Vikend v Dolomitih

Ta vikend sva se s Primožem, kljub slabši vremenski napovedi, odpeljala v Cortino d`Ampezzo.

Ker je s petka na soboto dež lil kot iz škafa, sva sobotno jutro pod steno Tofane potegnila kar v popoldan in se v meglicah odpeljala pod Cinqe Torri. Tam sva si skuhala kavo in se podala v malo lažjo smer Via Miriam, ocenjeno s V. Smer je odlična v super skali, dolga 210 m in ravno pravšnja za nestabilno vreme. Še večji užitek je stati na vrhu stolpa in občudovati špice in stene, ki se dvigajo nad Cortino. Sledil je "abzajl" nazaj pod steno, makaroni pred avtom, popoldanski počitek v travi, nato pa s sposojenim karavanom nazaj pod steno Tofane. Ko sva se zbudila v najbolj jasno nedeljsko jutro, sva samo poskakala iz spalk v plezalno opremo in že sva grabila za prve grife smeri Constantini – Ghedina v Tofani. Smer dolga 500 m, VI. težavnostne stopnje, je z vsakim metrom lepša. Če le ne bi bilo pred nama že pet italijanskih navez. Ko nama je uspelo do najtežjih raztežajev prehiteti tri naveze, so ostali še štirje Italijani, pri katerih se je stvar malce "zakomplicirala". Zgornji je prožil kamenje, spodnji se je drl: "Fulvio ma wan-fankulo…, merde…, corda…" No, pa jim je le uspelo prefajtati vse zapreke, nama pa je vsekakor popestrilo čudovito plezarijo. Tudi na koncu, ko se smer že priključi Consantini – Apoloniu, je skala kompaktna, polna naravnih mostičkov za nameščanje varovanja, skratka oba sva se na vrhu strinjala, da se v Tofano di Rozes še vrneva.