Plezalni tabor na Kokrskem sedlu 2014

Čas se je začel z velikim pokom in že takrat so se, če smo pristaši determinizma, atomi prerazporejali v prid temu, da se nas je v preteklem vikendu (26.09.2014-28.09.2014) na Kokrškem sedlu premenjalo 18 članov Alpinističnega odseka Kamnik. Tisti najbolj zagreti so se pod vrhove domačih gora odpravili že v petek popoldan.

Glavnina, katero smo sestavljali tudi štirje tečajniki in trije pripravniki, pa se je v strmine zapodila v soboto zjutraj, skupaj s prebujajočim soncem. Ker sta bili Skuta in Štruca obdani z oblaki, smo svojo plezarijo omejili na severno in severovzhodno steno Kalške gore.V prvem navdihu tečajniške vneme sem soplezalcu Simonu omenil, da bi rad danes splezal eno “dolgo” in tako sva se odločila za 500-metrski SV raz. Simon je na primerih utrdil moje dosedanje znanje sidrišč in varovalnih sistemov, obenem pa me je med stalno izmenjavo izkušenj med drugim podučil tudi, da je skala tako močno krušljiva zato, ker se je letošnja zima močno zavlekla in ker se tukaj zelo malo pleza. Na vrhu Kalške gore sta se nama po prvenstveno odplezani smeri pridružila še Franci in Dare. Skupaj smo opravili s počivanjem, malicanjem in obveznim fotoshotingom, nato pa sva se s Simonom odpravila v severno steno, kjer sva opravila še s kratkim. a sladkim Belačevim stebrom.Skupaj z deveterico, ki se je odločila za prenočitev, sem v Cojzovi koči povečerjal in ob prijetnem večernem druženju izvedel vse od tega, da človek v eni minuti ne more pojesti 10 bobi palčk in da tabasko v očesu povzroča neznosno bolečino, pa do tega, kako fenomenalno je potaplanje ob egiptovski obali. Še isti večer sem v drugem navdihu tečajniške vneme Jakatu povedal, da bi naslednji dan rad plezal nekaj na meji svojih zmogljivosti in tako sva se odločila, da se v nedeljo podava v Resnikovo smer in res sva se!S prvima dvema, lažjima raztežajema sva hitro opravila, v tretjem pa se je začelo za tečajnika zelo pomembno, intenzivno nabiranje novega alpinističnega znanja. Nenehno izmikanje majhnim in malo večjim kamnom ob varovanju prvoplezajočega Jake (še dobro, da je bilo sidrišče postavljeno izven vpadnice ob majhni špranji, v katero sem se lahko zatekel ob plazenju kamenja); umirjanje uma in telesa, ki sta na trenutke rahlo paničarila z raznim tresenjem nog in iracionalnim paničarjenjem ob pogledu na 100 metrsko praznino pod seboj; in seveda vedno prisotno iskanje primernih trenutkov za počitek in sprostitev zakisanih mišic. Same pozitivne in zlata vredne izkušnje nabrane v smeri, katera je sodeč po besedah izkušenega Jake ena lepših daleč naokoli.Nekaj metrov pod vrhom Kalške gore, ob posedanju na mehki travici, brezveterju, prijetnem žgečkanju sončnih žarkov, brezoblačnem razgledu na preostali del Kamniško-Savinjskih alp in opazovanju tajanja megle v Ljubljanski kotlini sva skupaj s Katjo in Simonom preživela idilični dve uri. Seveda ni šlo brez vedno prisotnega izmenjavanja izkušenj v obliki učenja novega vozla (“Najlonca”) in opisovanju preteklih reševalnih akcij GRS Kamnik.Sestop v dolino je bil ekspresno hiter, pivo in zaključno druženje pri Jurju pa edinstveno začinjeno, kakor vedno.Pa, da ne bo kdo na podlagi tega, da v zgornjih vrsticah nisem izgubljal besed z opisovanjem vzponov preostalega dela vesele druščine sklepal, da sem ta vikend plezal samo jaz. Vsi štirje tečajniki, štirje pripravniki in deset alpinistov smo kakor mravljice pridno lezli, da je bilo celotno severno pobočje Kalške pisano kakor mavrica. Verjamem, da smo marsikateremu planincu, ki se je vzpenjal proti sedlu, prijetno popestrili razgled in oplemenitili gorsko vzdušje z nenehnim komuniciranjem navez.Fotografije so v fotogaleriji.