Alpinistična odprava Gaurišankar 2010

Gaurišankar je himalajska gora z dvema vrhovoma: glavnim vrhom Gauri (mlada boginja svetlega obraza, 7134 m) in južnim vrhom Shankar (črni obraz boginje Šive, 7010 m). Tibetanci ji pravijo Jomo Teringma. Je druga najvišja gora v skupini Rolvaling (ob Menlungtseju, 7181 m). Dviga se zahodno od skupine Kumbu in severno od Rolvaling Kola. Goro so leta 1855 proglasili za najvišjo goro sveta, zato jo v Nepalu obravnavajo kot zelo sveto goro.
V nadaljevanju si lahko preberete poročilo vodje odprave in pogledate fotografije z odprave v fotogaleriji.

Naš prvotni namen je bil, z Nepalske strani, preplezati jugozahodno steno južnega vrha. Ker so Slovenci tu že plezali, sem se, z namenom da pridobim kakšno informacijo, sestal z vodjo takratne odprave Slavkom Cankarjem. Seznanil me je z dejstvi, da je bil največji problem takratne odprave dokaj zahteven dostop do baznega tabora in pa padajoče kamenje, ki bi lahko tudi nam, zaradi segrevanja ozračja, povzročilo nevšečnosti. Informacije o steni sem pridobil tudi pri Marku Prezlju, ki me je seznanil s tem, da je stena s Tibetanske strani dobra, a strma. Prezelj si je steno ogledal med plezanjem na sosednji vrh Menlungste (7181 m) in jo tudi fotografiral. Poleg fotografije, ki mi jo je posredoval, pa je bilo težko pridobiti še katero drugo. Med mrzličnim brskanjem za fotografijami po internetu, sem izvedel da so Gaurišankar v preteklih letih za plezalni cilj izbrali že Britanci (prvi so poizkusili s severne strani), dve japonski navezi, dve ruski navezi in ena ameriška naveza. Lansko jesen je Japoncema (Kazuyu Hiraideju in Keiju Taniguchiju) uspelo steno južnega vrha osvojiti vse do višine 6850 m, nato pa sta bila primorana obrniti. Tudi njiju sem preko elektronske pošte prosil za kakšno informacijo in fotografijo, ampak žal nisem dobil ne odgovora na elektronsko sporočilo, kaj šele kaj več. Največ fotografij sem si uspel pridobiti od, letos preminulega Joa Puyearja. V veliko pomoč pri organiziranju in usklajevanju odprave pa mi je bil Tone Škarja, ki mi je prihranil kar nekaj časa.

Ko smo prispeli v Katmandu, smo bili vsi trije kar malo negativno presenečeni. Sam sem bil zadnjič v Katmanduju pred tremi leti in od takrat se je mesto zelo spremenilo. Ulice so nabito polne, kolesa so zamenjali motorji, ljudje se vozijo z zahodnjaškimi avtomobili, kanalizacija jim sili na površje, polno je smeti, zmanjkuje jim elektrike, itd. Rečem lahko, da se tamkajšnji ljudje utapljajo v lastni umazaniji.

Še preden smo se odpravili na odpravo smo bili seznanjeni, da je cesta proti Kitajski meji zaradi močnega monsuna poškodovana. Plazovi so cesto poškodovali na petih mestih in sanirali so jo še med našo vožnjo proti meji. Na meji nismo imeli posebnih težav, le poškodovana cesta nam je rahlo popestrila in podaljšala pot do mesta Zhangmu. Pot smo nadaljevali proti Nyalamu, kjer smo ostali dva dni in opravili tudi aklimatizacijo na okoliških vrhovih. Naslednji postanek smo imeli v vasi Tingri od tam smo se peljali do avtomobilske baze pod Čo ojem, nato pa naprej do vasi Rongshar. Na poti do Rongsharja smo zaradi reke, ki je odnesla cesto, vso prtljago prestavili iz enega na drug tovornjak. Za to nam je CTMA zmanjšala denarnice za 1500 $ v eno smer. V Rongsharju smo pripravili tovore za jake. Naš zveznik je imel z nami namen zaslužiti, saj nam je za dodatne štiri jake zaračunal 400 $, polovico tega denarja je pospravil v svoj žep z obrazložitvijo, da so to nekakšna »local rules«.

Po dnevu in pol pešačenja, smo prispeli do prostora, kjer smo si postavili bazni tabor (4300 m). Za urejanje baze smo porabili en dan, nato pa smo se, vsak na svoj konec, odpravili v izvidnico. Ugotovili smo, da so stene zelo kopne in do 6000 m praktično suhe. Po tem ogledu smo za glavni cilj namesto glavnega vrha, izbrali južni vrh Gaurišankarja, odločili pa smo se tudi, kje bomo opravili aklimatizacijo. Prvi poizkus aklimatizacije nam, na žalost, zaradi Blaževih zdravstvenih težav, ni uspel. Sestopili smo nazaj v bazo. Že naslednji dan smo ponovno poizkusili in se odpravili prespat na greben pod hrib. Dostop do stene se nam je na videz zdel kratek, ampak v resnici ni bilo tako, zanj smo porabili dobre štiri ure hoje. Ker je zajeda, po kateri smo imeli namen plezati, ponujala kanonado, smo prečili 100 m in začeli s plezanjem po skalnem grebenu. Pet raztežajev (III-IV) smo preplezali brez težav, nato pa je skala postala slaba, saj so bili naloženi ogromni granitni bloki. Odločili smo se da obrnemo in tako smo z višine 5600 m opravili spuste in se vrnili v bazni tabor. Nato je sledilo 14 dni slabega vremena. V baznem taboru je skoraj vsak dan deževalo, višje pa je snežilo. Nestabilno, grdo vreme smo izkoristili za deportiranje opreme pod ogromen balvan, malo pred začetkom ledenika. Ker je Aljaž zbolel, sva z Blažem poiskala prehod skozi ledenik in na višino okli 5200 m deportirala še plinske bombice in hrano. Ko se je vreme nekoliko izboljšalo, smo se odločili da poizkusimo s plezanjem na južni vrh. Na žalost nas je sredi ledenika presenetila snežna nevihta, istočasno pa smo prejeli sporočilo od Jureta Jermana, da bo vreme še dva dni slabo. Ponovno smo sestopili v bazni tabor. Poleg slabega vremena, pa je bilo slabo tudi kuharjevo zdravje. Čutil je bolečine v prsih in glavi, oslabil se mu je tudi vid na eno oko. Ker je bilo kuharjevo zdravstveno stanje resno, smo se odločili, da Blaž z njim sestopi v Rongshar, z Aljažem pa ponovno poizkusiva s plezanjem. Na mestu, kjer sva z Blažem pustila plinske bombice in hrano, sva okoli osmih zvečer postavila šotor in prespala jasno noč. Jutro pa ni bilo tako jasno, saj naju je prebudilo ponovno sneženje. Vreme se je postopoma izboljšalo, tako da sva okoli dvanajstih odšla proti steni. Gaženje po snežišču je bilo naporno, saj je bilo kar nekaj novozapadlega snega. Ko sva se na vrhu snežnega stožca pripravljala na plezanje, sva zaslišala grmenje, ki je za sabo prineslo snežni plaz. V naglici je Aljaž skočil v krajno zev, jaz pa izven vpadnice plazu. Odločila sva se, da bova sestopila in še preden sva se odpravila, je že prihrumel drugi plaz. Odločitev o povratku se je izkazala za zelo pametno in pravilno. Še isti dan sva v bazni tabor prinesla vso opremo, ki smo jo imeli pod hribom.

O ponovnem poizkusu nisva razmišljala, saj bi bil preveč tvegan. Očitno je zapadlo več snega kot smo mislili, poleg tega pa je z Nepalske strani pihal veter, ki je verjetno v steno nasul še več snega. Zato sva v bazi sama čakala jake. Iz Rongsharja smo se v samo dveh dneh vrnili v Katmandu in nato po planu domov.

Odprava je bila v alpinističnem smislu popolnoma neuspešna, saj letošnje leto odpravam v Tibetu ni prizaneslo z vremenom. Verjamem, da bi bila odprava v boljšem vremenu uspešnejša. Mogoče bi bilo bolje poizkusiti v spomladanskem obdobju, domačini pa pravijo, da naj bi bilo vreme lepo tudi v juniju in juliju. Organizacijsko in logistično je odprava potekala brez večjih težav. Za to se moramo zahvaliti nepalski agenciji Wilderness Experience in pa kitajski CTMA.

Na koncu lahko dodam, da ostenje Gaurishankarja ostaja nepreplezano in če bi kdaj koga zamikalo, mu z veseljem posredujem informacije.

Ekipa: Aljaž Tratnik (AO Idrija), Blaž Navršnik (AO Tam – Maribor) in Matej Kladnik (AO Kamnik).

Finančno poročilo:

– CTMA (prevozi in nočitve v Tibetu, pristojbina za vrh , jaki): 6000 €- CTMA (dodatni denar zaradi neprevozne ceste): 1100 €- Wilderness Experience (prevoz do meje, kuhar,oprema, hrana, kisik): 6390 €- Wilderness Experience (prevoz karga iz letališča in nazaj): 170 €- Letalske vozovnice: 2550 €- Nočitev v hotelu Thorong peak:160 €- Prehrana v Katmanduju: 220 €- Vize (Nepalska, Indijska): 300 €- Dodatna prehrana za bazo: 200 €- Zavarovanje: 300 €- Satelitski telefon: 200 €- Ukradena plezalna oprema: 400 €

Stroški skupaj na osebo: 5996 €, k temu znesku moramo prišteti še osebno opremo plezalca, ki po naših izračunih prinese dodatnih 1200 € stroškov.

Hvala vsem za moralno in finančno pomoč.

PZS (KOMISIJA ZA ALPINIZEM in KOMISIJA ZA TUJA GORSTVA), ENDAL d.o.o., ALUKONIGSTAHL d.o.o., PD TAM MARIBOR, PD RUŠE, OBČINA RUŠE, SELTRON d.o.o, PD/AO KAMNIK, GRS KAMNIK, PENZION TILIA, TERRA SPORT, TRGOVINA MARKACIJA, AO IDRIJA

Strnjen povzetek dogajanja:

22. september: polet Dunaj – Doha – New Delhi – KTM23. september: prihod v KTM24. september: nakup hrane in opreme za bazo25. september: vožnja z avtobusom do kitajske meje. Od meje naprej do Zhangmuja26. september: vožnja do Nyalama (3500m) in aklimatizacija27. september: Nyalam, aklimatizacija (4800 m)28. september: vožnja do Tingrija (3950 m)29. september: vožnja do Rongsharja (3500 m), postavitev šotorov30. september: priprava tovorov za transport do baze1. oktober: prvi dan hoje do baze in transport hrane, goriva in opreme s 14 konji in zobkiji2. oktober: hoja do baznega tabora3. oktober: ureditev baznega tabora4. oktober: vzpon na okoliške vrhove (5200 m)5. oktober: priprave aklimatizacijsko turo in plezanje balvanov6. oktober: povzpnemo se na greben pod aklimatizacijski hrib, kjer prespimo (5200 m)7. oktober: Blaž se zjutraj slabo počuti, zato se vrnemo v bazni tabor8. oktober: ponovno se povzpnemo na greben pod aklimatizacijski hrib, kjer prespimo (5200 m)9. oktober: dostopimo pod steno in na višini 5600 m obrnemo zaradi slabe kvalitete skale, vrnemo se v BC10. – 13. oktober: smo v bazi, vsak dan se popoldne vreme poslabša14. oktober: z Bležem poiščeva prehod skozi ledenik in deportirava hrano in plinske bombice15.-17. oktober: smo v bazi, kjer dva dni nepretrgoma dežuje, višje pa sneži18.oktober: v depo pod ledenikom odnesemo še nekaj opreme19. oktober: priprave na vzpon, vreme se izboljšuje20. oktober: odidemo spat pod steno Gaurišankarja, vendar nas na ledeniku ujame snežna nevihta, istočasno dobimo vremensko napoved da naj bi še dva dni snežilo, vendar naj padavin ne bi bilo veliko. Sestopimo v bazni tabor.21. oktober : smo v bazi22. oktober: z Aljažem se povzpneva na konec ledenika kjer prespiva (5200 m)23. oktober: zjutraj se prebudiva v rahlo sneženje, odlašava odhod, vreme se zjasni zato okoli 12. ure odrineva od šotora. Na višini 5400 m naju preseneti snežni plaz, imava srečo. Odločiva se da je tveganje preveliko, kar potrdi še en manjši plaz. Z vso opremo se vrneva v bazni tabor24. oktober: Blaž zaradi kuharjevega slabega zdravstvenega stanja sestopi v Rongshar, z Aljažem ostaneva sama v bazi25. oktober: sva v bazi26. oktober: priprava tovorov za jake27. oktober: pospravljanje baze in odhod z jaki v Rongshar28. oktober: vožnja do Zhangmuja29. oktober: zvečer pridemo v KTM30. oktober – 2. november: priprava tovorov za kargo, nakupovanje spominkov itd.3. november: KTM – New Delhi4. november: New Delhi – Doha – Dunaj, vrnitev domov