Kalški greben (v drugo gre rado)
Danes sva s Klemnom v kičastem vremenu “turirala” v okolici Krvavca in opravila turo “od nihalke do nihalke”.
Zavoljo regijskih omejitev sva se na Kalški greben odpravila iz Kamniške Bistrice. Na turo sva se odpravila sicer že pred Božičnimi prazniki, a sva se takrat zaradi pomanjkanja snega zadovoljila “le” z Velikim Zvohom.
No tokrat je bilo snega zadosti, še preveč 🙂 Moj super-duper-sportski-look-wannabe aftek je začel jamrat že na mostu pod nihalko, saj so bile za njega kolesnice pregloboke. Parkirala sva torej pri mostu v stilu “se bova s obračanjem pol ubadala” in jo ubrala na smučeh po dolini proti Markovi Ravni. Dolina se vleče 😀
Na planino Koren sva prišla direkt in ne mimo lovske koče, kajti predhodnik(i) so bili dobrega srca in potegnili špuro. Na planini Koren se je začel pravi kič kar se vremena tiče. Sonce in brezvetrje. Nasprotno pa je bila snežna podlaga vseskozi od trde preko zelo trde, pa vse tja do betona, tako da sva se do vrha Korena kar pošteno preznojila. A ne nadaljevati v takih pogojih bi bil preprosto greh. Odsmučala sva v Škrbino in potem ekspresno še na vrh Kalškega grebena. Na vršnem vzponu pridejo prav srenači in cepinček, če ne drugega za boljšo voljo kajne 🙂
Smuka je bila… no mislila sva da bo slabše. Bilo je OK. Veliko je napihanega snega in skorje. A najboljše (beri najtežje) sva prihranila za konec. Od planine Koren sva smučala direktno po grapi in nato skozi gozd do Markove ravni ter se strinjala, da sva zrela za jahanje (vsaj) mehanskega bika, če že ne pravega. Skratka rodeo kot se šika.
Stegnčka so pri avtu konkretno pekla, pivo je bilo prijetno hladno, avto se je pa sam izkopal.
Tura je dolga, a bolj kot to se “vleče”. Letos je ne bova ponavljala, a jo priporočava, če bi se kdo rad malo bolj “sprehodil” 🙂
Komentarji