Spominska plošča Mateju Mošniku

Mateja Mošnika se vsakdo od nas večkrat spomni na svojih alpinističnih poteh. Čas pa neizmerno teče. Minila so že cela tri leta, odkar nas ne spremlja na drugem koncu vrvi, ampak njegov duh je še vedno tako živ, kot da bi bilo včeraj.

Člani AO Kamnik smo se večkrat pogovarjali, da Mateju postavimo
spominsko ploščo v spominskem parku ob Kamniški Bistrici. Zdelo se mi
je, da je sedaj pravi čas, da to tudi storimo. Na tretjo obletnico
njegovega odhoda smo se zbrali v spominskem parku in se z blagoslovom
zgornjetuhinjskega župnika vsak po svoje spomnili našega prijatelja. Po
sveti maši v Zgornjem Tuhinju smo se zbrali pri Mošnikih doma, kjer so
nas prijazno pogostili. Aleš Holc in Jure Prezelj sta nas z
diaprojekcijo fotografij pod milim nebom popeljala čez njegovo
življenje plezalca in prijatelja.

Iskrena hvala Metodu Humarju za čudovito ploščo, kamniški GRS,
kamniškemu alpinističnemu odseku, Alešu Holcu in Juretu Prezlju in
seveda Matejevima staršema Marinki in Blažu ter sestri Tanji, ki so nas
prijazno sprejeli v svoj dom.

Marko Petek

Matej Mošnik1975-2004

Mateju se je tistega julija iztekalo osemindvajseto leto življenja … Zadnjih enajst let so bile glavno gonilo njegovega življenja vselej gore. Gore v knjigah alpinistov in pustolovcev, gore v meglicah in snežnih metežih, gore v zgodnjem jutranjem vstajanju, gore v zadnjih metrih do roba stene in vrha, gore v iskanju poti navzgor, gore v iskanju poti do doma, gore v presrečnem in izmučenem telesu, gore v objemih, pogledih, stiskih rok, gore, ki od človeka zahtevajo več … Znanja, volje, moči, spoštovanja, samostojnosti, predanosti, ljubezni, poguma, vztrajnosti, še več gora …Če se Matej v dolini včasih ni najbolje znašel, je v prepadnih stenah, ledu in snegu postal pravi mojster. Hribi so postali njegov dom in ljubezen, njegov Veliki učitelj. Iz njega so izklesali plezalca, prijatelja, alpinista, gornika, inštruktorja in gorskega reševalca.Mateju je bilo osemnajst let, ko sem ga pozimi vzel s seboj na Grintovec. V globokem snegu in metežu je popolnoma izčrpan prvič stopil na vrh dvatisočaka. Odprl se mu je nov svet, bila je ljubezen na prvi pogled, pogled s katerega ni umaknil očesa vse do zadnjega koraka na drugem koncu sveta.Naslednjo jesen se je vpisal v Alpinistično šolo, vodil jo je Tomaž Humar, ki je ravno takrat odšel na svojo prvo odpravo. Do leta 1996, ko je Matej postal alpinist in sprejet med kamniško alpinistično druščino, je imel za sabo preko stopetdeset resnih alpinističnih tur; doma v Kamniških, Julijcih, masivu Mont Blanca, Materrhornu, leta je tradicionalno začenjal in končeval ob polnoči na Turski gori … Začetna leta, polna romantike, sva zabelila z večdnevnimi turami, v bivak sva si odnesla kitaro ali diđiridu, walkmena, da je zvečer ob sveči lahko igral Cohen, Kreslin … Sledili so vse težji vzponi, zahtevnejše ture, resnejši pristop, odprave. Plezal je v Dolomitih, Franciji, izkazoval se je kot pravi mojster skale tudi v plezališčih. Leta 2000 je bil v Andih s Kamničani in priplezal na Alpamayo. Še preden je leta 2001 postal alpinistični inštruktor in dalje tudi vodil alpinistično šolo, je aktivno sodeloval pri vzgoji generacij alpinistov in športnih plezalcev. Življenja se je veselil in ga užival s polno žlico, ki jo je rad delil z nami.V letih, ki so sledila, je pozimi in poleti prekrižaril preko sto najzahtevnejših smeri pri nas, nemalokrat tudi sam, preplezal je več deset novih smeri. Dvakrat je za dva meseca odletel na Tajsko, kjer je na rajskih plažah in v divjih apnenčastih stenah sproščal svoje telo in duha. Leta 2002 se je odpravil v Kanado, kjer sta s soplezalcem Juretom Prezljem, ki ga je spremljal tudi poslednji dan, opravila nekaj najkvalitetnejših vzponov Slovencev v tamkajšnjih gorah. Potem, ko je pozimi blestel z izvrstnimi vzponi v ledu, se je leta 2003 s Humarjem odpravil v Pakistan pod Nanga Parbat.Prišlo je leto 2004. Tisto poletje, ko v njemu dragem Peruju ni dočakal lepega vremena, da bi z Juretom preplezal drzno novo smer. Zato sta se podala na lahek vrh. Gaz, ki je še včeraj zdržala toliko korakov, se je vdrla in gore, ki jih je tako ljubil, so ga za vedno vzele globoko v svoj objem.Mateja pogrešamo na drugem koncu vrvi, pred sabo na samotni gorski poti, pogrešamo pa predvsem človeka, ki je združeval mlado in starejše, človeka, ki je bil srce naše družbe, ki je imel posluh za človeka in njegovo besedo … Človeka, s katerim nas je toliko dosanjalo marsikatere sanje. Aleš Holc