Skalaški tris

Ideja splezati tri Skalaške v enem dnevu je že nekaj časa zorela v moji glavi. Ko sem dober mesec nazaj zadevo omenil Žigcu, je bil takoj za in zadevo sva včeraj tudi izvedla.

Pravega spanca pred turo ni bilo. Gre za kraljevsko turo in po glavi se ti mota cel kup stvari. Tako sem že komaj čakal, da zazvoni budilka in zadeva steče. Z Žigcem sva zmenjena ob pol treh zjutraj, nekaj pred četrto štartava iz parkirišča pri Ingotu. Prvi cilj je Skalaška v Špiku. V tej steni še nisva plezala zato sva na začetku malce negotova vendar zadeva hitro steče. Skice smeri niti nisva potrebovala. Če se vživiš v misli prvopristopnikov, ki zagotovo niso iskali prevelikih težav in z nekaj občutka za orientacijo te smer kar sama pelje po najlogičnejših prehodih. Tako sva na vrhu Špika že okoli 8 -ih dopoldne. S Špikove škrbine sledi mučen sestop po podrti grapi v Veliko Dnino in siten dostop po melišču do začetka Škrlatiških gred. Dostop do Zvonika in samo smer, Skalaški steber v Škrlatici, dobro poznam. To je bila moja izpitna tura za alpinista. Tako sva 10 minut pred dvanajsto že na vrhu smeri. Sledi dolg sestop v Vrata kamor prideva v času največje vročine, okoli pol dveh. Na srečo se lahko ohladiva v potoku med dostopom pod Skalaško v Triglavu v katero vstopiva petnajst minut pred tretjo, ob šestih zvečer pa že stojiva na vrhu Stene. Sledi krik veselja ob zavedanju, da nama je zadeva uspela. Porabila sva slabih 14 ur in pol. Sestop čez Plemenice nama je povsem odveč vendar zadevo vseeno nekoliko olajša misel na to, da nama je zadeva uspela. V Vratih naju čaka moja Dominika, ki naju odpelje nazaj do Martuljka, kjer sva pustila avto.Kaj reči na koncu? Nič pametnega mi ne pride na misel. Tura je zares naporna, veliko se pleza brez vrvi, tako da je zelo pomembno tudi medsebojno zaupanje in pa dobra psihična pripravljenost. Za izvedbo tega “projekta” sva bila z Žigcem nedvomno prava naveza.