Alpinistični odsek Kamnik

Dobila sva se ob 3.45 pri Kulturnem domu Kamnik. Nato sva se odpeljala do Gozda Martuljka kjer sva začela hoditi proti steni okoli pol šeste ure, zato je bila potrebna tudi naglavna svetilka, ki nama je kasneje prišla še prekleto prav. Sam sem na turo vzel večji nahrbtnik in več opreme, hrane ter pijače, kot po navadi za vsak slučaj. Tudi to se je izkazalo za dobro odločitev. Okoli sedme ure sva prišla pod steno in začela plezati. Na začetku sva plezala po lahkem svetu in sicer nenavezana. Od travnate gredi naprej, pa je bil teren težji in tudi bolj krušljiv, zato sva se navezala. Orientacija do Dibonove police je bila kar težka, skala pa večinoma slaba. Ko sva prišla na polico pa so se začele štirice in petice, ki niso popustile do vrha smeri. Do sem sva potrebovala kar nekaj časa, saj je vse raztežaje odvodil Žiga, pa tudi izgubila sva se. Od tu naprej je bila orientacija precej lažja, saj smer po večini sledi sistemu zajed in kaminov. Skala je bila razen enega raztežaja odlična. Tu naju je že malce začelo skrbeti kdaj bova prišla na vrh, saj je bila ura kar naenkrat že šest. Upala sva, da bova pri sestopu imela vsaj malo dnevne svetlobe, a sva nekaj raztežajev pred koncem ponovno potrebovala naglavne svetilke. Ko se je začela delati noč, je bil razgled, eden najlepših, kar sem jih kdaj videl. Sosednje stene so se tudi ponoči dobro videle, v dolini pa so svetile luči Gozda Martuljka, da v jasnem zvezdnatem nebu niti ne govorim. Zadnje raztežaje sva plezala cug-cug, da sva izgubila čim manj časa. Klinov je v zgornji polovici smeri toliko, da mi je včasih skoraj zmanjkalo kompletov. Družbo so nama v steni delali tudi netopirji. Tako sva po 15-ih urah in 900 metrih plezanja končno prišla na vrh. Vsak je enkrat vzkliknil, a se na vrhu nisva zadrževala prav dolgo, saj je bila ura že 22.19. Takoj sva začela sestopati. Nekaj do enih sva prišla v dolino, a tu je bil še en problem, bila sva na zahodni strani Špika, avto pa je bil na severni. Prej sva hotela priti do avta na avto štop ampak ob enih ponoči tam ne vozi veliko avtomobilov. Tisti, ki pa so vozili pa se niso ustavili. Tako sva do avta pešačila in tja prišla izčrpana šele ob 2.39. Takoj sva se odpeljala v Kamnik, kjer sva si tudi izmenjala plezalno opremo.

Tura je bila precej zanimiva, in kar naporna. Res sem vesel, da sem smer splezal še v tej sezoni, saj sem jo hotel iti že odkar sem prišel v alpinistično šolo. Naučila me je kako pomembna je orientacija v hribih in tudi hitrost v tako velikih stenah.

ZADNJE OBJAVLJENO

KORISTNE POVEZAVE