Alpinistična šola 2006/07
Nina Arnuž, Erika Zalokar, Urša Grilc, Rožle Repanšek, Tomaž Pibernik in Gašper Erman
Pa smo šli: uradni zbor je bil zapovedan ob 5.30h, zbrali pa smo se ob 5.50h, nato je sledilo točenje goriva in kava na OMV Potoki in ob 6.30h smo odbrzeli proti Bohinju. Iz doline Ravno Brdo nas je znanec od Franceljna s 4WD "potegnil" do pol poti proti planini Blato, potem pa pse na smučke in drs drs – že smo sopihali mimo Blata na Krstenico. Vreme krasno, brez oblačka, volja na višku, cilji visoki. Kmalu po začetku je Nina spoznala, da so "teli hribi" daleč od raja za bordarje in tako ji je mojster improvizacije Vital naredil naravne krplje (glej sliko). Ostali so se držali zelo dobro in drsali proti Krstenici. Na poti smo tokrat uspeli temeljito obdelati temo iz orientacije, GPSa in poznavanja terena, spoznavali naravo in dužbo v družbi smrekovih lubadarjev in se ob 11h sončili na Krstenici ob sirarni. Noro lepo vreme – do takrat! Potem pa so nas prišli pozdravit prvi oblački, lepi majhni in nedolžni, ki so pa se "satani" kasneje kar večali in večali in ob našem prihodu na greben med Jezerskim Prevalom in Stogom je že nastala takšna megla, da smo se odrekli vrhu. Ampak po Gašperjevi uri smo bili nad 2000 in to je na koncu zadostovalo! Spusta na Jezerce ni potrebno podrobneje opisovati, bilo je polno "pik", vriskov, glasnih besed in smeha. Mogoče je vmes padla tudi kakšna solzica, ki pa je nisem opazil, le Erika je pripomnila: "Če je pa turna smuka prijetna, …?!". Borderka Nina je tu še največ imela od spusta, potem pa zopet mala kalvarija do Krstenice. Na Krstenici smo malo počili, se ob odhodu še malo poduhovili v družbi skavtov iz Grosuplja, ki so prišli na duhovne vaje na Krstenico in se pogumno spustili med drevje. Opis je nemogoč. Prvič, ker ne vem natančno, kje smo se vozili in drugič, ker je bilo po celi hosti slišati le krike, smeh in vriske. Za organizacijo spusta je zgledno poskrbel vodja Vital: vsako dekle je imelo svojega "angela varuha", le Rožle se je moral znajti kakor je vedel in znal in moramo ga pohvaliti, šlo mu je dobro od nog. Spust z Blata v dolino je bil najlepši spust dneva oziroma noči, saj smo štartali šele okoli 19h od Blata, nekaj nepripravljenih pa je bilo tudi brez "čelk". Vsi celi in veseli smo na parkirišču popili še en »sok« in pristali v piceriji Ema v Srednji vasi, kjer nas je prijazno postregla natakarica Špela. To je bila, če se ne motim, druga turna smuka naših tečajnikov, ki jo bo večina pomnila še nekaj časa. Da ne bo to pisanje preveč osladno: ob pici smo si povedali kar nekaj zaključnih besed, pohvale so po drugem pivu padale vsepovprek, a junakinji te zgodbe, brez zamere ostali, sta bili Nina in Anita. Mi in oni dve vemo zakaj! Spomini nam ostajajo, težje je, bolj se nas dotaknejo! Ljudje se pokažemo in spoznamo v takšnih trenutkih, kot je bila ta sobota.
Komentarji