Bivakiranje AŠ
V soboto, 24. januarja 2015, smo se tečajniki Jan Novak, Boris Bodlaj in Katja Novak pod vodstvom izkušenega alpinista Marjana Kregarja odpravili proti Grintovcu.
Že kmalu v gozdu smo zaslišali divje zavijanje vetra. Le-ta v dveh dneh ni popolnoma nič ponehal. Razmere so bile zimske, pa čeprav v mili zimi brez snega. Kmalu smo si nadeli dereze, a žal se je ena zlomila, a jo je Marjan z žičko uspešno popravil. Na Kokrškem sedlu smo se okrepčali v zimski sobi, nato pa se pogumno odpravili proti Jamam. Na poti smo srečali pet kamniških alpinistov, ki so bili namenjeni proti Grintovcu a so jih neprimerne vremenske razmere zaustavile. Sklenili so, da ni varno na vrh. Poiskali smo primerno mesto in začeli izdelovati zatočišče, bivak. Kasneje se nam je pridružil še Bojan Polak, ki je prijazno pomagal pri gradnji in pripomnil, da so vaje v takem vremenu običajno odpadle. Bivak je bil po petih, šestih urah končno narejen, velik in razkošen, baje 5 zvedic. Z veseljem smo so po celem dnevu bučanja vetra, snega, megle skrili v varen bivak. Pripravili smo si ležišča, se zleknili v spalnih vrečah in začeli s kuhanjem poznega kosila oz. zgodnje večerje. Običajno vsakdanje stvari, so nam predstavljale velike težave. Že za izhod na stranišče, si moral zbrati kar nekaj volje. Dobili smo tudi obisk. Ob štirih popoldne je šel mimo nas pohodnik, ki je bil namenjen v bivak pod Kočno. Bili smo skeptični, on pa pogumen. Ob sedmih zvečer se je ves vesel zatekel v naš bivak. Povedal je, da se je izgubil, da je še naš bivak iskal pol ure. Marjan mu je skuhal čaj, preoblekel se je, malo odpočil, nato pa se vrnil na Kokrško sedlo, kjer je uspešno preživel noč.Po nočnem obisku smo se odpravili spat. Razen rahlih težav (spuščena blazina, malce neraven teren, budilka ob petih zjutraj) je noč potekala dokaj mirno. Zbudili smo se okrog pol osmih z upanjem na lepše vreme in možnostjo vzpona na vrh. Kmalu smo ugotovili, da so bile to le pobožne želje. Vreme se ni čisto nič spremenilo. Pojedli smo, se parkrat zaustavili s cepinom in jo mahnili v dolino. Tudi na poti nazaj je bilo kup dogodivščin; sunek vetra je prevernil mene, jaz pa Borisa in komaj sva se ustavila kar precej metrov nižje; Marjan je v neprimernem terenu poskušal ustavljanje s cepinom in se s težavo zaustavil, nas pa je od tega odvrnil; tudi Jan je nekaj poskušal in se komaj ustavil; zlomila se je še druga dereza, a je Marjan uspešno saniral še to.Marjan je pester vikend zaključil z mislijo, da upa, da se nam hribi zaradi teh dveh dni niso uprli in da smo pridobili precej izredno bogatih izkušenj. Strinjamo se, doživeli in preživeli smo ogromno. Danes pa tak lep sončen dan! Pa drugič 😉
Komentarji