Alpinistični odsek Kamnik

Norveški fjord. Foto: Žiga Macedoni

Bolivija 24 – Bolje pozno kot nikoli.

Včeraj zvečer me je poklical Mare. Posredno mi je namignil, da se je z Majo dogovoril, da bomo prispevek objavili do konca koledarskega leta. Dejal je, da mu sicer ni težava napisati prispevka, saj mu to vzame le štiri ure življenja na silvestrovo. Ker sem pred kratkim že pripravil predlogo za članek, sem ga pomiril in mu zagotovil, da zaradi tega zagotovo ne bo zamudil ognjemeta…



Ideja za odpravo v Bolivijo se je rodila v kavarni 13 Búhos v Huarazu, Peruju, kjer sva z Matthewom W. izmenjevala plezalne cilje in ideje za Južno Ameriko. V naslednjih letih so številne nepredvidene okoliščine, od pandemije do ustvarjanja družine, preložile to idejo. Kljub temu sem v začetku leta 2023 začel znova raziskovati možnosti za vzpone, načrtovati logistiko in sestavljati okvirni stroškovnik.

 V začetku septembra sem na uvodni sestanek povabil skupino prijateljev, od katerih nas je pet oblikovalo končno ekipo. Do maja 2024 smo sodelovali pri različnih aktivnostih: določanju ciljev odprave, usklajevanju terminskega načrta, pripravi logistike, pridobivanju sredstev in urejanju potrebne dokumentacije.

 Ko smo že vsaj desetič podrobno pregledali seznam, smo dokončno spakirali transportne torbe, se poslovili od družin in se 22. maja podali na pot proti Boliviji. Po štiriindvajsetih urah in dveh prestopih smo v zgodnjih jutranjih urah pristali na letališču El Alto v La Pazu, ki leži na nadmorski višini 4100 m. Ko smo nalagali transportne torbe v taksi, smo dodobra občutili vpliv višine. Kasneje smo to občutili še bolj, ko smo znosili torbe v tretje nadstropje Hotela Sagarnaga.

 Logistika za prvi aklimatizacijski teden je bila nastavljena dva dni kasneje, kar nam je dalo dovolj časa za adaptacijo na višino in nakup manjkajoče opreme, kot so na primer plinske bombice. Da bi se bolje aklimatizirali, smo se z gondolskim sistemom Teleférico povzpeli na El Alto in na višini 4100 m preživeli dobršen del dneva. Ob povratku v hotel smo se sestali s Slovenko Tino, ki živi v La Pazu. Predlagala nam je, da naslednji dan obiščemo cesto smrti, ki se začne na višini 4700 m in konča v Jungi na nadmorski višini 1200 m. Spust po tej cesti smo opravili z gorskimi kolesi, kar nam je prineslo vzdevek locos eslovenos. Po zaključku spusta smo pojedli kosilo in se osvežili v bazenu.  Sledil je peturni povratek v La Paz in pripravljanje torb za prvi aklimatizacijski sklop.

 Prihodnji dan smo morali zamakniti odhod, ker se je skozi celotno mesto odvijal folklorni festival Gran Poder, ki traja dolgo v noč. Posledice so običajno vidne naslednje dni, saj po La Pazu praktično ni prometa. Ob 12. uri smo se, obremenjeni s transportnimi torbami, peš odpravili na drugi konec mesta, kjer nas je Macario čakal z avtomobilom. Ko se nas je šest nabasalo v avtomobil za štiri osebe, smo krenili proti Laguni Tuni. Po štiriurni slikoviti vožnji smo prispeli v dolino. Tam smo se dogovorili za prenos opreme z osli in začeli pristop proti zavetišču na višini 4600 m. Pripravili smo ležišča in se podali malce višje ter prvič na odpravi dosegli višino 5000 m. Z mrakom je močno padla tudi temperatura, zato smo se umaknili v bivak in si kuhali topel obrok ter čaj.

 Ponoči so se pri meni začele prve zdravstvene težave, ki so se v naslednjih dneh v različnih oblikah pojavile tudi pri ostalih. Ker se stanje ni izboljšalo, sem bil primoran naslednji dan popoldne sestopiti v dolino. Po pravi avanturi sem v poznih nočnih urah prispel v La Paz in se za dva dni naselil v kopalnico.

 Fantje so se zjutraj odpravili proti vrhu Pico Austria (5327 m) in okoli poldneva uspešno stali na vrhu. Ob povratku so tudi sami občutili določene zdravstvene težave, razen Marka, na katerega očitno težave niso vplivale. Ravno zaradi tega se je v zgodnjih jutranjih urah povzpel na vrh Carro Jallayco (5234 m), popoldne pa še na Pico Mirador (5223 m).

Naslednji dan so se Marko, Rok in Pavle odpravili na Pequeño Alpamayo (5370 m). Roku se je na vrhu Pico Tarija (5300 m) slabo počutil, zato je tam počakal na ostala dva, ki sta se spustila na greben proti glavnemu vrhu. Po uspešno osvojenem vrhu sta pri sestopu znova navezala Roka in so se po ledeniku vrnili na izhodišče. Medtem je Alen zbral moči in se povzpel na Pico Mirador. Po prespani noči je fante v dolini čakal prevoz in transfer v La Paz.

V La Pazu sem jim povedal o svojem obisku bolnišnice, kjer so ugotovili, da je vzrok naših prebavnih težav najverjetneje bakterijska okužba, ki je pri domačinih običajna, za tujce pa nekoliko večji izziv.

Zaradi časovne omejitve sem želel preveriti, ali bom sploh še lahko sodeloval pri odpravi. Tako smo se zgodaj zjutraj Alen, Marko in jaz odpravili proti prelazu La Cumbre. Takrat sem imel v nahrbtniku več toaletnega papirja kot tehnične opreme. Kupili smo vozovnice za lokalni avtobus, ki je bil poln avtohtonih vonjav. Te je najbolj občutil Alen, kateremu niti maska ni pomagala. Po triurni vožnji smo prispeli na izhodišče, kjer smo prvič zadihali svež zrak. Povzpeli smo se na Cerro Kolini (5004 m) in prvič v daljavi zagledali naslednji cilj.

 Naslednji dan smo se s kombijem podali proti izhodišču za Huayna Potosí (6088 m). Po dinamični vožnji skozi neskončni El Alto smo zavili proti goram. Po razdrapani cesti smo prispeli skoraj do vznožja gore. Pot do bivaka na približno 5000 m je bila prijetna. Tam smo si pripravili ležišča in vse potrebno za zgodnji štart. Pred spanjem smo si skuhali večerjo in pripravili čaj za naslednje jutro.

 Ob drugi uri zjutraj smo se odpravili proti vrhu. Na začetku ledenika smo se razdelili. Alen in Marko sta se podala po francoski smeri, ostali trije pa po normalni smeri. Vzpon je spremljal močan veter in nizke temperature. Kljub temu, da smo štartali praktično zadnji, smo prvi prispeli na vrh, kjer je bila še tema. Po nekaj hitrih fotografijah smo se odpravili nazaj v bivak.

Medtem sta se Alen in Marko uspešno borila s svojo smerjo, kjer so jima poleg vetra in mraza izziv predstavljali še pršni plazovi. Po zaključku smeri sta morala prečiti greben do glavnega vrha Huayna Potosí. Okoli poldneva sta stala na vrhu in se nato spustila nazaj v bivak. Ker smo zamudili prevoz, smo ostali v bivaku še en dan, da bi se dodatno aklimatizirali za glavni cilj odprave. Pri meni so se ponovno pojavili znani simptomi.

 Ob povratku v La Paz smo imeli dan počitka, nato pa smo načrtovali odhod proti glavnemu cilju odprave – gori Illimani (6438 m). Zaradi zdravstvenih težav sem noč ponovno preživel na školjki, zato sem se odločil, da ostanem v dolini in se poskusim sestaviti. Fantje so se podali na dolgo, peturno pot skozi zakotje La Paza in po prepadni cesti do vznožja Illimanija. Po prihodu v bazni tabor so ugotovili, da so pozabili en šotor. Uredili smo, da sta Rok in Pavle prespala v praznem šotoru, ki je bil na voljo v taboru.

 Naslednji dan so se odpravili proti višinskemu taboru Nido de Condor na višini 5550 m. Tokrat je imel Pavle rahle težave pri vzponu, vendar je vztrajal. V višinskem taboru so ugotovili, da obljubljenega šotora ni bilo, zato so se trije stiskali v šotoru, premajhnem že za dva, eden pa si je delil šotor z lokalnim vodičem. Kljub težki noči so se zgodaj zjutraj v dveh navezah odpravili proti vrhu. Mare in Alen sta vodila navezi skozi tehnično zahtevnejši del, nato pa sta pobudo prevzela Rok in Pavle. Po več urah napornega vzpenjanja sta najprej Rok in Pavle dosegla vetrovni vrh Illimanija, za njima pa še Mare in Alen.

Kot pri vsakem vzponu je bila prioriteta varen sestop v dolino. Fantje so pohiteli do vznožja, kjer jih je čakal dogovorjeni prevoz v La Paz.

 V času, ko so se fantje podali na Ilimani, sem se z lokalnim vodičem odpravil raziskovat področje narodnega parka Sajama. Ob prihodu do vstopa so nama sporočili, da je park zaprt zaradi tragične nesreče naveze treh na vulkanu Parinacota. Kljub temu sva se odločila za vzpon brez nosačev do višinskega tabora. S hojo sva začela ob 20. uri in hitro napredovala do vršnega grebena, kjer sva naletela na močan veter in mraz. Zaradi neznosnih razmer sva se odločila za sestop in se naslednji dan vrnila v La Paz.

 V dolini so se fantje namesto dvodnevne turistike odločili za še en povratek v dolino Condoriri. Rok in Alen sta načrtovala plezanje direktne smeri na Pequeño Alpamayo, Mare pa jugozahodno grebensko smer na Condoriri, o katerem je sanjal celotno odpravo. Zgodaj zjutraj sta dve navezi pričeli vzpon iz že poznanega izhodišča, vsaka v svojo smer. Neverjetne barve jutranjega neba so obetale čudovit dan. Alen in Rok sta se izmenično prebijala skozi ledeno smer proti vrhu, pri čemer sta za varovanje uporabljala ledene vijake in snežne sablje. V jutranjih urah sta ponosno stala na vrhu in se slikala z zastavo. Po uspešnem sestopu sta počakala Marka in Hermana, ki sta se v tem času povzpela na vrh Condoririja.

 S Pavletom sva se odločila za obisk najvišjega plovnega sladkovodnega jezera na svetu, jezera Titikaka. Avtobus naju je pripeljal v mestece Copacabana, kjer sva obiskala čudovito baziliko Temne device. Na mestu današnje bazilike je nekoč stal tempelj sonca. Odločila sva se za vožnjo z ladjico na Otok sonca, kjer sva občudovala starodavno arhitekturo in se seznanila z zgodovino ljudstva.

 Zadnji dan odprave je minil v znamenju pakiranja za domov. Sam sem se odločil za motokros turo po obrobju La Paza, ki je vodila do vrha nekdanjega smučišča Chacaltaya.

Pozno zvečer smo se odpravili na dolgo, dvodnevno pot proti domu. Težave so se začele že na letališču v La Pazu, kjer smo imeli vsaj 2 kg pretežke prtljage na osebo. Na srečo smo se uspeli dogovoriti in se izognili plačilu dodatnih stroškov. Na letališču v Bogoti smo morali na naslednji let čakati kar 17 ur. Tudi tu smo se uspeli dogovoriti, da so nas brez ustreznih papirjev izpustili v Kolumbijo. Tako smo si lahko ogledali stari del Bogote in se z zobato železnico povzpeli na Monserrat, od koder se odpira čudovit razgled na mesto. Po kosilu smo se odpravili nazaj na letališče.

 Po zadnjem postanku v Frankfurtu smo po 37 urah končno prispeli v Benetke, od koder smo se odpeljali domov k našim najdražjim.


Komentarji

Komentiraj

Komentar

Ime