Wettooling na Prešernovo nedeljo ali orientacijska tura
Zborno mesto je bila tokrat avtobusna postaja, od koder smo se odpeljali v Kamniško Bistrico. Naša vodnika sta bila Bojan Pollak in Frane Kemperle. Izhodišče naše orientacijske poti je bilo pri koči v Kamniški Bistrici. Tam nam je Bojan pod nadstreškom dal navodila, skupaj smo preverili naše izračune, ki na srečo niso preveč odstopali, ter se razdelili v pare. Dež se nas je malo usmilil, saj je le še rosilo. Bojan in Frane sta se iz vodnikov prelevila v slednika, ki sta nadzirala naše napredovanje. Kljub temu, da je Bojan rekel, da nimamo tekmovanja, smo se skoraj spustili v dir. Prvi cilj, ki je bil od koče oddaljen slabih 300 m, smo zgrešili za 20 m, a pri naslednjem (dvorec) je bilo že bolje. Začrtane poti smo se vestno držali, kar je včasih pomenilo prebijanje skozi goste nasade mladega drevja. Zaradi dežja smo orientacijsko turo zaključili pod Sivnico, izpustili pa smo tudi recitiranje Prešernovih pesmi na njej (pravzaprav je bil namen, da bi se na Sivnici razgledali in orietirali po okoliških vrhovih, ki so bili – žal – v oblakih). Ves čas nas je spremljala Petrina psička Iza, ki sicer ni iskala poti in se držala azimutov, a se je v snegu nadvse zabavala. Mokri od potu, dežja in gaženja po mokrem snegu, a nadvse zadovoljni s turo, smo se odpeljali iz Kamiške Bistrice.Orietacija v okolju, ki ti je vsaj malo znano, ni težka, a ko je megla, neznan teren, pa še noč za po vrhu, ti te skavtske/taborniške veščine pridejo še kako prav. Seveda moraš imeti kompas in zemljevid pri roki ter vedeti, od kod prihajaš in kam bi rad (zadnji del cit. po Pollak).Še glede izraza “wettooling” v naslovu – gre za povsem nov izraz (rezultat skupinskega modrovanja pod Sivnico), ki opredeljuje orientacijo v dežju s pomočjo orodij, kot sta kompas in zemljevid. ;^)
Komentarji