Za
prvo nedeljo v oktobru 2014, ko mineva že 35 let, od kar je bila
odigrana prva taka tekma, ki se je nato nadaljevala enkrat na leto
vse do danes, so vremenoslovci napovedovali ne ravno najbolj sončno
vreme, vendar je bilo dejansko stanje boljše od napovedi. Bilo je
precej sončno, le med samo tekmo je občasno megla onemogočala lepe
razglede, sicer pa so bile razmere skoraj idealne za igro.
Gole
je že poleti postavilo PD Celje Matica, za kar mu gre vsa zahvala,
vendar so jih igralci malo premaknili, da so bolj ustrezali igri in
terenu. Žal tudi tokrat tistih planincev oz. alpinistov, ki
prebivajo na Štajerskem, oz. so prišli s Štajerske, ni bilo toliko
kot Kranjcev, tako da so jih zastopali na Kranjsko priseljeni pravi
Štajerci, pa tudi Poljaki. Je bilo pa nekaj več navijačev oz.
navijačic, ki so burno navijali vsak za svoje moštvo. Po ponovitvi
pravil (ni auta, ni vratarja, gol velja, samo v primeru, če pride
žoga vanj s prave stani in podobno, predvsem pa, da je vse skupaj
bolj družabni dogodek kot pa tekmovanje), se je tekma začela
tradicionalno točno opoldne in trajala dvakrat po deset minut.
Kranjce je vodil Franc Obreza, Štajerce pa Ciril Tovšak, odlično
pa je sodil Miran Jereb. Igralci, pa tudi igralke, so igrali zelo
srčno in prizadevno, vsak po svojih najboljših močeh, kondiciji in
znanju. Najstarejši igralec je imel 77 let, a nikakor ni bil
najslabši ali najpočasnejši! Prihajalo je do raznih komičnih
situacij, ki so vzbujale prave salve smeha. Malo se je poznala tudi
nadmorska višina, zato je prišlo zelo prav pravilo, da ni avta, saj
so do vrnitve žoge na primerno razdaljo od gola lahko ostali igralci
malo počili. Obe moštvi sta imeli kar nekaj priložnosti za
zadetek, vendar je bil gol ali prenizek ali preozek. Moštvo
Štajerske se revanširalo za lanski poraz in tokrat zmagalo z 2:1.
(Avtor: Bojč)