveško.

ZADNJE OBJAVLJENO

KORISTNE POVEZAVE