Pot Planica-Pokljuka
Tako prehitro se odpelje leto mimo nas. Naša planinska družbica že tretje leto zapored čaka poletje – na kopno obdobje leta in sami sebi zagotavljamo kako bomo pot Planica-Pokljuka naredili in tudi zaključili.
A žal smo se nanjo odpravili le enkrat – prvo nedeljo v novembru. Saša, Andrej in jaz smo odšli iz Gozd Martuljka, korakali po poti proti Martuljškim slapovom sončnemu dnevu naproti po strmem kolovozu. Na razgledišču se strmina uleže in čez nekaj minut ob možicu gremo desno po vlaki, ki je označena z plastičnimi trakci. Kdo bi vedel kaj si je kdo označil? Jezimo se nad mnogo na novo zritih gozdnih vlak – beri kolovozov, nad nasiljem nad ubogo naravo, s tem je tudi oteškočena orientacija. Ko se približamo steni z leve, zapustimo dobro uhojeno pot proti Kurjemu vrhu. Ob 10 in četrt smo na polici pod ostenjem Rušice in nadaljujemo levo po rahlo vidni potki. Gibljemo se približno na višini 1500 mnm. Delno po travah in gostem rušju gori, doli, prečimo 3-4 grape, vsi prehodi so precej podrti, delno posekano rušje nam pravi da smo na pravi poti. Pred izrazito vejasto grapo se med rušjem strmo dvignemo kakih 50 m. Ko se prevlečemo čez najbolj gost del nas z desne preseneti bolje uhojena potka. Opis, ki ga imamo s seboj, nas popolnoma ne prepriča in tako vsi PPejevci delamo nove potke, ki se končajo na pretežkih ali prenevarnih prehodih, zato se vračamo in delamo »nove potke«. Grap je toliko, da jih težko prešteješ – kaj je sploh grapa in kaj šodrast usad? Gibljemo se vseskozi na višini med 1400 in 1600 mnm. Po dvigu na greben se zopet spustimo v novo grapo, po njej do zatrepa. Na nasprotnih pobočjih občudujemo ožarjeno paleto jesenskih barv in uživamo. Prečimo po travah do osamelcev na neizraziti rami. Pred nami zazija strmo odtrgana grapa, zato se prerinemo po rušju še malo višje in lep prehod je odprt. Razveseli nas še možic. Navzgor čisto ob J steni Rušice. Tu je tudi najvišji del naše poti -1720 mnm. Spust po grobem melu do potke in levo do bivaka pod Špikom. Od odcepa PP smo hodili 2 uri 15 in prileže se malica. Časa imamo še dovolj, zato nadaljujemo proti bivaku III – Za Akom. Smer SV, spust do prodišča, možic na desni in obledela pika PP nas usmerita na gozdno potko na višini 1470 mnm. Smer nam kaže izrazita v soncu obsijana kamnita skulptura žene z ogrinjalom.
Preko melišča na ostrem grebenu pogledamo na S stran. Na desni je izpostavljen spust, a povabi nas klin z vponko. Skok do naslednjega melišča je visok dobrih 15 m in naprej udobna hoja čez gozd. Pot se mestoma izgublja, strmo po gozdnem grebenu proti V do bivaka III. Do tu smo rabili nadaljnje dve uri in po markirani poti nad drugim Martuljškim slapom še debelo uro nazaj do avta.Polni lepih občutkov in zadovoljni se zopet odločamo kako bomo naslednjo kopno sezono POT PP sklenili in zaključili. Snovalca te poti sta res ustvarila iskalcem brezpotij pravo planinsko romantiko. In hvala jima.
Katja Tabernik, slike je prispeval Andrej Slak
Komentarji