Grape Begunjske Vrtače, 15. 2. 2009

Severno ostenje Begunjščice nudi tako poleti kot pozimi veliko plezalskih užitkov, tudi zaradi enostavne dostopnosti z avtom do Ljubelja.

V planu AŠ so bile tokrat grape Begunjščice in Vrtače. Miran in Goga sta jih v pripravi na turo nanizala veliko – pa saj jih tudi je cela vrsta.Nedeljsko jutro na Ljubelju je nakazovalo lep dan. Kelly (naš Marko) je tečajnike zaupal alpinistom: Roman, Boštjan R., Ana in Špela smo s Šerkijem, Vladom in Ireno odšli po desni rdeče označeni grapi (neimenovana) Begunjske vrtače. Mirana in Francija je Kelly vzel pod svoje okrilje in so se lotili modro označene grape (prav tako neimenovana?) nad Spodnjim plazom. Takoj za hotelom je nekdo simpatično ravnino prislonil precej v breg, tako da smo kar brez začetnega ogrevanja grizli kolena. Bilo je povsem resno mraz, a zmeren veter (po meteorološki napovedi) je že tako mrzel zrak "ohladil" še za nekaj dodatnih stopinj (brrr). Začetni del je rdeča skupina opravila brez varovanja, saj naklon ni bil prehud. Z izdelavo sidrišč in varovanjem smo pričeli šele v zgornjem delu, pa tudi tu bolj zaradi našega učenja kot pa potrebe. Modra skupina je bila bolj pridna in se je pričela varovati že precej nižje. Spust so opravili po isti grapi. Na grebenu je bil veter še "bolj" zmeren, zato smo (rdeča skupina) po nekaj 100 m hoje opustili misel, da bi dosegli vrh Begunjske Vrtače po grebenu in se vrnili na Ljubelj po levi rdeče označeni grapi. V spodnjem delu smo potem pod Šerkijevim budnim očesom potrenirali še spust na dva cepina in dinamično varovanje. Tura se je končala z analizo in burno razpravo pri Korenu.