Alpinistični odsek Kamnik

Omenjeno smer sva imela že lani v načrtu, pa naju je prehitela jesen. Tudi letos sva se morala potruditi, da sva se uspela ob vsem dogajanju uskladiti, a je vendarle uspelo. Tura je bila privlačna predvsem zaradi lepe linije, imena in odmaknjenosti od naših “običajno obiskanih” gora.

Za spanje pod steno se nisva odločila, temveč sva malce bolj zgodaj vstala in malo pred četrto zjutraj odrinila od doma. Izhodišče sva brez problemov našla, saj je lokalno cesto skozi zaselke nad vasjo Soča stric Google celo poslikal 🙂 Tako sva ob pol šestih začela s hojo, za nekaj minut je bilo že potrebno uporabiti čelko.

Dostop je nič kaj trentarski, pač pa zelo udoben po nezgrešljivi poti, ki ni prav nič strma in te v prijetni hoji v slabih dveh urah pripelje pod steno. Tudi Miheličev “neprijeten grušč” je čisto normalno “hodljiv”.

Ob osmih tako pričneva s plezanjem. Vstopni žleb splezava nenavezana, potem pa se na drobljivih policah v levo naveževa za dva polna raztežaja in to je tudi edini “siten” del smeri, čeprav se jih omenja naprej še veliko, pa temu res ni tako. Ko prideš do raza (možic) se začne res uživaška plezarija, najprej po razu (ki je kar oster) nato pa po kaminu in policah ter čudoviti izstopni zajedi.

Linija smeri je res očitna, klinov je v smeri dovolj za orientacijo, ne pa tudi za varovanje. Stojišča so večinoma narejena. Skala je z izjemo spodnjih dveh raztežajev super. Spodjeden prag, kjer so predhodniki izvajali že vse možne manevre, se da brez najmanjšega problema splezati prosto (velja tudi za male ljudi :))

Sestopila sva po Tumovi smeri. Najprej sva zavila v “original” smeri (napisano po Primorskih stenah) vendar sva si hitro premislila in nadaljevala do druge škrbine, ki jo omenja Mihelič. Odločitev je bila prava. Plezanje navzdol ni težko, je pa izredno krušljivo. Na srečo ne traja dolgo. Od vrha pa do melišča, kjer sva pustila pohodne palice, sva bila v uri in četrt.

Srečala nisva žive duše in uživala sto na uro. Priporočava!

ZADNJE OBJAVLJENO

KORISTNE POVEZAVE