Alpinistična šola 2006/07
Dvanajst vrlih mladcev in mladenk se ob rani uri zbere sredi Kamnika. Tam si oprtajo vso potrebno opremo za plezarijo in poberejo še svoje izkušene alpinistične inštruktorje. Po dva zelenca na enega inštruktorja. Z avti jo odprdijo na Jermanco, kjer je start alpinistične ture.
Z nadsvetlobno hitrostjo polžjega tempa jo odspidirajo na Kamniško sedlo, kjer jih do kosti prepiha hladen gorski piš. Ta brihtni takoj odidejo na sonce pod steno Brane, ker jih čakajo toplo sonce in izhodišča njihovih plezalnih smeri, Zgornji in Spodnji steber. Tri punce pa jo mahnejo v senčno Planjavo, kjer jim seveda mraz zleze pod nohte, a vseeno uspešno preplezajo Prečno smer in se prve vrnejo na srečno točko (ali meeting point po domače) pri skali na Pastircih.
Večina ostalih se jim kmalu pridruži po uspešno preplezanih smereh v Brani. Poležejo se, od zgoraj jih zagreje toplo sonce, riti pa jim podžgejo mlade koprive. Dva ta zelena sta celo malo zasmrčala. Sledilo je zabijanje klinov, kjer je z nasveti prednjačil velik šef, kamnosek iz Šmarce.
A glej, glej, glej, ko se vsi preštejejo pa trije manjkajo; vitki inštruktor z dvema brhkima zelenkama. A se jim je kaj zgodilo? Kdo jih je nazadnje videl? Klic po mobitelu, nedosegljivi …
»Ja, ja, če bi imel dve take mlade, me tud še ne bi blo nazaj« se sliši alpinistični komentar iz ozadja.
A kmalu se pod sedlom prikažejo tri pike in dve utrujene zelenke in inštruktor se jim hitro pridružijo. »Izbrali smo malo daljšo smer, pa še malo bolj počasi smo šli« je njihov kratek komentar.
Vsi odidejo v dolino, žejo pa potešijo s pivom v koči na Kamniški Bistrici.
Noč se spusti na hribe nad Kamnikom in zopet najdejo svoj mir.
Andrej Rezar
Komentarji