Beli potok

V soboto, 22. septembra, je po rožicah, ki rastejo po pobočjih gora le streljaj čez našo zahodno mejo, teptalo tako veliko število gojzarjev, da bi si nič hudega sluteči naključni opazovalec najverjtneje mislil, da se je udarni bataljon slovenske alpinske divizije odločil na juriš zavzeti Beneško Slovenijo.

Pa so bili naši nameni kljub bojnim kladivom v nahrbtnikih bolj ali manj miroljubni: prišli smo (večina prvič) preplezat stenco nekje v hribih in pri tem poteptat čim manj rožic, sprožit čim manj skal na nedolžne pod nami hodeče planince in čim manjkrat kričati od groze nad globokimi prepadi. Ker smo se letos tečajniki namnožili kot amebe, nam ni zadoščala tradicionalna Visoka Bela Špica, ampak smo zlezli še na vse vrhove v kolikor toliko bližnji okolici. Orli so obupali in se umaknili, rožice so se potuhnile. Mene in sošolca Pavla je Lado odvlekel (khm … glih tolk da ne dobesedno … govorim zase) v ljubko smer v Lepi Glavi, kjer nam je, kljub temu, da naj bi bil to ognjeni krst, na začetku potoček pošteno curljal na glavo in za vrat. Na gladkih mokrih skalah smo tudi lepo vzgojeni malce preklinjali, ampak za obupovanje ni bilo časa, ker je bilo treba občudovati prekrasen razgled na drugi strani in razgleda je bilo vedno več, čim više smo plezali. Kljub mojim utemeljenim strahovom, da bom prej ali slej povzročila bridko smert katerega izmed soplezalcev, smo nazadnje vsi trije živi in zdravi stali na vrhu … ma ne na vrhu, ene sto metrov pod vrhom. In ker smo bili že pozni smo se iz golega človekoljubja odločili izpustiti vrh, da nas ljubi sošolci ne bi čakali. (Pa so nas vseeno čakali kakšne tri, štiri ure, hehe …) Sledilo je uživaško prebijanje skozi ruševje, ko pa smo nazadnje dosegli parkirišče, sem bila bolj popraskana in potolčena kot kdajkoli v zadnjih petnajstih letih. Ampak moram pristaviti, da tudi tam nekje od pionirske zaobljube naprej še nisem bila tako ponosna nase. Naj se še enkrat zahvalim Ladotu za veliko količino potrpljenja in sklenem tole poročilo: vsi smo preživeli, se zabavali, dotične gore še stojijo – bolj ali manj intaktne – in smer, ki smo jo preplezali, je ocenjena z 9+. Eden izmed podatkov je zgolj pesniško pretiravanje, vendar ne izdam, kateri!Meta Osredkar