Korošica 6.7.2007

Ne morem reči, da sem samo na to turo čakal, ker je bila takoj po izpitnih obdobjih. Vendar končno sem imel prost cel vikend.S strani alpinistične šole je prišla pobuda, da se gre na Korošico za dva dni. Glavni namen je bil, da se naša letošnja šola nauči zabijati kline, narediti varovališče in sidrišče, nekaj spleza ter za konec odigra še nogometno tekmo na najvišje ležečem igrišču v Sloveniji (pa mogoče še kje). Ob vsem tem pa je glavno to, da se imamo fajn. Kar pa smo se tudi imeli.

Tako je vodja izleta, Bojan Pollak dal predlog, da se zberemo v soboto zjutraj ob osmi uri. Super, časa smo imeli dovolj, dobre volje še več, edino vreme ga je biksal. Pa to ne po tleh, padal je iz neba, da je bilo kar malo žalostno za pogledati. In potem naj bi šli mi še v hribe? Ja superca. Ker je bila tura neobvezna, je prišlo samo 12 tečajnikov (med njimi so bile tudi tečajnice ). Za družbo in veselje v našem malem taboru pa smo poskusili poskrbeti še nekateri člani iz odseka – nekaj pripravnikov in alpinistov, ki pa smo bili zelo presenečeni na udeležbo tečajnikov. Kljub dežju, so le prišli na zborno mesto, kar je zelo lepo. Nato je sledila učna lekcija tečajnikom, ki jo je vodil Bojan. Imenovala se je: »Kaj narediti v tem primeru?« Odgovor je bil jasen: »Odpraviti se nazaj v toplo posteljo.« Vendar je alpinistična šola namenjena tudi takim situacijam, kjer si lahko vsak sam varno nabira izkušnje v vsakem vremenu. Zato so nekateri kaj kmalu obupali, drugi pa ne. Edino, kar je drugim lahko žal je to, da niso bili dva dni z nami. Ker pa smo vedeli, da bo dež počasi ponehal, smo se interesenti odločili, da bomo odhod prestavili za dve uri. Nekateri se sicer dve uri niso mogli kam dati in so jo zato kar takoj ucvrli proti Korošici. Drugi pa so imeli ravno toliko časa, da so spekli palačinke, jih namazal in kar je še bolje, s seboj so jih nesli, za nas – hvala Saša, bilo je dobro. Dve uri kasneje je dež še zmeraj padal ko zmešan, toda mi smo verjeli v naše vremenarje (še bolj pa v napoved – da bo nedelja sončna) in se podali proti Podvežaku. Že na poti do tja, je dež popolnoma prenehal – vse tako kaže, da ga Štajerci niso marali, pa so ga zato na gorenjsko poslali. Na parkirišču pod Podvežakom smo se vsi skupaj zbrali, se opremili z peresno lahkimi nahrbtniki (jaz sem še gola dobil na nahrbtnik, Bojan pa žogo) ter odracali po gozdnem makadamu proti Podvežaku. Res je, da je bilo malo mokro, pa kakšne vročine tudi ni bilo, smo pa vseeno zato nekateri morali malo rokave zavihati, ker nas je breg ožemal in ožemal. Nič kaj prav potiho nismo hodili pa planinski poti. Pa ne zato, da bi nas bilo strah in je bila vidljivost komaj 50 metrov. Ampak zato, ker je tista smrtna tišina v takem primeru res nekaj neprijetnega. Med samo potjo smo si ogledali en zelo poseben kraj, kjer izvira potoček in služi za vodovod na Podvežaku. Nato smo se še naprej v megli prebijali do koče na Korošici.Ob slastnih palačinkah in čaju, smo skovali popoldanski načrt, ki pa je bil plezanje. Tečajniki (pa jaz tudi) so malo obnovili znanje o postavitvi sidrišča in varovališča, nato pa se zapodili v steno. V naši skupini smo imeli samo dve tečajnici, ki sta se podali v steno kot kakšne gorske koze (sploh ne vesta kaj je to breg). Da pa nas ni preveč zeblo, smo si pomagali z zabijanjem in izbijanjem klinov. Tako sta Agata in Magda v grapi Dolgočasja preizkusili, da se vsi moški takoj ne damo, pa tudi če gre za klin. Na vrhu Lučkinega desca, kamor tudi smer pelje, so se nekateri malo igrali z postavljanjem »možica«. Sledila pa je še obvezno skupinska slika. Sam sestop pa je potekal nekako «cik-cak« po neki grapi navzdol.V koči se je topla večerja kar prilegla. Vendar smo imeli pred večerjo še malo demonstracije, ki pa smo jo izvedli kar v sami koči. Vaja nam je nazorno prikazala kaj se dogaja z plezalcem, ki uporablja samo spodnji del ali pa oba dela plezalnega pasu. Na priloženih slikah je to tudi dovolj nazorno prikazano, zakaj smo nekateri še vedno zagovorniki navezave z obema plezalnima pasovoma. Vendar odločitev je odvisna samo od vsakega posameznika posebej.V večernih urah so se nam pridružili še manjkajoči trije (Lado, Nejc in Katja) z namenom, da bi zjutraj še malo plezali. Ob šestih je bila prva budnica. Bojan je bil z vriskanjem glavna budilka za tečajnike, jaz pa za žensko družbo ob pol sedmih z poznano našo jutranjo himno Kukav’ca. Ob sedmih pa proti steni. Med samim dostopom nam je sonček skupaj z meglo naredil pravo kamniško-alpsko predstavitev. Na začetku sta nam prikazala samo Ojstrico (prva slika), ki je kot nekakšna kuharica že pristavljala lonce – okoliški vršaci (druga slika), na štedilnik (tretja slika) – dolina Korošice. Ker pa je po lepem jutru tako lepo zadišalo, so kaj kmalu na zajtrk prišli povabljeni gostje (četrte slika): soseda Planjava se je ob družbi Srebrnega sedla in Staničevega vrha grebla za največjo porcijo jutranje idile, izza ovinka pa se je skozi meglo prebijala Velika planina. Naše tri naveze (Lado/Agata, Uroš/Miloš, jaz/Dare) smo se odločili, da gremo v Lukmanovo smer. Kjer smo izkusili malo mrzlo skalo in obilo smeha ob našem kobacanju skozi kamine.Vendar našega izleta še ni bilo konec. Čakala nas je še nogometna tekma. In tako se nas je točno ob 12.00 zbralo 16 zagretih igralcev, prva sodnica (v vseh 29-ih letih obstoja tekme) in seveda ne smemo pozabiti na zveste navijače, ki so skupaj z psičko Izo bučno navijali za obe ekipi hkrati. Tekma je bila zelo napeta in nihče se ni dal brez boja. Vendar je na koncu vedno samo en zmagovalec, a v našem primeru smo bili vsi zmagovalci, saj smo morali za tako tekmo prehoditi najmanj dve uri dolgo pot, da smo prišli do tako razkošnega igrišča (več o tem na domači internetni strani od PD Kamnik).Ob koncu tekme smo se poslovili od doline Korošice in oskrbnice Mojce ter jo mahnili v breg proti domu. Samo ne po krajši poti, na okoli seveda. Najprej do Vodotočnika, potem pa ob vznožju Deske in Lastovca v gozd do vrha Grohata, nato čez Ravno polje do parkirišča pod Podvežakom. Vsak pri sebi si je na koncu izleta verjetno rekel: »To pa je bil vikend in pol.« in jo veselo mahnil proti domu.Spisal eden izmed nogometaševSamo Resnik