Matterhorn, ta nora afriška plošča

26. 8. 2014: Včeraj smo se vrnili iz Zermatta, kjer sta Tinkara in Sebastjan tekla na Matterhorn Ultraks (Tinkara na 30 km – 7. mesto, Sebastjan na 46 km – 15. mesto). Kar nekaj nas je bilo zraven kot podporna ekipa, da smo pridržali kakšen gelček in izotonik. Ponosen sem na oba, še posebej ker vem, da se po njunih žilah pretaka zgolj kri …
Sam sem čas izkoristil za skok na Matterhorn (goro katere vršnji del je del afriške tektonske plošče, spodnji del Matterhorna gradijo metamorfne kamnine evropske tektonske plošče, srednji del so sedimenti, nastali v oceanu Tetis med nekdanjo Evropo in Afriko).

V petek sva se z gimnazijskim sošolcem Peter Modrej ob dveh zjutraj odpravila iz Zermatta peš proti Schwarzsee- ju in naprej proti grebenu Hornli. Preplezala pol grebena in ugotovila, da je zaradi novega snega in otoplitve preveč nevarno za nadaljevanje. Ob treh popoldan sva bila na Weissen Beeru v Zermattu. Na poti navzdol sva srečala Kiliana Jorneta, ki je kasneje objavil “selfija” z vrha. Menda se je na vrh povzpel v manj kot treh urah iz Zermatta.

Ker mi ni dalo miru, sem vso stvar v nedeljo ponovil. Tokrat sam. Na poti proti Solvayu bil priča dvojnemu reševanju Air Zermatta, ki je iz stene peljal Španca, ki je padel in na srečo obstal na polici in dva Španca, ki sta obnemogla. Kasneje sem pri povratku srečal še dva Španca in Angleža, ki so ob dveh popoldan se odločili za naskok na vrh. “Če zmore Kilian bomo pa še mi” je bil odgovor. Na Solvayu srečam dva domača gorska vodnika s katerima nadaljujem proti vrhu. Predelamo različne teme, pokažeta mi zanimive prehode, ki jih sami koristijo ob gneči. Beseda nanese tudi na “Übermensche”, kot sta jih sama poimenovala in na rekorde brez dokaza. V mislih sta imela rekord brez dokaza izpred dveh dni. Tako sem dobil še eno potrditev mojih pomislekov …

Ob 16. uri sem že sedel v Zermattu, družbo sta mi delal Tinkara in Valentin Weissen Beer.

Razmere na Matterhornu v tem trenutku so odlične in seveda zahtevne. Snega je precej in zahteva veliko izkušenosti. Koča Hörnlihütte je zaprta, ker jo prenavljajo in tako bo do naslednjega poletja. Je pa nekoliko nižje urejen kamp.

Drugače pa vsem, ki imajo željo se povzpeti na goro in niso alpinisti (z izpitom), svetujem, da najamejo gorskega vodnika. Sam sem bil na vrhu petnajstič in vsakič me preseneti nekaj novega.