Apartheid – Rzenik
“V soboto sva Jaka in jaz dodobra namučila svojo psiho. Po 10-ih urah sva izplezala iz izjemno krušljive Kozjekove smeri Apartheid, ki poteka v severni steni Rzenika. Zadnja dva raztežaja v temi, s čelkami. Priti na rob stene po takšni smeri je izjemno doživetje.” Takole je Primož povzel najino sobotno pustolovščino.
V pričakovanju za Rzenik “kompaktne” skale sva zgodaj zjutraj zarinila v rzeniški šoder. Pod nogami sva zmlela celotno melišče, saj se smer nahaja čisto na levem – vršnem delu stene.Za smer sva se odločila zaradi mikavnega opisa njenega lastnika: “Smer poteka desno od Smeri črncev (Berčič, Gladek) in je za rzeniške razmere kar kompaktna, posebej v težjih detajlih; pod pogojem seveda, da se nisi pravkar vrnil s štirinajstdnevnega plezanja v Paklenici.” Takole je malo v šali Kozjek povzel občutke v smeri. Z nasmeškom na obrazu sva vstopila v smer. Začetni raztežaj je postregel s strmimi travami, jaz pa sem ga še dodatno začinil s trenjem. Jutranja megla je poskrbela, da se je vlaga še dolgo držala skal in trav. Nasmešek nama je spet narisal zatič, ki so nama ga pustili prejšnji plezalci. Skica naju je privedla do očitnega stolpa, nadaljevanja pa ni najbolje predvidela, a sva z malo raziskovanja le našla prehod čez strm kamnolom. Vzdušje bilo kot na fronti. Primož se je izogibal mojim bombam, jaz pa sem le nekako prilezel na položnejši travnik, kjer sem imel priložnost potrenirati sidrišče – hobotnico. V podobnem stilu sva počasi napredovala proti vrhu. Nepozaben je bil tudi travnati raztežaj, kjer vso svojo težo zaupaš vlažnim šopkom trav v 80 stopinjski naklonini. Varovanja, z izjemo klina in rahitičnega macesna Primož ni imel možnosti namestiti. Čez trave sem kot drugi prilezel povsem na koncu svojih moči. Kaj takega pa še ne. V svetlobi čelk sva ob 9-ih le prispela na vrh stene. Oba sva se strinjala, da bova nasledne izzive iskala v slogu zadnjih besed Pavletovega opisa: “pravkar vrnil s štirinajstdnevnega plezanja v Paklenici”.
Komentarji