Smučanje z Elbrusa, drugič
V sredo, 3. maja 2012, smo se okoli dvanajstih na pot
proti Zahodnemu Kavkazu podali skupina osmih članov Planinskega društva
Kamnik: Lado Kladnik, Rado Nadvešnik, Pavel Ocepek, Ivan Resnik, Igor
Urankar (glavni logistik in pobudnik), Vital Vek, Peter Zarnik in Tomaž
Pibernik.
Pot proti Elbrusu nas je vodila po lepem delu Evrope: najprej s kombijem do Benetk, nato z letalom preko Münchna in Moskve do Mineralnih Vod, od koder smo pot, zopet s kombijem, nadaljevali do vasi Azau, kjer smo bivali v družinskem hotelu Logovo v zatrepu doline Baksan, nekaj minut stran od žičnic na pobočje Elbrusa. Potovali smo kar dan in pol, vmes smo si v Moskvi zaradi postanka na letališču Domodedovo hoteli ogledati še Rdeči trg, a si zaradi časovne stiske lahko privoščili le (predrag) kapučino v bližini glavne železniške postaje. Po večerji smo se v sosednji vasi Treskol še sestali s slovensko (delno tudi kamniško) ekipo, ki je že uspešno zaključila vzpon in ob pivu izmenjali izkušnje, nasvete, dobre želje (posebej kar se tiče vremena) …V naslednjih dneh smo opravili nekaj aklimatizacijskih vzponov na pobočju Elbrusa, v ponedeljek pa smo se preselili na hrib v sodček; tako imenujejo bivališča, zgrajena iz ogromnih, cisternam podobnih oblik iz debele pločevine in preurejena za bivanje. Povzpeli smo se še navišje v sklopu aklimatizacijskih vzponov, približno pet tisoč metrov visoko, in v torek počivali ter pripravljali opremo pred sredinim vzponom na vrh. Ves dan je snežilo, pihal je tudi (občasno močan) veter, zato nas je malo skrbelo, kako bo s snežno odejo, ki jo močnejše neurje ponavadi spiha do ledu, saj bi se morali v tem primeru odpovedati smučanju na ledenih predelih. Vladimir, naš vodnik, alpinist, deskar, fotograf (tudi za ruski Playboy) nam je sporočil, da bo vstal ob dveh zjutraj, preveril razmere in nam sporočil, kako se je odločil …Ob pol treh je prišla kuharica, ki je prišla pripravljat zajtrk in ob pogledu na zvezdnato nebo skozi okno je bilo jasno: vstajanje ob treh in odhod z ratrakom prozi Pastukovim skalam ob štirih. Tam smo se hitro pripravili in se začeli vzpenjati na smučeh, hkrati pa opazovali skupine čelnih svetilk, ki so migetale za in tudi že pred nami. Na vzhodu je začelo žareti. Med poslušanjem telesa in iskanjem pravilnega ritma dihanja se je počasi zdanilo in dvoglavi Elbrus je vrgel svojo ogromno senco proti zahodu. Na sedlu nas je med počitkom dohitel prvi tekmovalec Elbrus Sky Race-a, ki je iz doline do vrha za 3.300 višinskih metrov potreboval le 3 ure in 41 minut. Res kapo dol! Seveda nas z ostalimi sotekmovalci ni zmedel, zato smo v enako zmernem ritmu dosegli vrh.Na vrhu pa prava gneča. Čestitkam in fotografiranju je sledil spust po strmi pršičasti flanki naravnost na sedlo in naprej po prečnici proti Pastukovim skalam, kjer so nas zajeli oblaki, a čudovitega vtisa niso mogli več pokvariti. Po kosilu v sodčku smo se vrnili v dolino brez kakšne hude nostalgije po naši višinski rezidenci, kar jo je slučajno še bilo, jo je odplaknilo pivo 5642. Sončno vreme se je nadaljevalo tudi v četrtek, kar smo izkoristili za sprehod v okolici, vzpon (s sedežnico) na pobočje Čegeta in fotografiranje; na eni strani dvoglavi zaobljeni velikan Elbrus, na drugi divja stena Dunguza ter prek nje še bolj divji viseči ledenik Semjorka. Prekrasno vzdušje je naredilo svoje in ko nas je vzpenjajoči v polni opremi (s protektorji na čevljih) na 3100 metrih v snegu nekatere srečeval bose, kar ni vedel, kam bi gledal …Sledilo je še najlepše, vrnitev domov, … sicer z dodatno nočjo v Frakfurtu zaradi zamude letala in iskanjem prevoza do doma, a to je že druga zgodba.Fantje, hvala za drušč’no,Tomaž
Komentarji