Grapa med Veliko Babo in Ledinskim vrhom
Zopet je bilo na pladnju veliko možnosti, kam bi jo mahnili v soboto. Naposled je padla odločitev, da se Špela, Klemen, Ajda in Žiga odpeljemo na Jezersko ter poskusimo srečo z omenjeno grapo, ki se je že nekaj časa “valjala” po naših seznamih želja. Najbolj nas je seveda skrbel sam vstop v grapo, saj se je že na daleč videlo, da je snega premalo. S pomočjo nekaj insajderskih informacij z “domačini” je Špela uspela zrisati vstop desno od originalne smeri pod spodnjim Ledinskim slapom. Ob šestih smo na izhodišču, ob sedmih na vrhu struge, kjer nadenemo opremo. Lep snežni jezik kar vabi v levo in stežka krenemo desno v skalnat podrt svet, ki nam je čedalje manj všeč ter vzbuja dvome o pravi smeri. Ampak kmalu smo pri zaledenelem skalnem skoku, ki nas z malo veselega pikanja pripelje na snežišče pod Ledincem. Tam prečimo v levo proti grapi čez delno zasneženo ruševje in z nekaj kletvicami dosežemo grapo. Špela je odlično opravila domačo nalogo.Sneg v grapi je bil dober in hitro smo napredovali. Skoraj tako hitro, kot je na nas padal “materjal” od zgoraj. Bojda so imeli gamsi žur 🙂 Pri skalnem skoku smo se malo pozihrali, za nameček pa še kolegialno dva Tržičana, ki sta nas dohitela. V treh urah smo na vrhu grape.Sledil je “sestop”, ki pa se je začel s polurnim gaženjem na Jezersko sedlo in ker smo bili že ogreti, smo jo mahnili še na Ledinski vrh. Zakaj pa ne, če je znojne kaplje sproti sušil veter, ki nam poleg tega tudi ni pustil spodobne malice.Da je kljub suhi zimi snega dovolj, smo občutili pri sestopu do koče na Ledinah, kjer se je pogosto ugreznilo do mednožja, lovska pot pa je bila že dobro steptana in poledenela, da smo bili superfast pri avtu.Na analizi smo se strinjali, da je bila tura odlična.
Komentarji