Alpinistični odsek Kamnik

Ideja o izletu v Alpe je padla ob primernem trenutku, natančneje pri analizi po preplezani smeri mesec prej. Ekipa je bila hitro sestavljena, cilj izbran, pustili pa smo kak dan maneverskega prostora. Ker je vreme dobro “držalo” smo se v četrtek okoli tretje ure zjutraj podali proti dolini Aoste. Pot je potekala mirno in tako smo zgodaj popoldne parkirali v zaselku Le Pont, izhodišču za omenjeni osamelec, ki edini na tem področju preseže višino 4000m.
Ker smo imeli več kot dovolj časa, da se odpravimo proti koči Vitorio Emauelle, smo si pred začetkom hoje privoščili še kavico v bližnjem lokalu. To se je izkazalo za super odločitev, saj se je čez nekaj minut nebo zaprlo in pojavile so se prve dežne kaplje. Malce kislih obrazov smo kafetkali še dobro uro, ko se je sivina na nebu začela umikati. Hitro smo pobasali nahrbnike in se podali proti koči. Sopara nas je spremljala vso pot, tako da smo kočo dosegli vseeno premočeni, ampak se hitro posušili na terasi ob vročem soncu. Sledilo je prijetno druženje ob večerji in spanje, saj so bile budilke nastavljene precej “ostro” že drugo noč zapored.
Pri zajtrku ob štirih zjutraj je bilo v koči in tudi pred njo že precej živahno. Tako kot mnogo drugih, smo se na pot odpravili nekaj čez pol peto zjutraj. Prehiteli smo kar nekaj skupin, po slabi uri smo si nadeli zimsko opremo ter stopili na ledenik, potem pa je sledilo le še kaki dve uri hoje po dobro uhojeni “špuri”, da smo stali pod kipom Marije. Najprej smo se odpravili na vzhodni vrh, nato pa se postavili v vrsto, da se lahko povzpnemo še tistih deset višincev do belega kipa, ki stoji na vrhu. Tam je bilo potrebno kar nekaj gimnastike, da smo uspeli narediti skupinsko fotografijo na vrhu. Vsi smo se zelo dobro počitili in tako po kratki pavzi začeli sestopati nazaj proti koči.
Nekje vmes je padla ideja, da bi naredili krožno turo, kar pa se je izkazalo za malce napačno odločitev, saj smo morali najprej sestopiti do koče Chabot in se nato vrniti po neskončno dolgi prečni poti nazaj do naše izhodiščne koče. To nam je pot podaljšalo za skoraj tri ure. Malce nejevoljni smo v krajših razmakih kočo le dosegli in po ohladitvi s pivom se je povrnila tudi dobra volja.
Glede na to, da kljub trudom nismo našli nekih zadovoljivih ciljev v dolini za naslednji dan, smo se odpeljali v Courmayeur, ki je le uro vožnje stran in se nastanili v kampu Grandes Jorasses, ki nam je nudil gostoljubje že lani na osrednjem taboru. Iz žepa sem izvlekel idejo o plezanju smeri v granitnih platah v zatrepu doline Val Ferret in ekipa je bila takoj za. V soboto dopoldne smo tako splezali še vsak eno uživaško smer ter se malo po poldnevu podali proti domu.
Polno izkoriščen vikend in dobra uvertura za prihajajoči osrednji tabor v Chamonixu. 🙂

ZADNJE OBJAVLJENO

KORISTNE POVEZAVE