Last minute - Vežica

Last minute – Vežica

Ko je najbolj nepričakovano je najlepše.
Po preplezanem zadnjem 8a-ju sem izmučen ob kriku veselja potočil solzo.

Smer Last minute v Vežici velja za kompleksno najtežjo smer v Sloveniji! Smer je lepa, težka, zelo težka, previsna, psihično naporna, tehnična … Vse, kar si plezalec želi.

Raztežaji si sledijo: 8a+, 5c, 7b, 7c+, 7b+, 8a, 6a. Skupaj 250m.

V smer sva se to poletje namenila z Janezom Miklavčičem. Prvi obisk je bil izključno namenjen spoznavanju smeri, brez ponavljanja raztežajev, samo, da jo preplezava, vidiva če nama ustreza in da notri pustiva nujne komplete. Kljub temu, da je smer dolga 250m, sva jo skoraj v celoti opremila. Med svedrovci je od 5 do 8m razdalje.

Prvi obisk je bil zanimiv predvsem zaradi mokre stene. Prvega raztežaja nisva kaj pretirano poizkušala, samo da sva prišla čez. 5c ima dva svedrovca, plato na notri in vmes je treba kar malo podihat. Po preplezanem mokrem 7b-ju, ki naju je kljub mokroti navdušil, sem vedel, da bo v suhem za vriskat. 7c+ je zagotovo najlepši v smeri, razdalje med svedrovci so gromozanske, v tem uživam, se skoncentriram in kdaj še lepše plezam kot v plezališču. 7b+ pred rampo je dolg in izjemno psihično naporen zaradi nevarnih prečk in detajla pred koncem, ki je zelo tehničen. Po rampi se nato sprehodiš do pod 8a-ja. Moker cug mi je prinesel nekaj poletov, ampak po borbi z mokroto mi je le uspelo priti do sidrišča. Zadnji 6a je nagrada za preplezano smer.

5.8. Ob drugem obisku sva namenila nekaj več časa prvemu raztežaju, ki ga še nisva popolnoma naštudirala, ampak vidiva da bo šlo! Raztežaje do zadnjega 8a-ja sva v suhem uspela preplezati prosto. Meni v 7b+ še ni zneslo, ampak vem beto za naslednjič. V 8a-ju narediva vse gibe, samo tisti najtežji detajl tik pod vrhom smeri mi da malo misliti. Kljub temu mislim da bo šlo!

12.9. Namen je bil popolnoma naštudirat prvi cug. Prepričan, da danes samo malo frikava s sabo vzamem 8 dl vode, banano in pivski miks oreščkov z datelji. Ko pa sem v prvem poizkusu že blizu me kar malo zaskrbi, če bom imel dovolj enegije za naprej. V drugo uspešno preplezam prvi raztežaj. Ja nič, “all in”. Greva naprej. Nato preplezam 5c. Janez gre v 7b. 7c+ spet plezam naprej, ob skorajšnjem kiksu mi zvenijo Janezove besede: “sam ne zajebat”. Po preplezanem 7b+ me je že zatreslo, čutim utrujenost in lakoto. Pred 8a-jem si vzamem dolgo pavzo, pozobam oreščke, delam male požirke in se motiviram. Pred zadnjim detajlom spremenim beto, zahodim stop in hop odlom, ni ga več. Padec! Tu sem že skoraj pomirjen, samo, da je konec. Pridem dol, malo razočaran in utrujen. In spet Janezove besede: “za en poizkus je vedno še energija”! Nato gre plezat Janez in kljub temu, da ga cel čas odpira, prepleza do zadnjega detajla. Ja nič, ajde grem še jaz, se motiviram. Popijem še tisti požirek vode in grem. Dobro mi gre, pred zadnjim detajlom že čisto s pocastimi usti stremim v oprimke. Akcija. Oprimki so še slabši kot ponavadi. Cuknem na šalco, ki to več ni, z zadnjimi močmi premaknem noge čez previs, med dvigovanjem mi že odpira prijem v desni roki, ujamem se na podprijem z levo, rit not, dvig in evo me, jaaaaa. Z nekaj kriki žalosti in veselja sploh ne vem, utišam bitje srca, močno dihanje in poskrbim za močan odmev.

Ne morem verjeti, si mislim, to je bil peti zaporedni dan plezanja. Pa vmes sem šel na koncert, ter tri dni vodil v hribih. Kako mi je uspelo, ne vem. Izgleda, da je notranja motivacija dovolj, tudi če telo ni čisto pripravljeno.

Janez se z zadnjimi močmi privleče do sidrišča. Za nagrado sledi zadnji raztežaj. Roka in že sestopava proti slapu Orglice. V mislih je samo še voda in tisti pivski mix.

Hvala Janez ti pa naslednjič!

Žiga Oražem