Grossvenediger na hitro
Obisk te četrte najvišje gore v Avstriji sem planiral že celo zimo, pa se nikakor ni poklopilo, večinoma zaradi muhastega vremena. Potihem sem upal, da bi se med prvomajskimi prazniki našel kak dan in se je res. Ko je že kazalo, da bo vreme zelo nestanovitno, se je za zadnji dan aprila napoved izboljšala in s Sebatom sva se res zelo na hitro odločila, da probava srečo.
Glede na to, da so koče tam okoli za prvomajske praznike nabito polne, niti nisva računala na dvodnevno turo, zato sva od doma krenila ob 3:30 in bila ob pol sedmih na parkirišču nad vasico Hinterbichl. V dolini je bila že čista pomlad, zato nama ni dišalo pešačenje po cesti in sva poklicala taksi. Ta je prišel šele čez pol ure, kajti dobro ga je naročiti vsaj dan prej, kar pa seveda nisva vedela.
Tako sva malo pred pol osmo začela s hojo kakih 300 višincev pod Johannishutte, katero sva v čevljih dosegla dobre pol ure kasneje. Od koče sva nadaljevala na smučeh. Prvo uro hoje sva imela nameščene srenače, saj je bila podlaga čisto poledenela, nato pa jo je sonce že toliko omehčalo, da je bila hoja prav prijetna.
Nadaljevala sva dokaj hitro in bila ob desetih pri Defregerhutte, kjer sva naredila krajši postanek. Sonce je vseskozi neverjetno pripekalo in kljub višini nama je teklo od povsod. Do ledenika sva srečala samo dva smučarja in sva se začela spraševati, ali sva res tako pozna, da so že vsi na vrhu, saj je bilo na parkirišču precej avtomobilov. A na ledeniku sva jih ujela in izkazalo se je, da je hrib poln smučarjev, ki so tudi lovili lepo vreme.
Vrh sva dosegla malo čez poldne in zadnji metri so bili že precej naporni, predvsem zaradi vročine, saj ni bilo niti sapice. Na vrhu je bilo sigurno kakih sto ljudi, večinoma vodniških navez. Izborila sva si prostorček kakih 50m od križa, kjer sva pustila opremo in se do križa odpravila peš. Tam je bilo potrebno v vrsti počakati na fotko in samosprožilca sigurno nisva potrebovala 🙂
Smuka je bila na vrhu odlična, spodaj pa malce slabša, saj se je mešala skorjasta in čisto ojužena podlaga. Smučala sva najprej po ledeniku potem po zahodni strani veznega grebena Defregger Haus, kjer je bila smuka mestoma še vedno ok, le da je bilo precej zvoženo. Nekaj sto metrov smučarskega teka po ravnem naju je pripeljalo nazaj do koče Johannis.
Tam sva opravila prepotrebno hidracijo z mrzlim pivcem, nato pa jo v čevljih mahnila proti dolini. Pri povratku se nisva odločila za ponovni najem taksija, sva raje udarila še kako debato in bila v slabi urici pri avtu.
Od avta do avta sva tako potrebovala slabih devet ur. Po 26km in skoraj 2200 višincih sva bila ožgana, presušena, utrujena, a seveda z nasmehi na obrazu, saj sva res zadela dan 🙂
Komentarji