Alpinistična šola 2006/07
»Če ne tam, pa ne vem kje … tam – v slovenskih hribih vas bomo zastrupili s plezarijo …«, je dejal naš vodnik Metod. Zato smo že ob 4-h preverjali potrebno opremo za plezanje v Kamniku na dogovorjenem mestu (za občino) in jo mahnili proti Kranjski Gori in naprej v Italijo.
V temi, nekateri s čelkami, smo začeli okoli 6. ure hoditi ob potoku Bela. Po uri in pol hoje smo prišli do lesene koče oz. bivaka, kjer smo si ogledali pot na zemljevidu, se preoblekli ipd. Vroče nam ni bilo, ker je iz megle ves čas pršilo. Nadaljevali smo do bivakov, kjer so se zbujali drugi, nam nepoznani »hribolazci«. Tam smo malicali.
Prva skupina je bila zopet hitrejša. Zadnja-tretja skupina pa je imela počasnejši tempo. Lahko smo občudovali okolico oz. kozoroga na skali. Nekateri smo se prvič srečali s številkami oz. drugačnimi oznakami poti (»ah, Knafelčeve markacije so lepše …«). Po pol urnem postanku smo nadaljevali pot do stene (po hribu oz. melišču navzgor). Posijalo je sonce, megle so švigale sem in tja, ko smo začeli »oblačiti plezalno opremo« oz. plezati (nekateri prvič). Pripravniki in alpinisti so imeli v navezi nas, tečajnike. Ker smer ni bila težka, smo vrh dosegli po 1 uri. Vmes smo se nastavljali objektivom. Na vrhu smo malicali v soncu in se zopet učili od Metoda. Občudovali smo sosednji vrh, kamor se bomo namenili plezati drugo leto. Po dveh urah je sledil spust (za nekatere je bil prvi, za nekatere že stoti …). »To je kot ples … po skalah kar poplesavaš …«, nam je dejal Metod. In res, na koncu smo že kar znali. Okoli 18. ure smo bili pri prevoznih sredstvih. Z analizo smo nadaljevali v Kranjski Gori.
Drugi dan nas je nekatere tečajnike vse bolelo. " A tako to zgleda… ko nosiš vso plezalno opremo…vse me boli, kot bi me povozil vlak…"
Urška Grilc
Komentarji