Bivakiranje na Raduhi

Prejšnji vikend smo tečajniki alpinistične šole AOK spoznali, kako hitro jo vreme lahko zagode obiskovalcem gora. Zaradi obilnega sneženja in velike nevarnosti snežnih plazov je odpadel predvideni spominski pohod na Grintovec, vendar pa je imel naš vodja Franc Miš v rokavu še enega aduta. V petek nam je sporočil, da bomo vikend preživeli pod Raduho, kjer se bomo udeležili Dnevov zaščite pred snežnimi plazovi, v noči s sobote na nedeljo pa bomo preizkusili naše znanje o bivakiranju.

Na pot smo se odpravili v soboto, 19. 1. v zgodnjih jutranjih urah, in se prek Črnivca in Solčave odpeljali proti koči na Grohatu pod Raduho. Komaj smo si dobro odpočili in se podprli, so se že začela predavanja. Dopoldne smo od priznanih strokovnjakov pridobili obilico teoretičnega znanja o snežnih plazovih in zaščiti pred njimi, popoldne, po kosilu, pa smo si pri bivaku GRS deset minut od koče ogledali še praktično uporabo pridobljenih veščin. Po vrnitvi v kočo smo poslušali še dve predavanji, nato pa seveda nismo odšli spat, ampak smo se začeli pripravljati na naš nočni pohod na vrh Raduhe in bivakiranje.Na goro smo krenili malo pred deseto zvečer in že kmalu skrenili levo z markirane poti proti Detektivski grapi v zahodni steli Laneža. Dostop je minil v prijetnem vzdušju, vsaj za tiste, ki smo hodili na koncu kolone. Zaradi mehkega snega, ki se je udiral do kolen in še čez, je bilo gaženje za tiste spredaj precej naporno, za nas zadaj pa je bila počasna hoja v mesečini po utrjenih stopinjah pravi užitek. Ko smo končno prišli do vstopa v grapo smo si vsi vznemirjeni zaradi bližajočega plezanja nadeli plezalne pasove, čelade in dereze, v roke pa poprijeli cepine. Prvi je začel plezati Mišo in nad skalim skokom naredil varno sidrišče, alpinista Matjaž in Igor, ki sta nas spremljala na turi, pa sta pazila na nas tečajnike in skrbela, da se vsi pravilno varujemo. Tisti na začetku kolone so že začeli en za drugim premagovati poledenelo skalno stopnjo, sam pa sem čakal in se nemirno spraševal, kako se bom z njo spoprijel jaz. Končno sem prišel na vrsto, se s prusikom zavaroval na vrv in se začel vzpenjati. Prvih nekaj sneženih metrov sem brez težav premagal, nato pa sem se iz oči v oči srečal s skalno pregrado. Z levico sem poprijel cepin ga skušal čim trdneje zatakniti v led, z desnico sem se vlekel za vrv in se počasi začel vzpenjati. Nekaj metrov nad mano je sedel Matjaž in me bodril: »Saj bo šlo, zabij cepin nekoliko višje!« Ob upoštevanju njegovih nasvetov in na novo pridobljenem zaupanju v dereze, ki neverjetno dobro držijo tudi na skali, sem brez večjih težav premagal stopnjo. Nadaljnji vzpon po grapi je bil mnogo enostavnejši. Na levo in desno skalne stene, pred mano pa z mesečino obsijano strmo snežno pobočje, ki vodi nekam navzgor, proti zvezdam… Nahrbtnik mi je že začel nekoliko žuliti rame, dihanje od napora postane globlje, a vrh človeka tako neustavljivo privlači … Končno je pobočje začelo postajati položnejše in nenadoma se pred mano odpre pogled na z mesečino obsijano pokrajino na drugi strani grebena. Odložim nahrbtnik, Mišo mi seže v roko … Ko so grapo preplezali še zadnji je sledilo fotografiranje, nato pa smo se odpravili naprej po grebenu proti vrhu Velike Raduhe, ki se je kazal nekje daleč na koncu grebena. Ponovno gaženje snega, menjavanje v vodstvu in ugrezanje do pasu, grebena pa kar ni in ni konec, za vsakim doseženim vrhom se pojavi še eden, nekoliko višji… Ko že skoraj obupaš nad tem, da boš kdaj dosegel cilj, se pred tabo končno pojavi vrh. Še zadnji, težki koraki proti vrhu in naš cilj je končno dosežen. Kako človeku tedaj prija skodelica toplega čaja in košček čokolade v družbi prijateljev…Na Raduhi se nismo dolgo mudili, saj nas je na poti navzdol čakal še en izziv, preživeti noč (kolikor jo je še ostalo) v snežni luknji. Ko smo ob poti navzdol določili mesto za bivakiranje sva z bratom Klemenom takoj pljunila v roke in v kakih desetih minutah sva že imela svojo luknjo, ki naju je ščitila pred vetrom. Hitro sva zlezla v bivak vrečo in skušala izkoristiti za spanje še tisto urico, ki nas je ločila od povratka v dolino. Spanje je bilo mnogo prijetnejše kot sem pričakoval, torej tudi mnogo prekratko. Komaj se je na vzhodnem obzorju pojavilo rožnato žarenje, so nas alpinisti že vrgli pokonci. Preden sva se s Klemenom odločila, da je res treba vstati, so bili sotečajniki že vsi nared za odhod, zaradi česar sva bila deležna nekaj krepkih vzgojnih besed.Pot navzdol je minila hitro in brez zapletov. Po zajtrku nas je čakalo še nekaj praktičnih vaj iz zaščite pred plazovi, okrog poldneva pa smo se tečajniki in inštruktorji ponovno zbrali in si izmenjali mnenja in vtise o minuli noči, ki bo verjetno vsem ostala v lepem spominu. Ambrož Kregar