Debelakova v Veliki Mojstrovki

Še eno izmed zadnjih vročih nedelj (se nadejam) sva z Blažem izkoristila za severno smer Julijskih Alp in preplezala še eno Miheličevo klasiko.

Že na Vršiču smo se na parkirišču popolnoma naključno našle tri kamniške naveze – slaba komunikacija, ampak pleza pa se. Lavrič in Matej sta se prva podala v Sijoče mračine, midva sva izstopila pri najini smeri, Plenks in Grojzdek pa sta nadaljevala do Travnika. Čeprav je Debelakova klasika in so prehodi v njej naravni, se mi smer orientacijsko ni zdela najlažja. V smer smo vstopile ena za drugo tri naveze, k sreči midva prva – pri prvih cugih moraš res paziti, da ti kaj ne ostane v rokah. Pri prvi IV te izza vogala čaka izpostavljena in pokončna zajeda, nad njo sva šla kar naravnost do naslednjega štanta, nato sva zavila rahlo preveč levo, a sva se takoj priključila nazaj smeri – kot druga naveza. Kljub obilici štantov je Blaž kot vzorni mentor z veseljem zabijal kline, jst pa izbijala. Prečka je lepa, tudi na začetku ne -IV, nato pa do vrha čaka še en krušljiv in rahlo previsen kamnin, katerega je gospod za nama označil za “klassische IV+” ter lepo poplezavanje po naravnih prehodih do vrha Mojstrovke, kjer te čakajo čudoviti razgledi. In moji izgubljeni klini, za katere sem se štiri cuge sekirala in razmišljala, kje, kako in kdaj so nekje ostali, nadlegovala navezo za nama, na vrh pa jih je v čisti tišini prinesel Gladek…ja, poučno, hvala Blaž!Smer se po mojem mnenju ne more pohvaliti z izvrstno skalo in s prej omenjenim gospodom sva se strinjala, da je bil Tine res en “romantische mann”. Ampak lepa, poučna, raznolika. Priporočam vsem tečajnikom!