Namesto na britof, v Paklenico

Praznični vikend ob dnevu spomina na mrtve smo si nekateri tečajniki in člani odseka podaljšali za en petek in 3 dni izkoristili za jesensko plezanje v kanjonu Paklenice.

Z Urbanom sva se zadnji moment odločila, da petkov odhod v Paklenico opustiva in tako na pot kreneva že v četrtek po ferajnu. Za plezarijo sva bila namreč , vsak s svojo navezo, zmenjena že v petek pred osmo zjutraj. Ob dveh ponoči se zapeljeva na makedam proti obali mimo Tomy supermarketa, parkirava in prespiva kar v avtu.

Zjutraj gresta Urban in Aljaž (AO Kranj) v svojo smer, Monika in jaz pa se odpraviva plezat PIPS. Manjši runout v kaminu drugega raztežaja mi je kar malo ogrel psiho, tako da sva preostanek smeri lahko samo še uživala in ob pol 12ih prilezla na vrh. Smer mi je, izmed vseh v preteklem vikendu, še zdaleč najbolj ostala v spominu in jo priporočam!

Ker se je Moniki mudilo drugam, naša ekipa pa je bila razkropljena po stenah, sem se odločil za hiter skok v morje, nakar mi je po vrnitvi v kanjon uspelo še malo pofrikat, Urban, hvala za zihranje:)

Medtem je sonce že lezlo za obzorje in čas je bil za analizo, ki mi je zdaj že znana predvsem, kot sopomenka za pivo (ali kakšno drugo pijačo, po želji pijočega) z nekaj spremnimi besedami od plezanja. Analizo smo tisti večer izvedli pri Dinkotu. Seveda smo tudi kaj pojedli, ampak prav dolgo se nismo zadrževali, saj smo bili po obilnem številu opravljenih vertikalnih metrov še kar utrujeni, jasno je bilo, da je bila potrebna regeneracija za nove vzpone naslednji dan.

V soboto nisem bil zmenjen za nobeno navezo, k sreči sta me Sinaj in Urban vzela s sabo v Spit bull, kot drugega.

Smer je bila lepa in ne pretežka, obenem pa večinoma skrita pred vetrom ki je pihal čez kanjon proti obali in je bil močnejši kot prejšnji dan. Velja omenit, da so bili v drugem raztežaju zadnji svedri odflexani, tako da je s sabo fino imeti kakšnega frenda. Po sestopu smo bili namenjeni še v Water song, smer z izjemno lepim in izpostavljenim detajlom v Velikem Ćuku, ki pa je tudi dobro varovana. Zjutraj se ponavadi v to steno zapodijo številčne naveze, popoldan pa so nejene smeri večinoma proste. Smer sva na koncu s Sinajem imela čisto zase, Urban pa se je pridružil Žanu v smeri PIxie & Dixie.

Sobotno analizo smo imeli kar v našem apartmaju, v kuhnjici. Najprej eno pivo, potem ričet, potem jota, potem je Žiga malo zasivral, potem “Kaj se je danes plezalo, kam se gre jutri plezat?”, pa spet kakšno pivo, potem pa še palačinke, skratka ni manjkalo. Hvala kuharjem za trud!

V nedeljo zjutraj se nas je v kanjon odpravilo nekoliko manj kot prejšnja dneva, napovedani so bili namreč močnejši sunki vetra in plohe. Z Moniko sem bil dogovorjen za smer Pink Panther, po informacijah 400 metrov lepih, konstantnih gibov, težavnosti 5c-6a, kar lahko potrdim.

V smeri nisva bila najhitrejša saj je bila stena predvsem na zgornji polovici precej izpostavljena sunkovitemu vetru, tako da je bilo treba za kakšen gib počakati na premirje med sunki, in le nato narediti gib.

Na vrhu stene, še ni bilo čisto konec, sledil je še sestop, pri katerem nama je uspelo izgubiti sled možicov in sva zato ubrala direktno varjanto čez drevje in drugo vegetacijo. Vmes nama je še malo zaštekal GPS in po 50min brezpotja Monika zagleda uporabljen wc papirček, ki je bil tudi ključni orientacijski element, saj sva takrat vedela da sva na pravi poti. Po papirčku nato še čez 2 grmovja in po markirani poti nazaj v kanjon, kjer nama je nasproti prišel Urban, ki se mu lahko ponovno zahvalim za potrpežljivost, saj naju je še edini čakal v kanjonu.

Na obali smo se poslovili drug od drugega, potem pa naju je z Urbanom čakala še pot domov.

Hvala Vesni za super organizacijo, hvala vsem soplezalcem za plezanje in hvala vsem ostalim za super družbo in preživet čas.