Winterleitengrat – Hochalmspitze
Turo sem imel že od lani na seznamu želja, je pa trajalo kar nekaj časa, da se je vse poklopilo. Z Žigom sva na pot odrinila v ponedeljek po službi in po dveh urah vožnje ter dobri uri hoje, ravno pred nočjo, dostopila do koče Giessener, kjer sva prenočila. Koča je bila v tem času popolnoma prazna, tako da sva lahko v miru podebatirala z oskrbnikom o stanju ledenikov in snega na poti. Slednji nama je zagotovil, da na poti ni snega in da je ledenika tako malo, da se ga da obiti. Tako sva z užitkom spila še eno pivo, nahrbnike olajšala za zimsko opremo in se odpravila spat.
Zjutraj sva krenila na pot ob prvem svitu. Greben se začne cca 400 višincev nad kočo, na neizrazitem vrhu Winterleiten, na katerega vodi dobro uhojena in označena pot. Sprva je greben precej položen in travnat, a te zračni spusti v škrbine opozorijo, da pa vendarle ne bo samo hoja. V drugem delu greben postane povsem skalnat in tudi naklonina se poveča, tako da je bilo plezanje pravi užitek. Težave ne presežejo tretje stopnje, večino najtežjih delov se da tudi obiti, na najbolj delikatnih mestih so na voljo svedrovci za varovanje. Vseskozi sva plezala nenavezana, uživala v razgledih in nekaj čez 10 dopoldne že zaključila s smerjo na Zsygmondykopf.
Prešernih nasmehov sva začela s “sestopom” po vzhodni strani izrazitih skalnih tvorb Steinerne Mandeln. Uradno se je potrebno spustiti na ledenik Hochalmkees in se nato dvigniti do škrbine, kjer dosežeš zavarovano pot. Ker sva verjela oskrbniku in pustila zimsko opremo v koči, v letnih čevlih seveda nisva imela kaj iskati na ledeniku, zato sva prečila po policah nad ledenikom, vse dokler te niso izginile v prvovrstnem krušljivem pokončnem terenu, ki je bil za povrh še požlejen. Ni bilo druge kot se navezati in potegniti dva dolga zračna raztežaja do jeklenic, kar se je izkazalo za detalj celotne ture.
Čeprav se nama je časovnica malo podrla, je bilo vreme stabilno in sva se odpravila še na vrh Hochalmspitze, ki pa ni bil tako blizu, kot je izgledalo na prvi pogled. Nekaj čez poldne sva stala na vrhu, na hitro nekaj prigriznila in se hitro odpravila v dolino, saj naju je čakala še dolga pot. Z vrha sva najprej s pogledi sledila jeklenicam na zahodno stran in tuhtala, ali naj še vedno verjameva oskrbiku, da na poti ni potrebno prečiti ledenika. In tokrat je beseda veljala. Zavarovana pot je speljana visoko na grebenu in se na široko izogne ledeniku spodaj.
Na škrbini Lassacher Winkelscharte je roba iz pasov romala v nahrbnika in nekaj čez tri sva pri koči na toplem soncu pila pivo. Sledil je še kratek sestop do avta in analiza ob pici v Malti.
Uživaška tura, terja pa kar nekaj kondicije in seveda lepo vreme 🙂
Komentarji