Alpinistična šola 2009/10 – 6. del
No, končno smo dočakali tisto za kar smo zadnja dva meseca trenirali – izpit
za športnega plezalca. Zopet smo šli v Vipavo pod Gradiško turo, kjer
smo imeli tudi našo prvo plezalno turo dva meseca nazaj.
“Čeprav je med tednom vreme bilo bolj “švoh”, je naš ”šef ”Jure dobro predvidel, da vreme v soboto bo.V našem koncu vse še oblačno, tam v Vipavi, nam ljubi Primorski, pa sonce in burja.Zato smo se prav z veselje zapodili proti sektorju Pikapolonica, da smo se fajn ogreli, malo poplezali, ugotovili, da so smeri tukaj napram drugim v drugih plezališčih podcenjene in da plezarija v burji ni tako prijetna, se pa da navadit nanjo.Po ogrevalnem plezanju, se je šlo zares.Izberi smer, pravilno nameščaj komplete in se vpenjaj ter se na koncu preveži rezultat-za vse nas to ni bil problem(dva meseca vaj z našimi ”šefi”-inštruktorji, mora pustit nekaj pozitivnih posledic. Na koncu je sledilo še spust po vrvi ali po domače abzajlanje (piši tako kot govoriš) in smo šli v šavje.Po prestanih preizkušnjah, je na parkiršču sledil zadnji del izpita za športnega plezalca.Z pogledom proti umetni steni smo morali pokazati rit in dobit tisto kar nam pripada-tri čez rit pri čemer smo občutila, da Juretova roka je soldatska.S tem smo sedaj postali športni plezalci, pri čemer je krst pomenil, da vedno ne greš gor ampak se moraš kdaj navadit tudi na kakšen trši padec-upajmo da ne bo pogosto. Pa še nekaj je zadnja preizkušnja pomenila, tisti ki je pogledal nad umetno steno, je videl cel kup smeri v skalah Gradiške ture in v te skale kjer koli že so, počasi gremo v njih. Pa fajn se mejte”
Povezani prispevki:
– 1. del
– 2. del
– 3. del
– 4. del
– 5. del
Komentarji