Izpiti iz zimske tehnike- Okrešelj, 7.6.2008

Z eno nogo smo bili že skoraj v poletju, a namesto kopalk in brisač smo skupinica tečajnikov zbranih pred Kulturnim domom v Kamniku vztrajali pri cepinu in derezah. Skupaj z nekaterimi alpinisti smo se odpravili proti Okrešlju, kjer je bila naša prva naloga poiskati eno pošteno zaplato snega… tako, da bomo na njej lahko pokazali pridobljene veščine zimske tehnike. Ni nam bilo treba daleč – že kmalu nad kočo smo jo našli: pa ne le eno, ampak kar dve! Še dobro, da smo se odpravili iz Kamnika že ob 5. uri zjutraj (kot bi šli na Triglav), predno bi snežne planjave spremenile svoje agregatno stanje. Miš že ve, kako se stvari streže!

Postopek je bil povsem običajen: čelada na glavo, dereze in gamaše na noge, cepin v roke, dolge rokave in rokavice pa bi najraje zatlačili na dno nahrbtnika (a tako pač pri zimski tehniki, čeprav sredi poletja, ne gre). Sporazumno smo si razdelili nekaj kvadratnih metrov zasneženo ozemlje, ga najprej z derezami v »hoji na široko« premerili, potem pa je sledilo še zaustavljanje s cepinom, varovanje drugega in prvega v navezi ter spuščanje na dveh cepinih (iskanje z žolno smo prestavili na Perovo). Vsekakor si bomo tečajniki zapomnili, da raztežaj ni seženj, da soplezalca varuješ šele takrat, ko polbiča narediš na pravem koncu vrvi in da oba cepina lahko izvlečeš, ko pomožna vrvica res meri seženj, glavna vrv pa dva. Pa pustimo »malenkosti«, za začetek je bilo znanje odlično, z vajo pa bomo nadaljevali naslednjo sezono. Prav isto soboto je bil na Okrešlju organiziran memorial v spomin ponesrečenim gorskim reševalcem v Turski gori. Pridružili smo se jim na melišču nad kočo, kjer smo se ob maši, govorih in pesmi tudi sami zavedli neizbežne minljivosti in tega, da je nesreča nepredvidljiva in da se lahko zgodi vsakemu, tudi tebi in meni.Že pred poldnevom smo najhitrejši posedali na klopeh pred kočo ter čakali še tiste, ki so se preizkusili tudi v letni tehniki in vztrajno reševali padlega. Uspešno! Taka je bila tudi analiza: natančna in poglobljena, predvsem pa se je razvijala od koče na Okrešlju, preko Kranjskega Raka, Mekinj vse do Trzina, kjer smo v prvi vrsti prav vsi (tako tečajniki kot naši voditelji) sodelovali v plesni koreografiji in skandirali ime naše sotečajnice Neže, ki nas je povabila na koncert. Analize še zdaleč ni bilo konec, še zlasti ne po tem, ko smo ugotovili, da naš tovariš Miš ne samo pleza, ampak igra tudi frajtonarco, Jeti pa je pravi mojster v plesu.