Alpinistična šola 2009/10 – 7. del
Zagreti tečajniki Alpinistične šole smo komaj dočakali našo prvo zimsko turo in to kar dvodnevno! Cilj so bila tokrat Jermanova vrata ali drugače – Kamniško sedlo.
Polni pričakovanj smo se v soboto (12.12.2009) zjutraj zbrali na Jermanci z nabito polnimi nahrbtniki opreme, ko je naš inštruktor Jure odprl prtljažnik svojega avtomobila in nas presenetil: “Dekleta in fantje, gor je treba spravit še tele žaklje krompirja in čebule, pakete zelenjave in mesa, dve kitari in harmoniko!” Po prvih trenutkih osuplosti smo začeli odkrivati nove dimenzije naših “ruzakov” in na koncu nekako navesili nanje vse potrebno in se odpravili navkreber, mimo pastircev na Sedlo. Le kovček s harmoniko je “krožil” med nami, vsak tečajnik se mu je posvetil za nakaj minut, da smo ga spravili gor. Po pavzi se je začelo učenje. Pridružili so se nam alpinistični pripravniki, ki so osnove osvojili že prejšnje leto, razdelili smo se v ekipe in krožili od točke do točke. Naši izkušeni kamniški alpinistični inštruktorji in gorski reševalci so na nas prenašali znanje hoje s cepini in derezami, izdelave sidrišč s cepini, vzpenjanja, spuščanja in ustavljanja s cepinom in iskanja zasutega pod plazom z lavinsko žolno. Naše vneme ni pretirano motil niti oster mraz in močan veter, ki je pihal s štajerske strani sedla in naši inštruktorji so bili z nami kar zadovoljni. Ob mraku smo se preselili v kočo, v katero je medtem že prišla pisana druščina alpinistov iz Kamnika in okolice, članov našega odseka. Po odlični večerji , narejeni iz sestavin, prinešenih na naših hrbtih, se je pričel “krst”, sprejem dveh novih članov med Kamniške alpiniste. Dobro sta se znašla in odlično prestala vse zahtevne naloge, ki so jima jih ob sprejemu pripravili izkušeni “mački” in po njunem krstu se je rajanje ob kitarah in harmoniki nadaljevalo do zgodnjih jutranjih ur. V nedeljo zjutraj smo se zbudili, nekateri bogatejši tudi za izkušnjo mrzle zimske noči v gorah in “prešvoh spalke”, nekateri pa tudi za izkušnjo vpliva opojnih substanc na hribolazca na 1900 metrih. Vsi pa za izkušnjo premalo spanca. Vsak po svoje se je nekako sestavil in po zajtrku, iskanju razmetane opreme in čiščenju koče smo nadaljevali s tečajem. Zaradi obilice čez noč novozapadlega snega se je Jure odločil, da bomo trenirali predvsem hojo s cepinom in derezami, ki je osnova preživetja v hribih pozimi. Mahnili smo jo navzdol proti Pastircem in potem kar poprek čez gozd in po brezpotju. Seveda smo imeli s seboj nepogrešljivo harmoniko in kitari. Na Jermanci nas je legenda kamniškega alpinizma, Bojan Pollak – Bojč postrojil v vrsto, nas ovekovečil in nam namenil par spodbudnih stavkov za naprej. Mnenje vseh je bilo, da je tura odlično uspela in vsi komaj čakamo novo. Če bo možno, že med novoletnimi prazniki, naši alpinisti pravijo, da nas bodo radi vzeli s seboj. Mi pa smo ponosni na to! Pa srečno!
________________________________________________________________________________________________________________
Povezani prispevki:
– 1. del
– 2. del
– 3. del
– 4. del
– 5. del
– 6. del
Komentarji